Janče

So opravki v Ljubljani sredi dneva zadosten razlog, da bi se odpovedali izletu na lepo pomladansko nedeljo? Seveda ne, le poiskati si je treba cilj v bližini Ljubljane, za katerega bo dovolj tistih nekaj ur v dopoldnevu. Janče bodo kar pravšnja izbira, in sicer iz Jevnice, da pot ne bo prekratka. Do izhodišča bomo potrebovali kakšno uro, nazaj do Ljubljane slabe pol ure, kar pomeni, da imamo ob dovolj zgodnjem odhodu na voljo 4 do 5 ur, kar bi moralo več kot zadoščati, celo v primeru, da zaklada na vrhu ne bomo našli ravno takoj.

Ko po kakšnih 40 minutah vožnje s severne ljubljanske obvoznice zavijemo proti Mariboru, je avtoceste za nas že skoraj konec. Zavijemo proti Litiji in nadaljujemo po cesti, za katero se zdi, da ima več krožišč vsakokrat, ko vozimo po njej. Dolsko, kjer smo z glavne ceste zavili lani ob vzponu na Sv. Miklavž in Cicelj, naznanja, da se bližamo tudi našemu tokratnemu izhodišču. V naslednjem križišču zavijemo desno in prečkamo Savo. In to na kakšen način! Naj rečem samo, da sta grbina pred mostom in hitrostna omejitev na 10 km/h povsem na mestu. Na drugem bregu zapeljemo še skozi podvoz, na katerem že opazimo prve markacije, in parkiramo na desni ob železniški postaji.

Ob izstopu iz avtomobila mraz pošteno zareže v golo kožo. Morda zgolj kratki rokavi vendarle niso bili najbolj pametna odločitev. Ni druge, kot da si na hitro oprtamo opravo in se odpravimo. Hoja nam bo pognala kri po žilah in nas pogrela. Kažipotu nasproti ceste sledimo desno, prečkamo križišče ter se ob burnem pasjem pozdravu za zadnjo hišo v ulici povzpnemo v breg. Še nekaj korakov in že nas obsije sonce ter prežene jutranji hlad. Kratkih rokavov vendarle ne bomo obžalovali.

Markacijam po travnatem pobočju sledimo mimo še nekaj hiš in vstopimo v gozd. Medtem ko oči počivajo na živih zgodnje pomladanskih zelenih odtenkih mladega listja, strm vzpon od preostalega telesa zahteva več napora. Strmina popusti šele na obronku gozda, ko že premagamo 150 višinskih metrov. Mimo hiše napravimo le nekaj korakov po makadamu in zavijemo levo na travnato pobočje, na začetku katerega se sonči mlada mačja družinica, ki s svojo prisotnostjo vznemiri našo pasjo spremljevalko. Ob ogradi se zložno vzpnemo do naslednje ceste, za nami se medtem odpirajo prvi pogledi na znana pobočja na nasprotnem bregu Save, ki nas bodo spremljali večji del poti.

Sledi zopet nekaj metrov po cesti in nad sabo ob kažipotih zagledamo informacijsko tablo. Le zakaj so jo postavili tako visoko, da besedila na njej s ceste ni mogoče prebrati? No, radovednost mi ne da miru, zato se v nekaj korakih povzpnem po pobočju sipkem pobočju in tako izvem, da lahko pred sabo vidimo domačijo Pr’ Valentin, ohranjeno s konca 18. stoletja. Zagotovo ji tako posvetimo kak pogled več, kot bi ga sicer. Še krajši vzpon ob robu gozda in že smo pri naslednji domačiji, kjer nas z dvorišča najprej prijazno pozdravi štirinožec, nato pa nam precej manj prijazen pogled nameni še dvonožna stanovalka. Nekaj metrov više si ob spomeniku iz druge svetovne vojne na klopi privoščimo nekaj pijače in krajši počitek.

Travnik se kmalu konča in spet zavijemo v gozd, a tokrat kratkemu zložnemu vzponu sledi daljši odsek poti po položni, z odpadlim listjem prekriti gozdni cesti, ki k sreči ne vidi ravno veliko prometa. Ta se na asfaltirano cesto izteče pri še eni domačiji, kjer si radoveden muc zaželi od blizu ogledati našo psičko, medtem ko jo njen pasji sostanovalec precej ostro oblaja. Pohitimo mimo njih desno po cesti, ki za zadnjimi hišami preide v makadam. Do ostrega levega ovinka ji še sledimo, nato pa nas markacije usmerijo kar naravnost v breg po bližnjici, ki bolj spominja na strugo hudournika kot na pot. Odsek k sreči ni dolg in se kmalu izteče na bolj prijetno in manj strmo pešpot, na začetku katere srečamo šele druge pohodnike ta dan, ki so se odpravili po isti poti kot mi. Teh se je zaradi dveh psov, ki so jim delali družbo, še bolj od nas razveselil nas štirinožec, ki si je lahko privoščil nekaj igre in dodatne rekreacije.

Za naslednjim ovinkom se spet pokaže cesta, ki smo jo prej zapustili. Kot izvemo s table ob njej, se tu že prične t.i. Sadna cesta med Javorom in Jančami. Letni čas žal ni pravi, da bi lahko to v polni meri izkoristili, zato po njej nemoteno nadaljujemo z vzponom. Na nekaj daljšem odseku poti, ki sledi tej cesti nas prehiti in zapraši več vozil,kot bi si želeli, zato smo še toliko bolj zadovoljni, ko se pot zopet odcepi s ceste, tokrat v levo. Kratka bližnjica nas ob daljnovodu popelje nazaj na isto cesto, ki pa se že po nekaj metrih izteče na asfaltirano cesto, po kateri mimo cvetočih vrtov prispemo do cerkve Sv. Miklavža. Kolikor neverjetno se to že zdi, je res enakega imena kot lani obiskana cerkev na nasprotnem bregu Save!

Ob cerkvi nas preseneti množica neobičajno lepo oblečenih obiskovalcev. Očitno gre za posebno priložnost, ki pa je zaradi slabega poznavanja cerkvenih običajev ne uspemo prepoznati, kljub mlajem in pozdravom Svetemu Duhu na spremljevalnih napisih. Tako raje pohitimo proti planinskemu domu in mimo njega do lokacije zaklada. Kar nekoliko presenetljivo ga najdemo skorajda takoj. Očitno bomo v Ljubljani še prej, kot smo načrtovali. Za vzpon smo z iskanjem vred porabili komajda dve uri, za spust po isti poti pa bomo še nekaj manj. Za spreminjanje načrtov je vseeno že prepozno, izlet bo navkljub nekaj krajšemu trajanju od načrtovanega nadvse prijeten.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Sv. Miklavž, Cicelj, Murovica

V okolico Ciclja, kamor smo se odpravili včeraj, nas bržkone nikoli ne bi zaneslo, če se ne bi ukvarjali z geolovom. A v tem primeru bi bili revnejši za izkušnjo mirnega sprehoda po gozdnem  grebenu v bližini geometrijskega središča Slovenije, katerega okolica ponuja tudi številne druge zanimivosti. Pogosto je spoznavanje takšnih manj znanih lepot lahko celo prijetnejše od obiska bolj obleganih vsem znanih ciljev. Poskusite kdaj tudi sami!
Pot do izbranega izhodišča si tokrat zasluži nekoliko podrobnejši opis. Štajersko avtocesto je potrebno zapustiti na izvozu za Dol pri Ljubljani in zaviti proti Litiji. V drugem krožišču, ki se nahaja v bližini vasi Dolsko, je potrebno izbrati tretji izvoz, torej zaviti v levo. Že pri naslednjem odcepu je potrebno zaviti desno, kamor nas usmeri kažipot za Križevsko vas, naš cilj. Preostane nam le še nekaj kilometrski vzpon po ozki asfaltirani cesti do cerkve Sv. Križa na samem začetku vasi, kjer lahko avto pustimo na majhnem parkirišču. Le nekaj 100 m pred tem lahko na desni strani ceste opazimo rojstno hišo barona Jurija Vege, znanega slovenskega matematika.
S parkirišča skozi vas še naprej sledimo asfaltni cesti, po kateri smo se pripeljali. Na koncu vasi se asfalt konča in nadaljujemo po makadamu do Velike vasi. Na razcepu v vasi izberemo levo cesto, ki nas pripelje do gasilskega doma, pri katerem se obrnemo ostro levo in ob domačiji na desni strani že opažimo kažipot za Sv. Miklavž. Temu seveda sledimo v gozd na dobro utrjeno in shojeno markirano pot, ki pa je precej strma. Nekje na polovici se z desne pridruži nekoliko širša nemarkirana pot, ki ravno tako prihaja iz smeri Velike vasi. Ko se gozd malo razredči, smo že dosegli križišče s potjo s Sv. Miklavža proti Ciclju. Mi seveda nadaljujemo desno in se prek travnika povzpnemo do cerkve, od koder sam na odpre lep pogled na okolico.
S cerkvenega hriba smo se ponovno spustili do vasi. Na prvi hiši, kjer se konča asfaltirana cesta, najdemo vpisno knjigo, nato pa nadaljujemo proti Ciclju. Takoj za omenjeno hišo nas markacije sicer usmerijo levo, mi pa smo nadaljevali po cesti in levo zavili šele v križišču in nato nadaljevali po makadamski cesti proti vodnemu zajetju, da bi si ogledali male smučarske skakalnice, ki so jih domačini uredili nad jaso v njegovi bližini. Od tam smo se po gozdni cesti na levi strani zajetja povzpeli v hrib in ji sledili, dokler nismo opazili markacij, ki so se ji pridružile z leve. Šlo je za pot, kateri v vasi pod cerkvijo nismo želeli slediti.
V nadaljevanju nas lepo urejene markacije vodijo po grebenu Ciclja. Sprva po širši gozdni cesti, od sveže poseke naprej po dobro shojeni poti. Na najvišjem vrhu grebena nas pričaka vpisna knjiga z žigom, poleg pa klop, na kateri si lahko privoščimo krajši počitek. Z vrha markacijam še naprej sledimo po grebenu. Za tiste, ki bi radi izlet skrajšali, se v levo odcepijo kar tri poti. Tik ob vrhu markirana pot vodi v Veliko vas, čez čas se odcepi še ena proti Križevski vasi; ko pridemo do makadamske ceste, pa se lahko v Križevsko vas spustimo tudi po njej.
Slednjo možnost smo si mi prihranili za zaključek izleta, namesto tega pa smo tej isti makadamski cesti sledili v drugo smer, proti desni. Po njej smo se spustili do Javoršice, od koder smo se lahko naužili pogleda na Moravško dolino, v daljavi pa smo v meglicah videli tudi Kamniško Savinjske Alpe. Če si zgolj zaradi lepega razgleda ne želite nakopati dodatnega vzpona, lahko na prvem desnem ovinku makadamske ceste sledite markacijam v hrib in se na Murovico povzpnete po poti, po kateri smo se mi vrnili. A tako boste del poti prehodili v obe smeri, čemur se mi radi izognemo, če je le mogoče.
Mi smo se na Murovico povzpeli iz Javoršice. Na mestu, kjer se makadamska cesta pridruži asfaltni, na levi opazimo vodno zajetje, na njem pa že nekoliko zbledelo markacijo, ki označuje pot mimo zajetja. Po njej smo se v družbi markacij povzpeli na Murovico # s severne strani. Poleg vpisne knjige nas na drevesu poleg nje pričakata zvončka, katerih zvonjenje obiskovalcem prinaša srečo. Z vrha smo nadaljevali proti vzhodu do razpotja, kjer smo izbrali pot proti Ciclju, čeprav se začne v nekoliko nenavadni smeri. To se kmalu popravi, ko nas ne najbolj opazen kažipot usmeri v desno. Sledi še nekaj vijuganja med vrtačami in že smo ponovno na makadamski cesti. Tokrat smo ji seveda sledili po južnem pobočju grebena vse do našega parkirišča, kjer se je pridružila asfaltirani cesti skozi vas.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.

Kurešček

Glavna značilnost letošnjega (ali je bil to morda še lanskoletni?) božično novoletnega časa je bilo slabo, pretežno deževno vreme. Prav na zadnji dan tega dela prostega obdobja nas je razveselila sončna nedelja, ki smo jo seveda naravnost morali izkoristiti, še posebej ker cel teden ni bilo prave priložnosti za skok v naravo. Odločili smo se za Kurešček - cilj, ki bi moral biti brez večjih težav dosegljiv tudi po nedavno zapadlem snegu. Seveda smo si želeli daljšega izleta, zato si za izhodišče nismo izbrali križišča pred Visokim, temveč smo našo pot začeli v Želimljah.

Vožnjo z Gorenjskega v Želimlje smo popestrili z ugotavljanjem, ali nas čaka pešačenje v snegu ali po kopnih tleh. Od doma smo se namreč odpravili v snegu, a že pred Ljubljano o njem ni bilo niti sledu, celo vrhovi okrog Kranja so bili do vrha brez snega. A proti Dolenjski se je situacija spet spremenila in v Želimljah nas je pričakala prava zimska pravljica - sveže pobeljena vasica v prvih žarkih jutranjega sonca po tednu oblačnega in meglenega vremena. Že ob prihodu v Želimlje pa so se zadeve začele zapletati. Vedeli smo, da se markirana pot začne pri kamnolomu na koncu vasi, a tam z izjemo parih parkirišč pred gostiščem, ki jih nismo želeli zasesti, ni bilo prav nobene možnosti za parkiranje. Zato smo se vrnili do edinega križišča sredi vasi, tam zavili levo in kmalu zagledali gasilski dom, poleg katerega je bilo na avtobusni postaji, ki je na nedeljo delovala povsem zapuščeno, več kot dovolj prostora za naš avto.

Naših težav pa s tem še ni bilo konec. V že omenjenem križišču sredi vasi je sicer bil kažipot za Kurešček v smeri proti kamnolomu, kjer pa nikakor nismo našli začetka markirane poti. Končno so nas na pravo pot usmerili z bližnje kmetije pod kamnolomom. Pred zadnjo hišo v Želimljah (hišna številka 87) je na desni strani ceste planinski kažipot za Kurešček, ki nas usmerja v hrib. Tik nad njim je na električnem drogu prva markacija izmed številnih ob poti za Rogatec. In ko smo ravno že mislili, da bomo v nadaljevanju le še sledili planinskim markacijam, smo se kar naenkrat znašli pred podrtim drevjem. Prvo misel, da bi zlezli čezenj ali se povzpeli nadenj, smo zaradi svežega snega hitro opustili. Glede na to, da je le kakih deset metrov pod nami vodila gozdna cesta, smo se odločili spustiti nanjo. Po markirani poti smo se vrnili nazaj skoraj do mesta, kjer smo gozdno cesto že prečkali, se spustili do nje in ji sledili.

Sedaj so se presenečenja vendarle končala. Prečkali smo svežo poseko, ki je bila vzrok podrtega drevja na poti, na drugi strani pa so nas že spet pričakale markacije. Gozdni cesti smo sledili skoraj do Rogatca, dokler se ni nenadoma končala, markacije pa so nas usmerile na ozko pešpot, vrezano v strmo pobočje. Tej smo sledili vse do travnika pred Rogatcem, kjer je markacij zmanjkalo (morda so bile na tleh in jih je prekril sneg), a prave poti nismo več mogli zgrešiti, saj so bile pred name že prve hiše v vasi. Enostavno smo po robu travnika sledili sveže shojeni gazi do teh hiš, nato pa smo zavili desno na asfaltirano cesto, po kateri se je mogoče pripeljati v vas. V lepem vremenu se na travniku ne pozabite ozreti nazaj, odprl sem vam bo lep pogled na Kamniško Savinjske Alpe.

  V skladu z zemljevidom na Geopedia.si naj bi tej mestoma poledeneli cesti sledili le do prvih hiš še neimenovanega novega zaselka, a tam (morda tudi zaradi snega) nismo uspeli najti mesta, kjer se markirana pot odcepi s ceste. To nam med vračanjem ni uspelo niti v obratni smeri. Na drugih zemljevidih ta pot ni vrisana, zato smo se odločili nadaljevati kar po cesti. Morda jo najdemo ob drugi priložnosti, ko iskanje ne bo oteženo zaradi snega. Ko smo prispeli do ceste za Visoko, smo nanjo zavili v desno in takoj za nepreglednim ovinkom dosegli križišče, ob katerem parkira večina obiskovalcev Kureščka. Ob prihodu je bilo to še dokaj prazno, med vračanjem pa že zelo zasedeno, saj je bilo čudovito sončno vreme enostavno preveč vabljivo.

Seveda smo se odpravili levo navkreber in cesti sledili do prvega ostrega ovinka v levo, ko nas je markacija usmerila naravnost v gozd. Toda sneg je opravil svoje in verjetno prekril večino markacij, tako da smo se bili na razcepih prisiljeni odločati na podlagi tega, kako dobro je bila shojena gaz. Očitno so bile odločitve kar prave, saj smo se mimo planinskega doma po travniku povzpeli proti cerkvi na vrhu Kureščka. Mimo nje smo se sprehodili po cesti in se nato kar po njej vrnili do križišča. Gaženje svežega snega se nam je zdelo prenaporno. Na cesti teh težav ni bilo, vseeno pa je bilo potrebno nekaj previdnosti, saj je bila na nekaj mestih precej ledena. V Želimlje smo se vrnili po že opravljeni poti.

Kljub ne najbolj obetavnemu začetku je bil izlet čudovit. Ves čas nas je spremljalo toplo zimsko sonce, sveže pobeljena narava pa je bila prava paša za oči. Zavoljo opranega neba pa smo lahko uživali tudi v čudovitih razgledih na Ljubljansko kotlino in Kamniško Savinjske Alpe v ozadju. Upajmo, da je bil ta izlet napovednik številnih tako prijetnih v tem letu.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Kobilji curek

Včeraj smo se odpravili k slapu Kobilji curek z namenom podaljšanja izleta v obliki krožne poti mimo Lehnjakovega slapa in cerkve Sv. Primoža in Felicijana. Avto smo pustili na križišču poleg prvega kažipota za Kobilji curek na samem začetku gozdne ceste. Do tja smo prišli po cesti za Kočevje, v Rašici smo zavili proti in mimo Trubarjeve domačije ter nadaljevali naravnost vse do vasi Rob. V edinem križišču v tej vasi smo zavili levo mimo žag in kmalu po konca asfalta prišli do omenjenega odcepa gozdne ceste. Ker je poleg kažipota prostora le za en avto, bi lahko avto pustili tudi na koncu vasi, ali pa nekaj 100 m naprej po gozdni cesti, kot se je kasneje izkazalo.

Gozdna cesta nas je ves čas vodila ob potoku in kmalu smo prišli do informacijske table, ki nam je poleg slapu predstavila pešpot ob rimskih obrambnih zidovih, katere zanka se je prikladno skladala z našimi načrti, hkrati pa obljubljala belo modre pravokotne markacije, ki so nas tako spremljale večino poti. Toda kljub na videz dobri označenosti in opozorilu na informacijski tabli smo spregledali markacije, ki so malo pred mestom, kjer gozdna cesta prvič preči potok, usmerjale v levo proti Kobiljemu curku. Tega smo se sicer zavedli kmalu po prečkanju potoka, a smo se odločili, da se ne bomo vračali nazaj, ampak si bomo slap ogledali ob koncu izleta, kar se je izkazalo za slabo odločitev.

Tako smo nadaljevali vse do konca gozdne ceste, kjer je markirana pešpot prvič prečkala potok. Ta odsek poti je bil k sreči res odlično markiran, saj je pot potok vedno manj prečkala in se je na vedno več mestih kar zlila z njegovo strugo. Ravno zavoljo pogostih in dobro vidnih markacij kljub temu skoraj nikoli nismo bili v dilemi glede nadaljevanja poti, čeprav je bilo mestoma potrebne kar nekaj iznajdljivosti in previdnosti, da smo prispeli vse do Lehnjakovega slapu. Pa tudi dobra vodoodporna planinska obutev ter pohodne palice so odigrale svojo vlogo. Slap se sicer ni pokazal v vsej svoji lepoti zaradi majhne količine vode, vendar pa bi vsaj po tej poti v primeru več vode bil zelo težko dostopen, tako da je bolj smiseln dostop z vrha po poti, kateri smo sledili v nadaljevanju.

Preostal nam je še nekoliko bolj zahteven vzpon po levem bregu slapu, prečkanje potoka nad njim ter le še kratek dobro markiran vzpon v levo, pravokotno na tok potoka. S tem smo dospeli do mnogo lažje prehodne gozdne ceste, ki nas je kmalu pripeljala do makadamske ceste med vasema Naredi in Boštetje. Zavili smo levo in še naprej sledili modro belim markacijam kot tudi markacijam evropske pešpoti E-7 vse do vasi Zgonče. Ta odsek je bil sicer precej nezahteven z le rahlimi vzponi in spusti, vendar smo močno pogrešali senco, saj je sonce prav močno pripekalo, tako da smo potrošili večji del zaloge pijače prav na tem odseku. Iz Zgonč smo se povzpeli še do cerkve Sv. Primoža in Felicijana, od koder se nam je predvsem proti jugovzhodu in severu odprl prav lep razgled.

Spustili smo se nazaj do vasi in nato nadaljevali spust po modro belo markirani poti. Vse do naslednjega miljnika (modro belo označenega stebra, ki ga je predstavila informacijska tabla na začetku) s tem ni bilo nobenih težav. Tam pa smo se nepravilno odločili nadaljevati v desno, kjer so nas nekaj časa celo spremljale markacije, a so se nato nenadoma končale, česar smo se zares zavedli šele, ko smo prišli do asfaltne ceste pri Gradišču. Po posvetovanju z zemljevidom smo se odločili vrniti vse do zadnje markacije. Izkazalo se je, da se je tam pot nadaljevala v breg okrog Gradiškega vrha, a nam smer ni bila všeč, zato smo se vrnili vse do miljnika.

Mimo njega smo nadaljevali pot pravokotno v levo glede na smer, iz katere smo prvotno prišli. V tej smeri se je namreč ravno tako nadaljevala močno zaraščena pot z redkimi zbledelimi modro belimi markacijami. Z nekaj iskanja in uporabo orientacijskih spretnosti smo ji sledili prek dveh potokov in nato vzdolž drugega po bregu navzdol, vse dokler nismo dospeli do gozdne ceste, po kateri smo se vzpenjali na samem začetku izleta. Na žalost precej pod slapom Kobilji curek, tako da smo se morali ponovno povzpeti do njega, ker se prej nismo želeli vrniti. Od odcepa z gozdne ceste smo po le nekaj minutah prišli do slapu ter se po njegovem levem bregu povzpeli še ob spodnjem slapišču tik pod zgornjega, po katerem je slap tudi dobil ime. Preostala je le še vrnitev do izhodišča, kamor smo po skoraj 7 urah prišli zares prijetno utrujeni, a zadovoljni z izletom, kljub slabemu priokusu zaradi dveh slabih odločitev.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Od izvira Krke do Muljave

Včeraj smo se odločili prehoditi del Jurčičeve poti od izvira Krke do Muljave. Avto smo pustili na parkirišču poleg izvira Poltarice pred vasjo Gradiček, do katerega smo se pripeljali iz vasi Krka, tako da smo pri cerkvi v vasi zavili desno, kamor nas je napotil kažipot proti izviru reke Krke. Po ogledu izvira Poltarice smo po ozki cesti skozi vas Gradiček po dobro označeni in urejeni pešpoti prišli do izvira Krke. Na vhodu v Krško jamo smo prebrali, da so v nasprotju z informacijami na spletni strani TD Krka ogledi organizirani samo v popoldanskem času, tako da smo opustili prvotno idejo, da bi si po vrnitvi ogledali tudi jamo. Verjamem, da bo marsikdo nad tem mnogo bolj neprijetno presenečen kot mi, saj to ni bil glavni cilj našega izleta.

Od izvira smo se po slabo vidnem, s travo zaraslem kolovozu povzpeli do prvih hiš Trebnje Gorice, kjer smo ugotovili, da se po Jurčičevi poti gibljemo ravno v obratni smeri, kot pohodnike sicer usmerjajo table. Tako smo bili prisiljeni v nekaj iznajdljivosti, saj smo v križiščih pravo pot določali glede na to, s katere strani prihoda bi se pritrjene table najbolje videle. Pristop se je izkazal kot zelo uspešen. Sprehodili smo se skozi Trebnjo Gorico in nadaljevali po travnatem kolovozu, od katerega je kmalu ostala le še slabo vidna, z visoko travo porasla pot, po kateri smo, od rose mokrih nog, prispeli do Znojil.

Po asfaltni cesti smo se povzpeli skozi vas in vse do ostrega ovinka te ceste v desno, kjer smo nadaljevali naravnost po makadamski cesti skozi gozd in čez travnike do Potoka pri Muljavi. V centru vasi nas je kažipot usmeri v desno, ozka asfaltna cesta pa nas je pripeljala do ovinka glavne ceste skozi Muljavo, kjer se poleg trgovine nahaja parkirišče za obiskovalce Jurčičeve domačije. Sledili smo dobro označeni cesto do domačije, kjer smo imeli nekaj sreče, da smo naleteli na vzdrževalca, ki nam je v sprejemnici bil pripravljen žigosati dopisnico za Geino nagradno igro, čeprav je bil tudi tu ogled na nedeljo možen le v popoldanskem času.

Mimo domačije smo po cesti do Oslice še sledili Jurčičevi poti proti Višnji Gori, vendar pa smo tam po cesti pot nadaljevali naravnost proti Velikim Vrham namesto da bi desno zavili proti Leščevju. Takoj po prečkanju potoka Bržiček smo namreč nasproti peskokopa zavili levo na kolovoz in nato takoj v desno v klanec proti severozahodnemu pobočju Žičnega vrha. Prek nemarkiranih in na različnih zemljevidih različno vrisanih kolovozov smo namreč nameravali mimo Žičnega vrha prečkati gozdove Ragljevke in se nato po markirani poti spustiti v Gradiček. Izkazalo se je, da nam zavoljo preštevilnih kolovozov in poti različnih starosti in ohranjenosti to ni najbolje uspelo. Nekako smo še dosegli Malo Ragljevko (najvišji vrh gozdnatega območja), vendar pa smo jo od tam po grebenu ubrali proti severozahodu v praznem upanju, da se bomo po prvi bolj vidni poti obrnili proti jugu ali jugozahodu.

Tako smo prišli skoraj nazaj do Velikih Vrh, ki bi jih verjetno celo hitreje dosegli po označeni Jurčičevi poti, od koder bi bilo le še nekaj sto metrov do točke, kjer smo se tudi mi na makadamski cesti pridružili odlično markirani poti kurirjev in vezistov med Krko in Polževim, kateri smo sledili v dolino. Kmalu je zavila s ceste na prijetno kolovozno pot po obronku travnikov. Zaradi nepozornosti smo jjo sicer za kratek čas zgrešili, kar smo spoznali na slepem trikotnem travniku, katerega smo zapustili na njegovem najbolj oddaljenem desnem »oglišču« po poti, ki nas je kmalu ponovno pripeljala do markacij. Od tod dalje smo jim brez napak sledili, pri tem trikrat prečkali makadamsko cesto in nazadnje tik nad Gradičkom kar prek travnika na desni sekali ovinek, ki ga je markirana pot napravila do ceste skozi gornji del vasi. Še nekaj metrov in že smo bili na izhodišču. Mnogo kasneje, kot smo pričakovali, tako da bi itak zamudili dopoldanske oglede jame, četudi bi ti bili na voljo.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<