Šumka

Po kar dolgem premoru zaradi neugodnih vremenskih razmer se je končno spet ponudila priložnost za dan, preživet v naravi. Za začetek smo si želeli izbrati cilj, ki bi nam omogočil uživanje v bolj pomladanskih razmerah, kot so trenutno v našem koncu. Poleg tega posledice žledoloma še vedno marsikje preprečujejo varno gibanje v naravi, zato se je sveže skriti zaklad na Šumki nad Branikom izkazal kot naročen. Ker pred tednom dni za ta vrh niti slišali še nismo, je bil vzpon nanj še toliko bolj zanimiv.

Parkirali smo na lepo urejenem parkirišču pri Mercatorju in pošti v središču Branika, do kamor smo se pripeljali po ozki in ovinkasti cesti iz smeri Ajdovščine, kjer smo zapustili avtocesto skozi Vipavsko dolino. S parkirišča smo se odpravili desno do pokopališča, kjer smo prečkali cesto in nadaljevali proti Cvetrožu. Po prečkanju potoka Branica smo zavili levo in takoj nato spet desno, na kar nas je opozorila tudi prva markacija na električnem drogu. Cesto smo zapustili pred hišo pod kamnitim železniškim mostom, pod katerega smo se povzpeli po stezi ob robu gozda.

Na razcepu na drugi strani mostu smo zavili desno in nadaljevali z vzponom. Sprva smo morali prestopiti nekaj podrtih dreves, ki pa niso bila videti kot posledica žledoloma, in k sreči v nadaljevanju nanje nismo več naleteli. Le nekaj korakov naprej od mesta, kjer se je naši stezi z desne pridružila še ena, smo na naslednjem razcepu zavili desno, kamor nas je usmerila tudi komajda še vidna markacija na drevesu. Po prečkanju suhe struge potoka je za kratek čas steza postala še bolj strma in kamnita, nato pa se je teren uravnal in kmalu smo dosegli greben, po katerem je vodila nekoliko širša pot.

Nanjo smo zavili desno in spet že čez nekaj korakov v razcepu nadaljevali levo proti strugi potoka Petnika. Pri lovski opazovalnici, ki nam ni zbujala prav veliko zaupanja smo strugo prečkali in se spet začeli v ključih bolj strmo vzpenjati proti vasi Pedrovo. Ves čas so nas spremljale tudi markacije, ki so nas zanesljivo pripeljale do asfaltne ceste skozi vas. V lovu za prvim zakladom dneva smo zavili levo, ter se tako sprehodili še mimo cerkve Sv. Duha na robu vasi. Za nadaljevanje poti na Šumko smo se morali vrniti nazaj proti središču vasi mimo mesta, kjer smo prvič stopili na cesto.

Žal so se v vasi markacije končale, tako da smo bili kar veseli domačina, ki nas je pri spominskem obeležju s ceste usmeril levo na kolovoz, ki je za hišami takoj zavil levo nad cerkev. Temu smo sledili mimo pašnika za drobnico, takoj za koncem ograde pa smo zavili levo po poti navzgor, ki nas je že po nekaj korakih pripeljala na širšo makadamsko cesto. Nanjo smo zavili levo ter ji zvesto sledili vse dokler se ni začela vse bolj izrazito spuščati. Takrat smo ob prvem odcepu zavili desno na pot, ki se je vzpenjala v pobočje in postajala vse bolj zarasla.

K sreči smo kmalu dosegli širšo in manj zaraslo pot, ki nas je pripeljala do še ene makadamske ceste na grebenu pobočja. Nanjo smo zavili desno, v ostrem desnem ovinku pa nato levo na pešpot, kateri smo sledili vse do z gomilami zaznamovanega vrha Šumke, našega tokratnega cilja. V dolino smo se po isti poti vračali le do mesta, kjer smo stopili na zadnjo makadamsko cesto, a smo nato nadaljevali kar po njej. Zapustili smo jo šele čez kak kilometer, kjer smo ostro levo zavili na drugo makadamsko cesto. Ta nas je vodila v smeri asfaltirane ceste med Komnom in Branikom, ki smo jo videli pod sabo.

Spustili smo se prav do ceste in nato po njej nadaljevali levo, dokler po ostrem desnem ovinku in dolgi ravnini nismo zavili levo na makadamsko cesto tik pred mostom čez potok Rovnak. Med spuščanjem smo na desni lahko opazovali Grad Rihemberk, v bližini katerega je sicer skrit še en zaklad, ki pa smo ga poiskali že pred nekaj leti. Cesta nas je po sprehodu pod drugim kamnitim mostom kmalu privedla do asfaltne ceste skozi vas, na katero smo zavili v levo ter ji sledili vse do našega izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Blegoš

Po dveh mesecih se je končno našel čas za nov izlet, kar smo ob ugodni vremenski napovedi tudi izkoristili. Za cilj smo si izbrali Blegoš, ki je z lepimi razgledi več kot izpolnil pričakovanja. Pot do našega izhodišča, vasi Volaka, je bila kar zanimiva. Zaradi del na cesti smo že vožnjo od Kranja do Škofje Loke morali podaljšati z obvozom prek Jeprce, zaradi drugih zaprtih cest na območju pa nam je tudi od tam do Volake in nazaj preostala zgolj cesta skozi Poljansko dolino. Tej smo sledili do Hotavelj, kjer smo prvič zavili desno in nato še enkrat pri kažipotu za Blegoš. Mimo tovarne Marmor Hotavlje smo prišli do naslednjega odcepa, kjer smo zavili levo ob Volaščici. Njeni strugi smo sledili vse do urejenega parkirišča in planinskih kažipotov ob izlivu Javorjeve grape.

S parkirišča smo v družbi markacij peš nadaljevali po cesti med obema zgradbama nad parkiriščem, pri zadnji hiši pa smo po občutku zavili na zgornjo izmed obeh neoznačenih poti, ki se je izkazala za pravilno, čeprav nas je od naslednje markacije, ki je to potrdila, ločilo še nekaj hoje. Med zložnim vzponom smo prečili pobočje Požara vse do mostu čez levi pritok Volaščice, kateremu nismo našli imena. Tu se je pot začela bolj strmo vzpenjati vse do mesta, kjer jo preseka na videz precej sveže vsekana gozdna cesta iz smeri Leskovice.

V iskanju najbolj primernega mesta za vzpon nanjo smo končali na razcepu ceste kar nekoliko nad kažipotom za Zavetišče na Jelencih, mimo katerega sicer vodi markirana pot. Ko smo se spustili do njega in tam zavili desno na razdrt kolovoz, smo ugotovili, da nas je ta privedel nazaj na cesto, po kateri bi se lahko precej krajše povzpeli, če bi na že omenjenem razcepu zavili levo, kar smo med spustom tudi izkoristili. V vsakem primeru bi prek mostička ponovno zavili v gozd in nadaljevali do naslednjega prečkanja ceste.

Tokrat je bilo potrebno nadaljevati z vzponom po njej vse do mesta, kjer so nas markacije ponovno usmerile levo v gozd. Sledil je spet nekoliko bolj strm vzpon po precej kamniti poti ob studencu, v katerem se je osvežila naša psičke, ter še zadnjič prek gozdne ceste, od koder nas je do zavetišča ločilo le še dobrih pet minut hoje. Na klopeh ob njem smo si privoščili manjši prigrizek, nato pa smo nadaljevali proti Koči na Blegošu. Tik pod sedlom s številnimi razpotji nas je za nekaj trenutkov zbegal odcep levo za Laze, a smo hitro opazili, da se na tem mestu markacije nadaljujejo tudi desno, čeprav ni bilo nobene table, ki bi označevala, da je to smer proti vrhu Blegoša.

Od sedla nas je do koče privedla gozdna cesta. Kot smo videli med vračanjem so to številni izkoristili, da so si vzpon do vrha ali celo le do koče kar pošteno skrajšali. Mi smo ravnali obratno in pri koči zavili desno na pot, ki po južni strani obide Blegoš, namesto da bi se direktno povzpeli nanj. Glavni razlog sta bila dva zaklada, ki bi ju sicer zgrešili, a smo spoznali, da je pot z južne strani na vrh tudi sicer bolj prijetna za hojo in nudi boljše razglede od tiste z zahodne strani.

Na vrhu nas je pričakal mrzel veter, zaradi katerega smo bili veseli, da smo s sabo vzeli vetrovke. Tako smo lahko nemoteno uživali v razgledih in ob pogledu na bližnje vrhove obujali spomine na pretekle vzpone na Porezen, Črno prst in Ratitovec. Celo Triglav je razkazoval svoj s snegom potreseni vrh. Vetrovni dan na Blegošu je izkoristila tudi skupina jadralnih padalcev, ki smo jih med spustom proti koči lahko opazovali pri vzletanju. Pred vrnitvijo v dolino smo pri koči še malo posedeli na soncu ter na hitro pomalicali, nato pa smo se po že znani poti vrnili do izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Prek Vitranca na Ciprnik

Po dobrih dveh letih smo se ponovno povzpeli na Ciprnik, tokrat z vzhodne strani, po grebenu Vitranca. Za izhodišče smo si izbrali jezero Jasna, kjer je bilo na naše precejšnje presenečenj parkirišče kljub zgodnji jutranji uri že kar polno. Zdelo se je , da je večina vozil na njem tam tudi prenočila. Od tam smo se v iskanju začetka poti odpravili nazaj proti Kranjski Gori, prek Male Pišnice in naprej mimo klopi ob cesti vse do mesta, kjer je v pobočje na levi zavila dobro vidna neoznačena pot.

Po njej smo se sprva vračali tik nad cesto ter postopoma zlagoma vzpenjali vse do struge Male Pišnice, kjer smo zavili desno vzdolž nje. Tu nekje nas je presenetila tudi tabla z opozorilom, da je hoja po neurejeni poti v sotesko Male Pišnice smrtno nevarna. Skrb je sicer odveč, saj je tabla postavljena precej prezgodaj. Pot v sotesko se namreč odcepi od s številko 20 označene šele kakšnih 10 minut hoje kasneje, ko bo za nami že kar nekaj vzpenjanja v ključih. Na tem razcepu je prvič moč opaziti tudi tablo, ki usmerja desno navzgor proti Vitrancu in našemu cilju, Ciprniku, medtem ko se simbolično pregrajena pot v sotesko nadaljuje naravnost naprej.

Vzpenjanja v ključih še nekaj časa ni konec, se pa medtem kar nekajkrat odpre prav lep pogled na sotesko Male Pišnice. Tik pod vrhom Malega Vratnika nas pot zapelje okoli njega in nadaljuje s prečenjem severnega pobočja nad kranjskogorskimi smučišči, od koder se nam odpre tudi nekaj lepih pogledov na Kranjsko Goro. Ko se ponovno pričnemo vzpenjati v ključih, je čas, da postanemo bolj pozorni. Le malo naprej od naslednje oznake pešpoti 20 jo bomo namreč zapustili, na kar opozarja tudi kažipot za Vitranc in Ciprnik na drevesu nad nami. Na žalost je nameščen nekoliko nerodno in ga je moč hitro spregledati. V kolikor dosežete mesto, kjer pot preči melišče, vedite, da ste prišli predaleč in se bo potrebno vrniti.

Vzpon od omenjenega kažipota do grebena je verjetno najbolj neprijetni del celotne poti. Pobočje namreč postaja vse bolj strmo, pot pa vse bolj gruščnata in se povsem približa kamniti steni Velikega Vratnika ter jo nato obide po desni. V ostrem desnem ovinku pot ponovno preide na južno stran grebena, na tem mestu pa je na drevo pritrjena tudi velika puščica v levo, na katero je potrebno biti pozoren pri spustu, da pravočasno zapustimo greben. Pot namreč z izjemo redkih kažipotov ni markirana.

Od tod naprej nas čaka še kratek vzpon skozi gozd po južni strani, dokler dokončno ne začnemo slediti grebenu vse do Vitranca, oz. natančneje vse do zaprtega Doma na Vitrancu, ki ga obidemo po južni strani. Na jasi za domom se s severne strani pridruži še pot iz Kranjske Gore in Podkorena ter do zgornje postaje žičnice, ki še vedno obratuje in nam lahko prihrani nekaj višinske razlike pri vzponu. Zadnji del žičnice, ki se konča prav na grebenu, namreč ne obratuje več. Kažipoti za Ciprnik, kot tudi vrh Vitranca, od katerega nas loči še nekaj minut hoje, nas usmerijo naprej po grebenu.

Razgibana pot, ki je od tod naprej tudi markirana, nas brez večjih vzponov ali spustov vodi prek Vitranca do mesta, kjer se s severne strani na greben povzpne še pot iz Planice. Od tu naprej nas čaka zgolj zaključni del vzpona, ki je obema potema skupen. Začnemo v gozdu, zadnjih 100 m vzpona med ruševjem pa je nekoliko bolj izpostavljenih. A pot v tem delu je lepo urejena in dobro varovana; bolj kot jo imamo v spominu izpred dveh let. Na vrhu smo si privoščili le kratek postanek za iskanje zaklada, v razgledu na Tromejo, Tamar in okoliške vrhove pa nismo uživali prav dolgo, saj so nas prepodile nadležne žuželke, ki jih je bilo prav na vrhu največ. V dolino smo se spustili po isti poti.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Pršivec

Zaradi načrtovanih popoldanskih aktivnosti smo za izhodišče vzpona na Pršivec izbrali konec ceste na planini Vogar, kar je pomenilo plačilo pristojbine v Stari Fužini, nato pa vožnjo levo na obeh razcepih, ter po vse slabši gozdni cesti vse do majhnega parkirišča, na katero se ta izteče. Sredi tedna kljub ne najbolj zgodnji uri prostor ni bil več problem, zna pa biti stanje precej drugačno ob koncih tedna.

S parkirišča smo zavili levo, kamor na s je usmeril na drevo pritrjen kažipot. Kratek spust po stezi nas je privedel na kolovoz iz smeri Vogarja, kateremu smo sledili desno. Po njem smo se včasih bolj in včasih manj strmo vzpenjali, vse dokler se ni končno iztekel na gozdno pot. Vzpon smo v ključih nadaljevali skozi gozd, ki se je postopoma redčil. Precej monotono pot je vsaj malo popestrila šele "špranja", skozi katero se je prvič ponudilo nekaj razgleda.

Od tu naprej se je okolica hitro spremenila. Vzpon je postajal vse bolj strm, gozd pa vse redkejši, dokler se nam ni odprl čudovit pogled na Vogel. Nadaljnje vzpenjanje nam je ponujalo vse lepše razglede, prav kmalu tudi na Bohinjsko jezero in Ukanc. Pot je ob tem postajala vse bolj izpostavljena, kar se je stopnjevalo vse do zadnjih nekaj deset metrov vzpona po grebenu, kjer je bilo potrebno čez dva skalna skoka celo malo poplezati.

Za nagrado se nam je prvič odprl pogled na cilj, katerega višino smo že skoraj dosegli, zato pa nas je od njega ločevalo še kakšne pol ure pretežno nerazgledne hoje, sprva po travnatem pobočju, nato pa skozi gozd po izrazito kraškem terenu. Vrh nas je zato pričakal s toliko lepšim razgledom tako na Bohinj z Jezerom, kot na gore vse od južnega bohinjskega grebena do Triglava na nasprotni strani. Na travnati planjavi smo si tako privoščili krajši postanek, da se okrepčamo in poiščemo skriti zaklad, nato pa smo začeli s spustom v smeri planine Viševnik.

Sprva strma in kamnita pot je postopoma postajala bolj prijetna, tudi gozd se je spet vse bolj gostil. Na nekaj mestih nas je v kotanjah pričakalo celo nekaj snega, največ pred vhodom v Majsko jamo, kamor sonce verjetno res ne posije prav pogosto. Tik preden smo ugledali koče na planini Viševnik nas je navdušil še velik kamniti možic, v katerega izdelavo je očitno šlo kar nekaj truda.

Nadaljevanje poti s planine sprva ni bilo povsem očitno. Na kažipotih sredi planine namreč planina Vogar, v smeri katere smo bili namenjeni, ni bila omenjena, smo pa zato le nekaj metrov kasneje na travnatem pobočju nad kočami zagledali napis na skali, do katerega je vodila pot takoj za Bregarjevim zavetiščem. Od tam smo si privoščili še zadnji razgled dneva, tokrat na Debeli vrh in Ograde, nato pa smo se skozi gozd začeli vzpenjati proti sedlu med Pršivcem in Gornjim Viševnikom.

Po prečkanju travnatega sedla se je začel strm spust po precej kamniti poti med številnimi brezni. Najbolj izrazito med njimi menda nosi ime Brezno pri gamsovi glavici. Vse manj kamnita pot nas je skozi smrekov gozd privedla do vlake, kateri smo ob posameznih markacijah sledili vse do parkirišča, sprva precej položno, proti koncu pa spet precej strmo, kot smo videli že zjutraj, ko smo pred odhodom pogledovali na pot, po kateri smo se zdaj vračali.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Lubnik

Vreme letos v veliki meri kroji naše izlete. Tako smo se tudi za današnjega dokončno odločili šele včeraj zvečer na podlagi najbolj svežih napovedi. Imeli smo srečno roko in ujeli suh ter pretežno sončen dan, ki nas celo ni v celoti prikrajšal za razglede, ki jih je izbrani cilj ponujal, čeprav zjutraj ni bilo videti tako. Zadnja ploha nas je namreč prala še med vožnjo v Škofjo Loko, a se ji nismo pustili odgnati. V krožišču pred Škofjo Loko smo zavili proti centru, nato v prvem semaforju levo proti Poljanski dolini v naslednjem križišču pa levo proti Puštalu, kjer smo takoj za mostom čez Poljansko Soro parkirali na bližnjem brezplačnem parkirišču na levi strani ceste.

Od izhodišča smo se peš odpravili proti Loškemu gradu, kjer smo že opazili prve markacije. Makadamski poti smo sledili do prevala pod Krancljem z razgledno ploščo. Tu smo v lovu za prvim zakladom dneva zavili levo na neoznačeno pešpot mimo vrha Kranclja do ostankov starega zgornjega stolpa. Po uspešno opravljeni nalogi smo se vrnili nazaj do razgledne plošče in nadaljevali po makadamski poti. Na obronku gozda smo hitro poiskali še drugi zaklad in se na to spustili do ostrega ovinka na cesti za Gabrovo. Že na tem odseku je postalo jasno, da bomo zaradi obilnega deževja v minulih dneh veliko hodili po blatu.

Cesto smo seveda takoj ponovno zapustili, in sicer smo se povzpeli po nekaj strmih lesenih stopnicah med cesto na levi in stezo proti Staremu gradu na desni, kamor nas je napotil kažipot za Lubnik čez Lužo. Kljub razmočenim tlom, ki so zahtevala dodatno previdnost in bila zaslužna za marsikateri dodatni korak vzpona zaradi zdrsov, smo kar kmalu dosegli naslednji travnik, kjer nas je prvič zares obsijalo sonce. Po prečkanju kratkega pasu gozda nas je od vasi Gabrovo ločil le še blaten odsek kolovoza. Na asfaltu smo zavili desno mimo žage, na makadamu nad njo pa levo proti Lubniku. Prek pašnika na levi strani so se nam med blagim vzponom odpirali lepi razgledi na vrhove na nasprotnem bregu Poljanske Sore.

Na mestu, kjer se z makadamske cesto desno odcepi še ena nekoliko ožja, se markirana pot na Lubnik nadaljuje naravnost v breg med obema. Po zaslugi gostega rastja, ki je zakrivalo tako markacije kot sam začetek poti, smo odcep skorajda spregledali, kar nas je spodbudilo k dodatni pozornosti v nadaljevanju. Pot se je kmalu ponovno iztekla na kolovoz, kateremu smo v prvem razcepu še pravilno sledili levo, v naslednjem pa smo z njega prezgodaj zavili desno na mestu, kjer sta se, očitno po bližnjici, ravno spustili dve planinki. Hujšega ni bilo, saj je bilo tudi neoznačeni poti enostavno slediti vse dokler se ni ponovno pridružila najprej kamnitemu kolovozu, nato pa še markirani poti, ki nas je brez težav pripeljala na vrh.

Tik pod vrhom smo z markirane poti še zadnjič zavili na bližnjico, ki je vodila mimo zadnjega uspešno najdenega zaklada dneva. Za Domom na Lubniku smo si ob lepih razgledih privoščili malico, nato pa smo se po markirani poti začeli spuščati. A le do prvega razcepa, kjer se je z že znane poti vzpona levo odcepila pot čez greben. Kljub mestoma zbledelim markacijam s sledenjem nismo imeli večjih težav, saj smo v primeru dileme vedno zgolj sledili grebenu. Več težav so nam povzročale mokre skale in korenine, zaradi katerih smo se pogosto spuščali še bolj počasi in previdno kot bi se vzpenjali. Zaradi strmih pobočij se nenadzorovan zdrs ne bi dobro končal.

Pot nas je vodila prek Malega Lubnika in Rantovega vrha, nato pa je zapustila greben in začel se je strm spust skozi gozd po blatni poti, ki je bila kljub izdatni rabi pohodnih palic za ohranjanje ravnotežja zaslužna za marsikatero akrobatsko figuro pa tudi nekaj stikov zadnje plati z mokro podlago, k sreči z umazanimi oblačili kot edino posledico. Strmina se je umirila šele, ko smo dosegli markirano pot iz Vincarij proti Gabrovem, na katero smo zavili levo proti Škofji Loki. V naslednjem razcepu smo z namenom iskanja zadnjega zaklada zavili levo proti Podlubniku, a pred Selško Soro razočarani ugotovili, da je most v delu in moremo do njega. Tako smo se lahko po blatni gozdni poti ob reki le še sprehodili do Škofje Loke. Pri naslednjem mostu čez Soro nas je prijazen domačin prijazno ustavil pred nadaljevanjem poti v slepo ulico in nas usmeril desno na cesto, po kateri smo mimo tovarne LTH in skozi center Škofje Loke hitro prispeli do izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Krimšček

Slaba vremenska napoved za nedeljo je pomenila, da moramo kljub drugim dopoldanskim obveznostim za izlet izkoristiti soboto. Ker zato časa nismo imeli ravno v izobilju, smo si izbrali bližji cilj, tako z vidika oddaljenosti od naše dopoldanske lokacije, kot z vidika njegove dolžine. Odločili smo se kar za vzpon na Krimšček iz vasi Zabočevo. Do tja smo se pripeljali po nam že znani cesti proti Peklu, na katero smo v Borovnici zavili levo. A tokrat smo ji naravnost sledili vse do vasi Brezovica pri Borovnici, kjer smo še enkrat zavili levo pri kažipotu za Zabočevo. Na koncu vasi se je cesta iztekla na makadam in kmalu smo na desni opazili planinski kažipot za Rakitno, ki je pomenil začetek naše poti. Z vožnjo smo morali še malo nadaljevati, da smo ob cesti našli primeren prostor za parkiranje.

Tako smo se že na samem začetku po cesti spustili do že omenjenega kažipota, kjer smo zavili na razdrto pot, ki je bila še najbolj podobna strugi hudournika. Redkim markacijam smo sledili vse do razpotja na robu manjše poseke, kjer nas je dobro vidna markacija usmerila desno na pot, ki je v nasprotni smeri nadaljevala z zmernim vzponom. Ob improviziranem počivališču, zloženem iz skal, je pot ostro zavila levo, nato pa se čez čas iztekla na križišče treh gozdnih cest. Na nasprotni strani smo lahko opazili nadaljevanje naše poti, na katero je opozarjal tudi kažipot za Rakitno.

Sledil je ne predolg odsek precej razdrte vlake, katere stanje se je izboljšalo, ko je strmina spet malo popustila. Čeprav je bilo na levi še nekaj odcepov, smo nadaljevali naravnost in sledili markacijam. Šele ko se je strmina končala in smo se celo blago spustili proti sedlu, je bil čas, da markirano cesto zapustimo, saj nismo želeli končati na Rakitni. Tako smo na naslednjem razpotju zavili desno na slabšo cesto, ki se je blago vzpenjala v klanec. V družbi trikotnih markacij smo ji sledili do prvega izrazitega razcepa, kjer smo zavili desno in nato naravnost na travnik.

Tu se je pot začela izgubljati. Na drugi strani travnika smo v gozdu še opazili njeno nadaljevanje, a se je po ostrem desnem zavoju dokončno iztekla na travnik. Tako smo se enostavno odločili za vzpon po travniku navzgor, od koder so se začeli odpirati prvi razgledi dneva, med drugim tudi na Krim na nasprotni strani Rakitne. Ker je vrh poraščen z gozdom, ni razgleden, niti na njem ni vpisne skrinjice, nas je pa nagradil vsaj z zakladom, po katerega smo prišli nanj.

V dolino smo se vrnili po isti poti, edinole do našega parkirišča smo se z markirane poti spustili po bližnjici, ki je zavijala na desno ravno na mestu, kjer smo med drevesi opazili avto. Spust sicer ni bil najbolj enostaven, smo si pa prihranili ponoven vzpon od začetka markiranje poti.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Planina Planinca iz Završnice

Iskanje zakladov nas je ponovno privedlo na planino Planinca, le da smo tokrat za izhodišče izbrali dolino Završnice. Iz Most in mimo akumulacijskega jezera smo nadaljevali po gozdni cesti mimo hidroelektrarne vse do prvega asfaltiranega klanca, vrh katerega smo parkirali desno od ceste na mestu pred spomenikom NOB in mostom na desni breg Završnice. Izbrana točka predstavlja odlično izhodišče na greben Zabreških peči, hkrati pa ni predaleč od Tinčkove koče na koncu doline, kjer smo nameravali sestopiti.

Z izhodišča se v smeri jugozahoda blago vzpenja kolovozna pot v precej dobrem stanju, kateri smo brez težav sledili vse do grebena, ki smo ga dosegli na sedlu med Gosjakom in Golovcem. Izbira ni bila naključna, saj nas je na tem mestu čakal prvi zaklad. Zaradi naslednjega zaklada smo po grebenu nadaljevali proti zahodu do razgledne točke na Gosjaku nad Doslovčami. Lokacija je vredna obiska tudi brez dodatne motivacije, saj se z nje odpira zares lep pogled proti Bledu in Julijcem.

Od tod smo se seveda obrnili nazaj proti vzhodu in se vrnili na sedlo. Prvotna ideja je bila, da v tej smeri nadaljujemo po grebenu vse do Smokuškega vrha, a že v nekaj minutah se je vzpon na Golovec po poti za vodnim zbiralnikom izkazal za bolj zahtevnega od naših pričakovanj. Zaradi družbe štirinožca smo se odločili poiskati alternativno pot proti vzhodu in se še drugič vrnili do sedla. Na zemljevidu smo hitro izbrali novo traso izleta in se v blagem spustu začeli vračati proti našemu izhodišču. Še preden se je začela prava strmina smo z že znanega kolovoza zavili desno na sprva od vode precej zdelan odcep, ki pa se je že za prvim ovinkom spremenil v povsem prijetno gozdno cesto, ki je na stalni višini vijugala proti vzhodu.

Zapustili smo jo pri naslednjem dobro vidnem desnem odcepu tokrat po ožji vlaki, ki se je zmerno vzpenjala proti jugovzhodu. Stanje poti se je postopoma sicer poslabševalo, a večjih ovir od občasnega večjega kamna ali hloda, ki ga je bilo potrebno prestopiti, vseeno ni nudila. Proti vrhu je postajala vse bolj podobna strugi suhega potoka, ki se je z leve iztekla nanjo. Nad tem mestom je steza spet postala nekoliko lepše urejena, a takrat nas je od ceste proti Kališčem ločilo le še zadnjih nekaj višinskih metrov. Po gozdni cesti, ki smo jo dosegli, smo se v levo spustili vse do sedla, izdatno označenega z markacijami in smerni tablami.

Prvič tega dne smo zavili na markirano pot, in sicer v smeri Robleka. Sprva strm vzpon je kmalu postal zmernejši, lepo urejena in izdatno markirana pot pa nas je v dobre pol ure mimo Tolstega vrha pripeljala do še zaprte Tomčeve koče na Poljški planini. Od našega končnega cilja, planine Planinca, nas je sedaj ločilo le še nekaj sto metrov. Tam smo seveda zgolj poiskali zadnji zaklad dneva in se ponovno vrnili do Poljške planine. Kažipoti za kočo so nas proti Tinčevi koči v Završnici in Valvasorjevemu domu usmerili na pot, ki se je proti pričakovanjem sprva blago vzpenjala proti zahodu.

Vzpon se je seveda kmalu končal, ko so nas markacije na razcepu poti usmerile na levo, ki se je sedaj začela blago spuščati. To se je kmalu spremenilo in spust je postal precej bolj strm, a zaradi suhih tal še povsem netežaven. Po kratkem bolj ravnem odseku nas je čakal drugi del spusta, ki pa je zaradi delno blatne poti že zahteval več previdnosti, kar se je izkazalo zgolj uvod v nadaljevanje. Pot je namreč zavila proti severu in začela na stalni višini prečiti zares strmo pobočje, kar je še oteževalo dejstvo, da je že tako ozka steza bila skorajda v celoti zasuta s suhim listjem.

Ko je pot zopet postala širša, pobočje pa nekoliko položnejše, je bil najtežji odsek že za nami. A prav kmalu smo naleteli na prve ostanke snega tega dne, kot nalašč prav čez stezo. Nekaj metrov dolgo prečenje pomrznjenega in z listjem posutega snega ni dovoljevalo, da bi naša zbranost popustila. Kmalu je sledilo še eno prečenje strmine, a tokrat krajše in lažje. Ko smo pod sabo zagledali Završnico, ki smo jo sicer slišali že kar nekaj pred tem, smo vedeli, da smo skoraj na cesti. Seveda pa je bil pred nami še zadnji izziv. Po prečenju kratkega melišča, je bilo treba prečkati tudi strugo. Snežni ostanki ob toku navzgor so nas prisilili, da to izvedemo kar na mestu markirane poti, a po zaslugi dobrega oprijema na skalah v strugi, se je podvig izkazal za lažjega, kot se je zdelo na prvi pogled. Še nekaj korakov do ceste ter pol ure spusta po njej in že smo bili na izhodišču.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Tošč

Zbiranje informacij enem bolj zahtevnih zakladov v Sloveniji nas je po skoraj treh letih in pol ponovno privedlo na vrh Tošča. Ker tudi pri ponovnem osvajanju že znanih ciljev radi spoznamo kakšno novo pot, smo se tokrat odločili za vzpon iz vasi Sora, do katere smo se skozi Goričane in Rakovnik pripeljali iz smeri Medvod. Nedaleč naprej od odcepa za Topol na začetku vasi smo pri kažipotu za Osolnik zavili levo ter se ustavili na prostornem parkirišču pod cerkvijo svetega Štefana.

Markirana pot se povsem na začetku tega parkirišča kar strmo vzpne v pobočje in nam prihrani nekaj hoje po asfaltirani cesti do prvega levega ovinka, v kolikor je ne spregledamo. Tam namreč še zadnjič prečka cesto in se še naprej zmerno strmo vzpenja skozi gozd. Bolj pozorni moramo postati, ko se pot cesti ponovno približa. Tam nas namreč le še kratek strm vzpon loči od odcepa nemarkirane poti na vrh Homa, kamor smo se odpravili po prvi zaklad dneva. Da ga ne bi zgrešili, priporočam pozorno spremljanje desnega pobočja nad potjo, kjer bomo opazili tablo, ki označuje začetek dobro vidne poti, ki se še naprej strmo vzpenja skorajda do vrha, na katerem nas poleg vpisne knjige pričaka tudi klop z lepim razgledom na Dol, Reteče in tokrat v meglice odete Kamniško Savinjske Alpe.

Poti z vrha še naprej sledimo v isti smeri, kamor nas napoti še ena tabla, tokrat za Osolnik. Po kratkem spustu se ponovno pridružimo markirani poti, ki smo jo zapustili, in kmalu končamo na cesti, ki ravno na tem mestu iz asfalta preide v makadam, in ji sledi dober kilometer. Če smo pozorni se pretežno vendarle lahko izognemo hoji po cesti, saj se markirana pot večino časa vije tik ob njej. V vsakem primeru moramo s ceste desno zaviti pri križišču s še eno slabšo makadamsko cesto, kjer se markirana pot mimo znamenja in spomenika NOB spet strmeje povzpne proti Osolniku. Tik pod vrhom se lahko odločimo za direkten vzpon po robu strmega travnika, od koder se odpira lep razgled proti Škofji Loki in Kranju, ali v nekaj serpentinah skozi gozd.

V vsakem primeru ob cerkvi svetega Mohorja dosežemo vrh, kjer smo kljub vse večji množici, ki je čakala na začetek desete maše, uspeli hitro in diskretno poiskati še drugi zaklad. Naša pot se je seveda šele dobro začela. Po kažipotu sodeč nas je od Tošča ločilo še dve uri hoje, zato smo se hitro spustili mimo turistične kmetije Rožnik do dobro označenega razcepa poti, kjer se je začel naš vzpon na Gontarsko planino. Dobro označena pot nas je v senci dreves med zmernim vzpenjanjem hitro pripeljala na vrh, čemur je sledil strm spust do naslednjega odcepa proti domu na Govejku.

Mi smo seveda nadaljevali naravnost in kmalu dosegli razgledno točko pod vrhom Igal. Še en strm spust in že smo v bližini kmetije Kozjek dosegli gozdno cesto, kateri smo sledili proti Tošču, kateremu smo se že kar precej približali, odkar se nam je prejšnjič odprl pogled nanj. Precej monotono hojo po cesti nam je popestril edinole oglar, ki je ravno kuhal kopo tik ob njej. Ko smo cesto na označenem razcepu končno zapustili, nam je preostal le še zaključni vzpon skozi gozd, do grebena po nam še neznani poti, nato pa se nam je pridružila steza iz smeri Grmade in Malega Tošča, po kateri smo pred leti že hodili.

Lep praznični dan je v hribe privabil številne, kar se je izkazalo tudi na obleganem vrhu Tošča. K sreči je zaklad varno umaknjen v gozdu, tako da z neopaznim iskanjem nismo imeli težav, žal pa v njem želenega predmeta ni bilo več. Kljub razočaranju nam razpoloženja to ni pokvarilo - za nami je bil še vedno zelo prijeten in zanimiv vzpon. Je pa bil tudi že čas za vrnitev.

Večinoma smo se vračali po že prehojeni poti, izognili smo se zgolj nekaj ponovnim vzponom. Pod vrhom Gontarske planine smo zavili desno in napravili ovinek mimo doma na Govejku, kjer smo se tudi na hitro okrepčali. Na pot vzpona smo se ponovno vrnili v razcepu pod turistično kmetijo Rožnik. Tu je bil čas za drugi alternativni odsek, saj smo pot proti Sori nadaljevali kar po cesti, namesto da bi se povzpeli na Osolnik. Zadnjo spremembo smo seveda napravili pri Homu, saj smo mimo njega nadaljevali kar po markirani poti.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.