Od izvira Krke do Muljave

Izvir Krke Včeraj smo se odločili prehoditi del Jurčičeve poti od izvira Krke do Muljave. Avto smo pustili na parkirišču poleg izvira Poltarice pred vasjo Gradiček, do katerega smo se pripeljali iz vasi Krka, tako da smo pri cerkvi v vasi zavili desno, kamor nas je napotil kažipot proti izviru reke Krke. Po ogledu izvira Poltarice smo po ozki cesti skozi vas Gradiček po dobro označeni in urejeni pešpoti prišli do izvira Krke. Na vhodu v Krško jamo smo prebrali, da so v nasprotju z informacijami na spletni strani TD Krka ogledi organizirani samo v popoldanskem času, tako da smo opustili prvotno idejo, da bi si po vrnitvi ogledali tudi jamo. Verjamem, da bo marsikdo nad tem mnogo bolj neprijetno presenečen kot mi, saj to ni bil glavni cilj našega izleta.

Kolovoz od izvira proti Trebnji Gorici Od izvira smo se po slabo vidnem, s travo zaraslem kolovozu povzpeli do prvih hiš Trebnje Gorice, kjer smo ugotovili, da se po Jurčičevi poti gibljemo ravno v obratni smeri, kot pohodnike sicer usmerjajo table. Tako smo bili prisiljeni v nekaj iznajdljivosti, saj smo v križiščih pravo pot določali glede na to, s katere strani prihoda bi se pritrjene table najbolje videle. Pristop se je izkazal kot zelo uspešen. Sprehodili smo se skozi Trebnjo Gorico in nadaljevali po travnatem kolovozu, od katerega je kmalu ostala le še slabo vidna, z visoko travo porasla pot, po kateri smo, od rose mokrih nog, prispeli do Znojil.

Jurčičeva domačija Po asfaltni cesti smo se povzpeli skozi vas in vse do ostrega ovinka te ceste v desno, kjer smo nadaljevali naravnost po makadamski cesti skozi gozd in čez travnike do Potoka pri Muljavi. V centru vasi nas je kažipot usmeri v desno, ozka asfaltna cesta pa nas je pripeljala do ovinka glavne ceste skozi Muljavo, kjer se poleg trgovine nahaja parkirišče za obiskovalce Jurčičeve domačije. Sledili smo dobro označeni cesto do domačije, kjer smo imeli nekaj sreče, da smo naleteli na vzdrževalca, ki nam je v sprejemnici bil pripravljen žigosati dopisnico za Geino nagradno igro, čeprav je bil tudi tu ogled na nedeljo možen le v popoldanskem času.

Stara bukev v gozdovih Ragljevke Mimo domačije smo po cesti do Oslice še sledili Jurčičevi poti proti Višnji Gori, vendar pa smo tam po cesti pot nadaljevali naravnost proti Velikim Vrham namesto da bi desno zavili proti Leščevju. Takoj po prečkanju potoka Bržiček smo namreč nasproti peskokopa zavili levo na kolovoz in nato takoj v desno v klanec proti severozahodnemu pobočju Žičnega vrha. Prek nemarkiranih in na različnih zemljevidih različno vrisanih kolovozov smo namreč nameravali mimo Žičnega vrha prečkati gozdove Ragljevke in se nato po markirani poti spustiti v Gradiček. Izkazalo se je, da nam zavoljo preštevilnih kolovozov in poti različnih starosti in ohranjenosti to ni najbolje uspelo. Nekako smo še dosegli Malo Ragljevko (najvišji vrh gozdnatega območja), vendar pa smo jo od tam po grebenu ubrali proti severozahodu v praznem upanju, da se bomo po prvi bolj vidni poti obrnili proti jugu ali jugozahodu.

Spominsko obeležje ob poti kurirjev in vezistov Tako smo prišli skoraj nazaj do Velikih Vrh, ki bi jih verjetno celo hitreje dosegli po označeni Jurčičevi poti, od koder bi bilo le še nekaj sto metrov do točke, kjer smo se tudi mi na makadamski cesti pridružili odlično markirani poti kurirjev in vezistov med Krko in Polževim, kateri smo sledili v dolino. Kmalu je zavila s ceste na prijetno kolovozno pot po obronku travnikov. Zaradi nepozornosti smo jjo sicer za kratek čas zgrešili, kar smo spoznali na slepem trikotnem travniku, katerega smo zapustili na njegovem najbolj oddaljenem desnem »oglišču« po poti, ki nas je kmalu ponovno pripeljala do markacij. Od tod dalje smo jim brez napak sledili, pri tem trikrat prečkali makadamsko cesto in nazadnje tik nad Gradičkom kar prek travnika na desni sekali ovinek, ki ga je markirana pot napravila do ceste skozi gornji del vasi. Še nekaj metrov in že smo bili na izhodišču. Mnogo kasneje, kot smo pričakovali, tako da bi itak zamudili dopoldanske oglede jame, četudi bi ti bili na voljo.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Slatna in Vremščica

Vzpon skozi bukov gozd Minulo nedeljo smo se iz Senožeč povzpeli na Vremščico. Avto smo pustili na velikem parkirišču za avtobusno postajo sredi vasi. Tam so nas poleg table divaškega kolesarskega kroga že pričakale prve markacije, ki so nas zanesljivo vodile vse do našega končnega cilja. Prvi del poti nas je vodil po asfaltirani cesti do konca vasi, nato pa po kolovozu med polji in travniki do pešpoti na obronku gozda.

Pogled na Vremščico s Slatne Skozi bukov gozd, ki je ravno dobro začenjal zeleneti, se je pot začela vzpenjati, sprva zlagoma, nato pa vedno bolj strmo vse do travnikov pod vrhom Slatne. Zaradi nedavnega dežja je bila sicer pot na nekaj mestih nekoliko bolj spolzka in blatna, a k sreči vseeno ni pretirano otežila vzpona. Markirana pot na Vremščico se nato nadaljuje kakšnih 100 metrov pod vrhom Slatne, vendar smo se mi odločili, da kmalu po začetku travnika zavijemo desno po dobro shojeni poti tudi na vrh Slatne, od koder se nam je odprl čudovit razgled na okolico, edinole Nanos na severu se je sramežljivo skrival v megli.

Dolina med Slatno in Vremščico Z vrha smo se kar čez travnik spustili proti zahodu nazaj na markirano pot na Vremščico, ki smo jo pred tem zapustili. Ta je shojena dovolj, da je ni bilo mogoče zgrešiti, bi pa verjetno bil v poletnem času spust čez travnik napornejši kot v tej zgodnji pomladi, ko trava še niti ni začela dobro rasti. Po poti smo se spustili v dolino med Slatno in Vremščico, kjer smo morali prečkati številne blatne kolesnice, blato pa nas je spremljalo tudi v prvem delu vzpona na Vremščico skozi gozd, vse do odcepa poti proti Škocjanskim jamam, kjer so se spet začeli travniki.

Mrtvo drevo pod vrhom Vremščice Preostalo nam je še zadnjih 100 metrov vzpona na vrh Vremščice, od koder se nam je spet odprl lep razgled, ki pa ga je nekoliko že kalilo bolj megleno ozračje. Nanos se tudi ni več skrival v megli, vendar pa ga je bilo potrebno poiskati med drevesi, ki z Vremščice zakrivajo pogled proti severu. Po kratkem počitku in ogledu kažipotov, ki planince usmerjajo proti številnim izhodiščem na ta vrh, smo se vrnili v Senožeče po isti poti z edino izjemo vzpona na Slatno, ki smo ga tokrat izpustili in raje sledili kar markirani poti.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Veliki Gradež, Kuk

Cerkev Sv. Trojice Minulo soboto smo se odločili na Kuk povzpeti še z njegove severne strani. Tako smo avto pustili v Hrastovljah na parkirišču pred cerkvijo sv. Trojice. Tokrat smo se lahko izognili vožnji po ozkih cestah skozi vas, saj nas je nova obvoznica nad vasjo popeljala do križišča na koncu vasi, kjer smo le še zavili levo na parkirišče. Že tam so nas pričakale markacije za Podpeč, katerim smo sledili pod cerkvijo skozi vas.

Hrastovlje Pred prečkanjem struge nas je pričakala manjša zmešnjava, saj nas je na ovinku v levo vabila markacija na transformatorski postaji, na ograji mostu pa nas je druga markacija vabila naravnost naprej. Odločili smo se za slednjo, ki pa se je že kmalu po začetku vzpona porazgubila. Izkazalo se je, da se moramo povzpeti naravnost v pobočje, kjer širša pot zavije levo na polje, saj so se v tej smeri markacije kmalu nadaljevale in nas v strmem vzponu prek železniške proge popeljale do razglednega ovinka na makadamski cesti za Zanigrad. Tam smo opazili tudi markacijo, ki nas je v Hrastovlje usmerjala levo mimo pokopališča. Verjetno se ta pot izteče v križišče pri transformatorski postaji, kjer se nismo odločili za levo varianto markacij.

Zazid Pot smo nadaljevali skozi zapuščeno vas Zanigrad, kjer smo takoj za podvozom pod železniško progo pred kmetijo zavili desno ob progi in se nato po kolovozu, obdanem z električnimi pastirji povzpeli na Jerebine. Na vrhu so nas sprva na obeh straneh spremljala drevesa, nad Zazidom pa se nam je v celoti odprl pogled na vas in pot, ki iz nje vodi do skoraj pol ure oddaljene železniške postaje, mimo katere smo se novembra povzpeli na Lipnik.

Pot iz Zazida na Veliki Gradež Naš kolovoz se je kmalu potem spustil do markirane poti iz Zazida na Kuk, kateri smo se pridružili. Nekaj časa je sledila manj prijetni makadamski cesti in pri tem zgolj sekala njen največji ovinek, na začetku vzpona pa se je preobrazila v prijeten precej travnat kolovoz, ki nas je spremljal vse do združitve s potjo iz Dola pri Hrastovljah. Zadnjih nekaj 100 metrov je bilo tako nekoliko bolj gruščnatih, a kmalu smo dosegli travnike na vrhu, kjer smo na levi že zagledali ne ravno najbolj ugleden in povsem neoznačen vrh Velikega Gradeža, do katerega smo se tudi sprehodili, za kar nam je poplačal z zelo lepim razgledom.

Dolina Rižane za Hrastovljami Pot smo nadaljevali proti Kuku, kjer smo naleteli na veliko skupino planincev iz bližnjega Gračišča. Nedaleč pred vrhom se nam je pridružila še pot iz Movraža, po kateri smo se povzpeli teden pred tem. Čeprav smo z vrha sprva kot minuli teden pot nadaljevali proti Lačni, smo na prvem sedlu pred ponovnim vzponom proti Krogu zavili na kolovoz, ki je z markirane poti med borovci zavil ostro desno. Ta nas je popeljal v približno isti višini prek pobočja, se nato strmo spustil proti Hrastovljam in se v nadaljevanju položno iztekel na asfaltirano cesto iz Hrastovelj do pokopališča. Po njej smo se vrnili do izhodišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Sv. Kvirik, Kuk

Odcep proti Sv. Kviriku Sončno in toplo nedeljo smo izkoristili za krožni izlet okrog Smokavske vale. Za izhodišče smo izbrali edino križišče na cesti iz Gračišča v Smokvico, ob katerem je bilo tudi dovolj prostora za parkiranje. Od tod smo se po stranski asfaltirani cesti v desno povzpeli navkreber do prvega ovinka, kjer z desne cesto prečka markirana pot z Lačne proti Sv. Kviriku. Tu smo zavili na kolovoz, ki se s ceste odcepi na levo.

Sv. Kvirik Med zložnim vzponom na Velo Grižo se je za nami postopoma odpiral pogled proti Gračišču in Tinjanu v daljavi, z vrha pa smo prek Kuka ugledali vrhove Podgorskega Krasa, na vrhu katerih je bil še sneg, v daljavi pa tudi Slavnik in Grmado. Prej gruščnat kolovoz je tam že prav prijetno prerasla mlada trava, po kateri smo se sprehodili vse do Sv. Kvirika ter uživali v pogledu na Sočergo na desni in Movraž na levi.

Movraž Slednji je bil tudi naš naslednji cilj. Pri cerkvici Sv. Kvirika smo zato ostro levo zavili na kolovoz , ki je sicer vodil v pravi smeri, a se je hitro zožil na pešpot, ki se je postoma porazgubila na travnatem pobočju. Kot orientacijo smo zato uporabili postaje križevega pota iz Movraža na Sv. Kvirik in tako pri X: postaji prišli do precej zaraščenega kolovoza, kjer se je izkazalo, da bi se do njega pravzaprav lahko spustili kar direktno po kateri izmed poti, s katerimi je bilo pobočje prepredeno. Omenjeni kolovoz nas je na desno popeljal do IX. postaje, kjer pa smo na levi na drevesu že zagledali prvo markacijo ob dobro uhojeni in markirani poti, ki nas je mimo preostalih 8 postaj pripeljala v Movraž.

Vrh Kuka Skozi vas smo se sprehodili v levo proti Smokvici, pred tablo za konec vasi, pa smo se najprej okrepčali ob vodnjaku in nato zavili na desno po asfaltirani cesti proti pokopališču, kamor so nas usmerili kažipoti za Kuk in Slavnik, dobro vidni sicer le z nasprotne strani. Na prvem desnem ovinku smo nadaljevali na levo po travnatem kolovozu, ki se je kmalu prelevil v kamnito cesto, s katere smo takoj za naslednjim kažipotom za Slavnik zavili pravokotno na desno v klanec po še enem podobno širokem kolovozu. Precej enolični kos poti skoraj brez vsakršnega razgleda nas je skozi gozd v nekaj serpentinah pripeljal pod skalni rob Kuka in mimo njega na desno do travnikov na vrhu. Po kolovozih in poteh smo vztrajno zavijali v levo nazaj proti skalnemu robu, vse dokler nismo prišli na kolovoz, ki vodi z Velikega Gradeža proti Kuku, oz. kakih 100 m mimo njegovega vrha.

Hrastovlje Po postanku pri kažipotih na vrhu najbližji točki kolovoza, od koder smo se naužili tudi prečudovitega razgleda vse do Tržaškega zaliva in Dolomitov, smo po širšem odcepu nadaljevali v desno mimo Kroga proti Lačni. Ko smo skozi redkejši gozd na desni zagledali Hrastovlje, v katerih je našo pozornost pritegnila povsem nova obvoznica mimo vasi, smo se že zelo približali točki, kjer so nas oranžne puščice na skalah na tleh opozorile, na odcep na razdrt kolovoz na levi, po katerem smo se hitro spustili nazaj v dolino. Še zavoj na desno na kolovoz iz Smokvice in ponoven zavoj na desno na asfaltirano cesto iz iste vasi, pa smo se prijetno utrujeni že vrnili na izhodišče.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh