Vrh Korena

V iskanju namigov za rešitev potujočega sudokuja smo se tokrat odpravili na območje Krvavca. Za cilj izleta smo si zbrali Vrh Korena, ki je med drugim zanimiv tudi zaradi svoje nadmorske višine - 1999 m ga naredi za najvišji vrh, ki še ni dvatisočak. Če seje bilo mogoče ob našem zadnjem obisku Krvavca pripeljati vse do Doma na Gospincu, je sedaj potrebno parkirati že na planini Jezerca, saj nadaljevanje vožnje preprečuje zapornica. Še vedno pa velja priporočilo, da je ob koncih tedna priporočljivo prispeti dovolj zgodaj, da parkiranje ni problem. Cesto proti spodnji postaji gondolske žičnice moramo zapustiti v vasici Grad, nato slediti kažipotom za Ambrož po Krvavcem ter mimo slednjega nadaljevati po asfaltirani cesti vse do zapornice.

Seveda nam zato ni potrebno pešačiti po cesti vse do Doma na Gospincu, ampak že pri zapornici nadaljujemo mimo table z zemljevidom kar naravnost v breg ter sledimo markirani poti na Kriško planino. Pazite le, da vas ne zavede rumena markacija, ki usmerja desno v breg le nekaj metrov po tem, ko se pešpot pridruži kolovozu. Potrebno je nadaljevati kar naravnost po kolovozu, vse do Kriške planine, kjer smo naredili kratek ovinek do zaklada z želenim namigom. Od tod imamo do Doma na Krvavcu na voljo nekaj možnosti. Mi smo se odločili slediti skupini planincev pred nami, ki se je povzpela kar po trasi smučišča. Med vzponom smo uživali v pogledih proti Storžiču in Tolstemu vrhu.

Nad domom smo si privoščili še en kratek postanek pri kapeli Marije Snežne za še drugi zaklad dneva, nato pa smo se po cesti mimo oddajnika odpravili naprej do sedla Razor. Namesto da bi nadaljevali z vzponom na Zvoh, smo nadaljevali levo po cesti, ki preči pobočje smučišča. Na robu smučišča je cesta prešla v pešpot, na kateri je bilo spet mogoče opaziti markacije. Kot se nam je dozdevalo že med vzponom, so na tej strani pobočja krčili ruševje in kurili ostanke, kar je na žalost pomenilo, da nas je pot vodila prav skozi dim teh kurišč. K sreči je šlo le za kratek odsek, ki se je končal kakor hitro smo prešli ograjo smučišča.

Sledil je spust proti planini Dolge njive: sprva v nekaj ključih po gruščnati poti med ruševjem, v nadaljevanju pa tudi prek dveh krajših melišč. Zaradi vlažnih tal je oboje zahtevalo nekaj več previdnosti. Po končanem spustu in prehodu skozi pašno ograjo smo se znašli v labirintu ruševja, v katerem smo prav kmalu zgrešili markirano pot. Orientacija je vseeno ostala netežavna, saj smo vedeli, da se moramo prebiti do osrednjega dela planine, kjer so nas kažipoti napotili mimo koče v smeri Vrha Korena in Kalškega grebena. Pot smo nadaljevali v senci Ježa, prek katerega na Vrh Korena vodi pot z Zvoha.

Na koncu ravnine je bilo na skalah spet mogoče opaziti nekaj več markacij, ki so nas popeljale po levi strani pobočja, ob robu skalnega skoka, ki smo ga ob samem koncu vzpona prečili v lepo speljanem prehodu. Spet nas je obdalo ruševje, a tokrat je bilo poti slediti precej laže in kmalu smo se znašli na naslednjem razpotju. Levo je pot zavila na Kalški greben, mi pa smo nadaljevali desno proti Vrhu Korena. Takoj za kažipotom smo sprva zašli v slepo ulico ruševja, a smo kmalu spoznali, da moramo zaviti še bolj desno, kjer je pot bolj razvidna in v nadaljevanju tudi spet markirana.

Med vzponom smo ponovno srečali skupino planincev, ki smo ji zjutraj sledili proti Domu na Krvavcu in se je že vračala z Vrha Korena, na katerega so se povzpeli prek Zvoha in Ježa. Nas pa je od vrha tudi ločilo le še nekaj minut nezahtevne hoje. Tik pod vrhom smo s poti zavili levo in se pridružili številnim drugim, ki so že uživali v razgledih. Ker smo imeli na vrhu namen skriti lasten zaklad, smo se za nekaj metrov odmaknili od množice in hitro poskrbeli tudi za to. Vseeno smo se zadržali dovolj dolgo, da so se iz smeri Zvoha in planine Dolge njive proti vrhu že začele vleči meglice, zato smo hitro pričeli s spustom v smeri planine Koren.

Hojo smo nadaljevali po poti, ki smo jo zapustili pred vzponom na vrh, kmalu pa smo dosegli razpotje, na katerem smo se usmerili levo navzdol. Desna pot je vodila prek Ježa na Zvoh. Naslednje razpotje je bilo še bolj zanimivo, saj so kažipoti ponujali le pol informacije: v smeri prihoda so kazali proti Vrhu Korena, tako naravnost kot levo so označevali pot na Kompotelo in Mokrico, medtem ko markirana pot proti planini Koren, ki je na tem mestu zavila desno, ni bila omenjena. Podobno pomanjkljivi so bili naslednji kažipoti, ki so sicer omenjali planino Korena in Košutno, ne pa tudi Vrha Korena in Kompotele, iz smeri katerih smo prišli mi. Brez predhodne priprave je lahko na tem področju orientacija kar težavna, sploh ker se tudi poti vijejo med ruševjem in jih je kljub gostim markacijam v trenutku nepazljivosti mogoče hitro zgrešiti.

Kljub meglicam na zahodni strani Ježa, nas je sonce spremljalo vse do planine Koren. Ko pa smo se z nje povzpeli do roba in se začeli v ključih spuščati po gozdnem pobočju, je tudi na tej strani zavel hladnejši veter, meglice pa so zakrile sonce, čeprav so ostale dovolj visoko, da na vidljivost niso vplivale. Hitro smo opazili, da nas pred vrnitvijo na Kriško planino na poti čaka še en krajši precej strm vzpon, saj se pot vmes spusti skorajda do manjše planine, mimo katere poteka vzpon z Markove ravni. Po končanem vzponu smo nas je od pašnikov na Kriški planini ločil le še nekajminutni spust.

Na Kriški planini so markacije spet postale bolj redke, a potrebno je bilo le še slediti pašni ograji iz bodeče žice ter jo prečkati na enem od mest, kjer je bila prekinjena. Skozi podhod pod smučiščem smo se pridružili kolovozu, po katerem smo zjutraj prispeli s planine Jezerca, ter se po njem vrnili do izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Dobrča

Poletje se počasi, a zanesljivo bliža, zatorej je čas, da pričnemo intenzivneje nabirati kondicijo za zahtevnejše planinske cilje, ki jih imamo za letos v načrtu. Dobrča je s skoraj 1000 m višinske razlike za to dober kandidat, sploh zaradi nizke nadmorske višine, ki pomeni, da tudi na vrhu pomlad že prihaja. Izbrali smo si verjetno najbolj priljubljeno izhodišče, vas Brezje pri Tržiču. Tak sloves se je drži upravičeno, saj je edina, ki omogoča izbiro krožne poti, celo v nekaj variacijah. Parkirali smo na samem začetku vasi v smeri iz Tržiča, kjer je pri prvem levem odcepu pod cesto nekaj parkirnih mest. kmalu smo ugotovili, da bi se lahko zapeljali še nekaj naprej in za cerkvijo zavili desno ter parkirali na razcepu direktne poti in poti čez Bistriško in Lešansko planino.

Kažipot za Dobrčo, ki označuje direktno pot, nas z alternativnega prostora za parkiranje usmeri levo, nedaleč naprej pa z zdelane makadamske ceste že zavijemo desno v pobočje in pričnemo s strmim vzponom, ki se z le nekaj krajšimi prekinitvami v serpentinah nadaljuje vse do table, ki opozarja na prvo razgledno točko na desni strani. Seveda zavijemo do nje ter si na klopci ob lepih razgledih privoščimo še nekaj pijače.

Da se ne bi vračali po isti poti, nadaljujemo kar po dobro vidni poti za klopjo. Glede na njeno smer in relief okolice smo prepričani, da nas bo kmalu pripeljala nazaj na pot, ki smo jo zapustili. Ko zavijemo nazaj v gozd zaradi poseke pod seboj markirano pot že vidimo, vendar nas naša pot vodi v desno, neposredno na greben, kjer se pridruži kolovozu z druge strani pobočja. Temu nekaj metrov sledimo v levo, nato pa zopet zavijemo desno in naprej po desnem robu grebena. Ko končno pridemo čezenj smo že pri naslednji klopi s še lepšimi razgledi v dolino.

Nekaj posnetkov kasneje nadaljujemo desno po poti, za katero sprva mislimo, da je že markirana, a po krajšem spustu ugotovimo, da temu ni bilo tako, ko se naša pot izteče nanjo. Vzpon se zložno nadaljuje po grebenu, ki je močno shojen v precej širokem pasu, tako da lahko svojo pot med drevesi in prek korenin izbiramo kar sami. Kmalu dosežemo še eno razgledno točko, pri vzletišču za jadralne padalce. Na tem mestu se na Poldetovi klopci spet malo okrepčamo, poiščemo pa tudi spretno skrit zaklad v njeni bližini.

In že smo nared za nadaljevanje vzpona, seveda kar po robu in ne prek Lešanske planine, kjer se nameravamo vračati. V ozkih serpentinah se spopademo z verjetno najbolj strmim delom poti. Po prečkanju pašne ograje postane shojen spet širši del pobočja, zato pred vzponom na gozdno cesto, ki pride z leve strani, markacije zgrešimo. Nič za to, po cesti nadaljujemo nekoliko v levo, kjer se na cesto izteče tudi markirana pot. Zavijemo desno in sledimo markacijam do naslednjega križišča. Naravnost naprej vodi pot na vrh, desno pot proti Lešanski planini, mi pa zavijemo levo proti koči.

Za nekaj časa smo z vzpenjanjem končali, saj se koča nahaja na približno isti nadmorski višini. Ponovno se vrnemo na gozdno cesto, ki smo jo nedavno zapustili, kar očitno niti ne bi bilo potrebno. Kmalu jo tudi zopet zapustimo v levo in prečimo pobočje Dobrče, vse dokler na njeni drugi strani ne dosežemo pašnikov. Sprehodimo se prek njih, povzpnemo še nekaj metrov in že smo pri koči, kjer vzdušje moti le hrup zaradi priprave drva. Vseeno si pred kočo privoščimo odlične sirove štruklje, katerih velikost porcije nas povsem preseneti. Bodo pač služili kot glavni obrok namesto kot malica.

Od koče se odpravimo naprej proti vrhu. Nanj vodi direktna pot po zgornjem robu travnika, mimo lovsko koče. Čeprav je izdatno markirana sprva zahteva kar nekaj pozornosti, saj njena trasa med kamenjem in posameznimi drevesi ni vedno najbolj očitna. To se spremeni, ko ponovno zavijemo levo v gozd, kjer moramo premagati še zadnji vzpon. Kmalu smo na vrhu in čas je z vpis v vpisno knjigo in še nekaj pijače. Ne spreglejte, da se markirana pot nadaljuje prek vrha do razgledne točke na Šentanskem vrhu, od koder odpre lep pogled na celotne osrednje Karavanke.

In že je čas za vrnitev v dolino. Po isti poti se vračamo le kratek čas, saj se že pred vrnitvijo do travnikov ostro levo odcepi označena pot na Lešansko planino, ki prične v zložnem spustu prečiti travnato pobočje. Vse do planine nismo opazili nobene markacije več, a prave poti ni mogoče zgrešiti, saj je dovolj široka in le enkrat samkrat zelo očitno zavije ostro desno. Na planini nas pod obema kočama markacije usmerijo levo navzdol na široko strmo kamnito pot, ki zaradi krušljivosti zahteva nekaj več previdnosti. Med spustom še enkrat preči gozdno cesto, s katere smo zavili, preden se nanjo dokončno izteče. sledi še en oster levi ovinek, kjer začudeni opazimo dva parkirana avtomobila, nato pa vse boljši cesti sledimo skorajda do Bistriške planine. Med hojo ne spreglejte čudovitega pogleda na Kriško goro in Storžič, ki se odpre z Breške planine.

Tik pred planino nas markacije, ki bi jih zlahka spregledali, usmerijo levo s ceste na pot, ki se na travniku kar porazgubi. Pritoževali se vseeno nismo, saj nas je pripeljala ravno mimo naslednjega zaklada, zavijemo pa nato desno na kolovoz in se ponovno vrnemo do ceste. Namesto, da bi se v dolino spustili po njej, jo le prečkamo in raje nadaljujemo po široki in dobro vidni, a neoznačeni poti na nasprotni strani. Po njej se brez težav spustimo nazaj na isto cesto, ki jo še enkrat le prečkamo in nadaljujemo po gozdni poti.

Ko se ta na cesto ponovno izteče v ostrem desnem ovinku, se z nje ne upamo več spustiti po gozdni poti v levo, ki ne vodi v pravo smer, in raje nadaljujemo po cesti. Relief terena kmalu potrdi pravilnost odločitve, saj bi nas pot očitno pripeljala v Bistrico. Po cesti, ki je kmalu iz makadama prešla v na nekaj mestih močno razdrt asfalt, pa smo se hitro spustili do razcepa, kjer smo začeli z vzponom. Pred tem nas je na previsnem odseku pred začetkom zaključnega spusta še nagradila s čudovitim razgledom na Bistrico in naprej proti Ljubljani.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Gora Oljka

Gora Oljka je osamelec v bližini Polzele. Na njej pozornost vzbudi vsaj dvoje. Že iz doline nase opozori mogočna cerkev Sv. Križa z dvema zvonikoma, za kar smo bili pred vzponom zaradi megle sicer prikrajšani. Se je pa vremenski napovedi navkljub razjasnilo, tako da smo se lahko v to prepričali ob vrnitvi. Še bolj zanimivo pa je njeno ime, saj na njej ni niti ene oljke, z dobrimi 700 m nadmorske višine pa bi ji le stežka rekli gora. Če malo pobrskamo, lahko ugotovimo, da je tudi ime tesno povezano s cerkvijo.

Za vzpon na vrh smo si izbrali eno daljših poti, z izhodiščem v Polzeli. Parkirali smo na velikem parkirišču za Tuševim trgovskim centrom, ki je na nedeljsko jutro precej samevalo, ob vrnitvi pa je bilo naše vozilo na njem prav edino. Tudi zanimiva umetna stena tik ob trgovini je bila brez plezalcev, vsaj človeških. Markacije se začno nedaleč od trgovine, a vseeno je potrebno vedeti, v katero smer se odpraviti. Ker v meglenem jutru našega cilja ni bilo videti, smo si bili prisiljeni pomagati z zemljevidom. Za trgovino ob parkirišču vodi sprehajalna pot, do katere je zaradi zapuščenega gradbišča podjetja Vegrad dostop nekoliko otežen. Tej v levo sledimo vse do ceste proti Velenju, po kateri se odpravimo levo do križišča med domom gasilcev in muzejem traktorjev, kjer lahko opazimo že prvi kažipot za naš cilj, ki nas usmerja desno.

Kmalu se pojavijo tudi prve markacije, ki nas sprva vodijo po ozki cesti brez pločnika, s katere pa kar hitro zavijemo desno na še ožjo cesto, ki se položno vzpne proti Vimperku. Pod hribom se nam z leve pridruži še markirana pot iz smeri železniške postaje, kar je znamenje, da moramo spet postati bolj pozorni. Na levi strani nad cesto moramo na drevesu namreč opazili markacijo, ki nas opozori na mesto, kjer pot na Vimperk zavije levo s ceste. Kolovozu sledimo levo za hišo in se povzpnemo nad vinograd. Ko na levi opazimo tri improvizirane klopi, moramo s kolovoza zaviti desno po stopnicah in se skozi gozd povzpeti vse do cerkve Sv. Miklavža na Vimperku oz. Vinskem vrhu. Poimenovanje namreč ni najbolj jasno, saj večina virov govori o cerkvi in koči na Vimperku, medtem ko je na zemljevidu na tem mestu vrisan Vinski vrh, Vimperk pa je naslednji vrh, mimo katerega pot vodi v nadaljevanju.

Za cerkvijo nas čaka vpisna knjiga, markacije pa nas usmerijo navzdol po rahlo poledenelem klancu. Sledi krajši sprehod skozi gozd in že dosežemo cesto mimo zadnjih hiš Zgornjega Podvina. Tej sledimo vse do njenega konca, kjer pot spet zavije v gozd in po vzhodni strani preči pobočje Vince. Mimo še nekaj hiš kmalu dosežemo parkirišče v Dobriču, ki očitno mnogim služi kot izhodišče za vzpon na goro Oljko. Od parkirišča pa vse do gostišča Jug moramo žal slediti asfaltirani cesti, nato pa imamo na izbiro dve poti.

Mi smo za vzpon izbrali zahodno, označeno kot bližnjico, ki se takoj za gostiščem vzpne levo v pobočje. Pot kljub snegu ni bila poledenela, številne markacije na drevesih (k sreči ne na tleh) pa so nas prek nekaj strmih kratkih klancev zanesljivo pripeljale vse do cerkve. Pri tem je naša pot večkrat prečkala gozdno cesto ali kolovoz. Povsem mogoče, da vedno istega, a tega nismo uspeli z gotovostjo potrditi. Markirano pot smo zapustili šele tik pod cerkvijo, ko je k njej vabila dobro shojena bližnjica, medtem ko markirana pot vodi naokrog mimo planinskega doma, kjer so nas po ogledu cerkve postregli z okusno gibanico. Nad velikostjo porcije in lično postrežbo smo bili zares navdušeni, še toliko bolj zaradi ugodne cene.

Za vrnitev smo si do neke mere tudi nehote izbrali vzhodno pot. Ob nekaj manjši pozornosti so nas namreč markacije zapeljale na makadamsko cesto, ki smo jo tik pred ostrim levim ovinkom spet zapustili, ko so našo pozornost pritegnile markacije za gostišče Jug. Tako smo se do njega spustili med prečenjem pobočja, ki je bilo celo krajše od poti, ki smo jo izbrali za vzpon. V nadaljevanju smo nekaj časa sledili že poznani asfaltirani cesti, ki pa smo jo zapustili na zadnjem ostrem desnem ovinku pred parkiriščem, v katerem je na zunanji strani moč opaziti markacije.

Po blatni in spolzki poti smo se prek travnika spustili do naslednje ceste, jo prečkali in nadaljevali skozi gozd pod potjo, po kateri smo se prej vzpenjali. Po levem robu travnika, ki smo ga kmalu dosegli, smo prispeli na cesto, ki smo jo med vzponom opazovali z Zgornjega Podvina. Tej cesti smo nato sledili vse do mesta, kjer smo zjutraj zavili na Vimperk, nato pa smo se po že znanem odseku vrnili do izhodišča. Najbolj smo bili presenečeni nad dejstvom, da na tej cesti nismo srečali niti enega vozila. Okolica je bila na nedeljsko dopoldne tako mirna, da smo na travniku pod cesto med pašo opazili celo trop srn.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Rašica

Popoldanske obveznosti v Ljubljani so sicer pomenile, da si predolgega izleta ne moremo privoščiti, a lepo nedeljo je bilo potrebno izkoristiti in tako smo si tokrat za cilj izbrali Rašico. Izbira se je izkazala za odlično: bližina Ljubljani je pomenila več razpoložljivega časa, sončno vreme pa je obetalo lep razgled s stolpa. Da pot ne bi bila prekratka, smo si za izhodišče izbrali Mengeško kočo na Gobavici oz. parkirišče pod njo. Ker nikjer nismo našli ocene potrebnega časa, smo se raje odločili za zgoden odhod, kar se je izkazalo za modro, saj se nam je na koncu kljub temu že kar mudilo.

Pod Gobavico je na voljo veliko parkirišče, a dostop do njega ni najbolje označen, zato se je priprava pred odhodom izplačala. V kolikor kot mi prihajate iz smeri Kranja, v glavnem križišču zavijete desno proti Ljubljani, nato pa v prvem odcepu spet desno na ozko cesto, ki vodi prav do Mengeške koče, a avto je najbolj smiselno pustiti na izhodišču planinske poti in trim steze. Ne glede na to, katero pot navkreber boste izbrali, vrha ne morete zgrešiti, najhitreje pa boste nanj prispeli po planinski poti, ki se začne nekoliko desno od trim steze, nanjo pa opozarjajo tudi markacije na ograji ob cesti. Ko se pot ponovno približa cesti, se za nekaj časa pridruži trim stezi v nasprotni smeri, kjer Knafljeve markacije nadomestijo zeleno bele, ki verjetno označujejo ravno trim stezo. A kmalu planinska pot s trim steze zavije ostro desno, na kar nas ponovno opozorijo bolj običajne rdeče bele markacije.

Mimo Mengeške koče in čez parkirišče pred njo se spustimo na bližnji travnik na koncu katerega nase opozarja kažipot za Dobeno in Rašico, kakršni nas bodo spremljali večino preostanka dobro markirane poti. Sledi krajši spust po stopnicah skozi gozdiček do kozolca, kjer desno zavijemo na kolovoz in po njem do gozda, ki ga vse do cilja ne bomo več zapustili. Prva polovica poti nas vodi pretežno po ravnem z nekaj blagimi spusti in vzponi. Markacije so res številne, tako da poti ne moremo zgrešiti, nekaj več pozornosti je potrebno le v razcepih, kjer moramo vedno slediti smeri za Rašico.

Ko prispemo do prve in edine table, ki vključuje tudi informacijo o trajanju (1 uro do Rašice in 1 uro nazaj do Mengeške koče), se značaj poti povsem spremeni. Do cilja moramo namreč premagati še dobrih 200 m višinske razlike in večino preostanka poti se bomo bomo bolj ali manj vzpenjali z izjemo dveh krajših spustov. Ko je na kažipotu prvič omenjen razgledni stolp, smo že skoraj na cilju, je pa ravno teh zadnjih nekaj metrov pot manj izrazita in redkeje označena, a ker je cilj že viden, se izgubiti ne morete več. Ob lepem vremenu se seveda morate povzpeti še na prostoren in odlično varovan razgledni stolp, ki vas bo dvignil nad drevesa in vas za trud nagradil s čudovitim razgledom na Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke in Julijske Alpe.

Zaradi časovne stiske smo se nazaj vrnili kar po isti poti, saj smo še tako morali precej pohiteti, ker smo porabili že precej več od polovice razpoložljivega časa. Tako smo se bili prisiljeni odreči raziskovanju vzporednih ciljev, na katere so nas vabili kažipoti in ki bi jih z veseljem obiskali, če bi imeli na voljo več časa: tik pod vrhom se v desno odcepi pot proti Mengeški koči čez Dobeno (po informacijah, ki smo jih naknadno našli na spletu, zahteva dodatne pol ure časa), na točki z edinimi tablami, ki vključujejo tudi časovno komponento, pa se v levo odcepi pot za Šinkov Turn, iz katerega se na drugi stani ponovno povzpne proti Mengeški koči. Če si boste za izlet vzeli več časa, le izberite katero od teh dveh možnosti, mi pa smo si jih žal bili prisiljeni prihraniti za drugo priložnost.

Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.

Štefanja gora

Sobotno dopoldne pred napovedanimi krajevnimi padavinami v p0poldanskem času smo se odločili izkoristiti za vzpon iz Adergasa na Štefanjo goro. Parkirali smo na velikem parkirišči pred cerkvijo Marijinega oznanjenja v Adergasu. Cerkev pa nam je bila tudi v pomoč pri vožnji do izhodišča, saj so nas od Cerkelj na Gorenjskem dalje kažipoti vestno usmerjali proti njej.

Čeprav iz vasi na vrh vodita kar dve markirani poti, kot smo se pozanimali kasneje, smo jo glede na odsotnost markacij neposredno pri cerkvi ubrali po neoznačeni poti v lastni režiji, ki se ravno tako ni izkazala za slabo izbiro. Celotno pobočje se je namreč izkazalo za prepredeno s številnimi gozdnimi potmi. S parkirišča smo se odpravili po asfaltni cesti, ki se mimo cerkve nadaljuje po njeni desni strani in nato nadaljuje skozi vas ob živi meji. Na mestu, kjer se konča asfalt, se pot razcepi v tri smeri. Izbrali smo srednjo, ki se je najhitreje vzpenjala navkreber, pa tudi v vseh kasnejših razcepih smo se odločali za bolj izrazite in strme alternative. Misli z mestoma strmih vzponov nam je uspešno odvračal kostanj, katerega je bilo v izobilju celo na poti.

Tako smo se uspešno vzpenjali vse do mesta, kjer se je pot nenadoma končala. A že pogled navzgor nam je razkril, da nas le kratek vzpon skozi gozd loči od izrazite poti, ki je vodila nad nami. Ko smo se povzpeli nanjo, smo zagledali tudi markacije, ki so nas spremljale ves preostanek izleta. Na poti smo se obrnili v levo, kamor se je pot blago vzpenjala in hitro prišli do naslednjega stičišča treh poti. Na njem nam je zanimiv kažipot jasno pokazal, da tako naša pot, kot tista, ki se vzpenja z nasprotne strani, vodita v Adergas, zato ni bilo dvoma, da je tretja, ki vodi navkreber v pobočje na desno, prava izbira za nas.

Po krajšem vzponu smo zagledali nekaj klopi, ki so zares postavljene na najbolj primernem mestu - na edini razgledni točki celotne poti, od koder se nam je odprl pogled na Adergas in naprej proti Kranju. Še en krajši vzpon, na katerem smo srečali precej veliko skupino šolarjev, in že smo dosegli pašnik, s katerega se nam je odprl pogled proti Krvavcu in osrednjim Kamniško Savinjskim Alpam. Pot smo nadaljevali prek pašnika, čez cesto in do Kmečkega turizma pri Mežnarju, ki bi ga z lahkoto zamenjali za planinsko kočo. Celo skrinjica z vpisno knjigo se nahaja ob njej.

No, to še ni bil naš končni cilj, saj smo se želeli povzpeti na vrh Štefanje gore, vse do cerkve Sv. Štefana. Zato smo se odpravili naprej do konca asfaltne ceste in nato po eni izmed številnih shojenih poti proti vrhu. Z dotrajane klopce ob cerkvi smo si privoščili še en lep razgled, nato pa smo se vrnili v dolino. Tokrat v celoti po markirani poti. Na že omenjenem razcepu smo izbrali z vrha gledano levi krak, po katerem smo se delno tudi že vzpenjali. Markacije so nas brez vsakršnega dvoma pripeljale v vas, na poti pa nas je spet ves čas spremljal kostanj. Le malo nad vasjo se je naši poti z leve pridružila še pot s Krvavca, ki ga je po kažipotih sodeč mogoče doseči v treh urah. Vredno preizkusa ob priložnosti. V vas smo prispeli nedaleč od cerkve, tako da nas je od parkirišča ločil le še kratek sprehod.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Tolsti vrh

Greben Kriške gore nam je med vsakim vračanjem na Gorenjsko dolgo časa zbujal zanimanje, celo preden smo se pozanimali o njenem imenu in možnih pristopih nanjo. Tudi z vidika poimenovanja je nekaj posebnega, saj Kriška gora označuje celoten greben, Tolsti vrh pa je zgolj najvišji, skrajno vzhodni vrh v njem. Ljudje po drugi strani pod imenom Kriška gora razumejo planino, kjer se nahaja Koča na Kriški gori. Ta je priljubljen cilj tako lokalnih rekreativcev, kot planincev iz bližnje in daljne okolice, do nje pa vodijo številne poti.

Mi smo si za izhodišče izbrali označeno parkirišče pred vasjo Gozd. Nahaja se ravno na mestu, kjer cesta iz asfaltirane preide v makadamsko. Odcep proti Gozdu se sicer nahaja med Križami in Golnikom, je dobro označen, cesta pa je precej ozka in strma. Gorenjsko avtocesto je potrebno zapustiti na izvozu Kranj zahod iz smeri Ljubljane oz. na izvozu Tržič iz smeri Jesenic.

Za vzpon proti koči smo izbrali strmo pot, ki se prične takoj za parkiriščem in je v celoti odlično markirana. Vzpon precej časa postaja vedno bolj strm. Stopnjuje se celo, ko smo bili prepričani, da si je pot poimenovanje že zaslužila. Kljub zgodnji uri smo srečevali številne rekreativce, ki so se po jutranjem vzponu v hitrem tempu že spuščali nazaj v dolino. Eno izmed teh srečanj na mestu, kjer se je gozd ravno začel umikati travnikom, nam je začetek poti še dodatno popestrilo. Zmotili smo namreč osir in si nakopali srd številnih os. Čeprav sem najprej poskrbel za svojo psičko, sta tudi njo doletela dva pika, mene pa kakšnega pol ducata. K sreči se je vse skupaj vseeno končalo srečno in do koče sva oba s psičko že pozabila na bolečine. Nauk pa ostaja jasen: kadar se umikaš s poti, dobro poglej pod noge.

Nedaleč od nesrečnega mesta smo posedeli na klopi, od koder so se nam že ponudili prvi prelepi razgledi na dolino pod nami. Tudi strmina se je od tod dalje že začela umirjati in vse do koče je pot postajala le vedno bolj položna. Ob koči nas je najprej presenetila ograda okrog nje, ki jo je ločevala od pašnika podobno, kot so običajno ograjeni pašniki. Privoščili smo si še okusno kislo mleko, nato pa smo mimo koče nadaljevali pot proti Tolstemu vrhu.

Tudi ta del poti je bil dobro markiran, smo pa kmalu ugotovili, da se nanjo odpravi le majhen delež planincev, ki dosežejo kočo. Tekom celotnega preostanka poti smo jih namreč srečali le še par. Pot je sprva prečila travnato pobočje in kmalu dosegla greben, s katerega so se ponudili lepi pogledi na Lom pod Storžičem in Košuto v ozadju. Čeprav je sam rob precej izpostavljen, pot ves čas vodi tik pod njim, tako da ni nevarnosti zdrsa, dokler se robu ne približate preveč v želji po dobrem razgledu.

Večji del poti proti Tolstemu vrhu se zlagoma vzpenja, na nekaj krajših odsekih pa se celo rahlo spušča. Izjema je le zadnji vzpon, tik pred katerem ravno dosežemo vrh, ki se nam je dolgo časa zdel naš končni cilj. Na njem smo si privoščili krajši počitek, se okrepčali in se naužili čudovitih razgledov. Nato pa smo se najprej dokaj strmo spustili in se nato zagrizli še v zadnji klanec, vrh katerega nas je že čakal naš cilj. Po zaslugi ruševja, iztrebkov drobnice in kamnite poti smo se na tem odseku počutili že skoraj kot v visokogorju.

Tudi vrh je ograjen podobno kot koča, vendar je ograda na severni stran podrta, tako da nam ograde ne bi bilo potrebno prestopati, če bi to opazili prej. Po vpisu v vpisno knjigo smo se naužili še pogleda na Storžič, ki bi se ga skorajda lahko dotaknili. Zaradi lepega vremena smo tudi na njem opazili številne planince. Nekaj fotografij kasneje smo se spustili v dolino po alternativni poti, ki vodi neposredno v vas Gozd.

Spust je dolgo precej neprijeten in kamnit ter zahteva stalno pozornost. Vodi med ruševjem, tako da se le redko ponudi razgled v dolino. Razen samega začetka, kjer se je potrebno obrniti proti jugu, kar nakazuje tudi kažipot, je v nadaljevanju pot odlično markirana. Z nje se na dveh mestih v levo odcepi pot proti Storžiču, a označbe obakrat razblinijo vsakršen dvom o pravilni poti. Po spustu skozi ruševje dosežemo kratek  odsek gozda, nato pa nas čaka še precej dolgo in vroče prečenje strmih travnikov, s katerih se nam ponudijo še zadnji lepi razgledi. Ko se končno ponovno vrnemo v gozd je najhujše že za nami.

Čez le kratek čas se pot razširi v kolovoz, ki je že mnogo bolj položen in nas nekaj razcepov kasneje pripelje vse do vasi Gozd. Eden od zadnjih razcepov pred tem predstavlja začetek bolj položne poti do Koče na Kriški gori. Iz vasi se nam je še zadnjič ponudil lep pogled na celoten greben Kriške gore, na njenem koncu pa bi se lahko v Zavetišču v Gozdu še okrepčali. A s seboj smo imeli še dovolj pijače, pa tudi nekoliko smo bili že pozni glede na čas, ki smo ga predvideli za izlet, zato smo nadaljevali pot po makadamski cesti proti našemu parkirišču. Ta del poti je bil najmanj prijeten na celotnem izletu, zaradi česar bi morda bila naša krožna pot celo bolj smiselna, če bi jo pričeli v Gozdu in bi se do koče povzpeli po manj strmi poti. Vredno razmisleka, če se še kdaj odpravimo sem.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Slap Cuc

Minulo nedeljo smo se odpravili do slapu Cuc v Savinjski dolini. Avto smo pustili pri kmetiji Rihar, kjer z glavne ceste skozi dolino Podvolovljek prek mostu čez potok Lučnica table usmerjajo proti slapu Cuc, Riharjevi jelki in Velikemu Rogatcu. Mi smo prispeli s kamniške strani, in sicer prek prelaza Volovljek, proti kateremu smo zavili nekaj pred Črnivcem na cesti iz Kamnika v Gornji Grad. Cesta čez prelaz je bila v dobrem stanju, v celoti asfaltirana, a precej ozka in ovinkasta, tako da je predvsem med vračanjem zahtevala previdnost zaradi številnih kolesarjev in tudi drugih voznikov. Omenjene table proti slapu Cuc pri kmetiji Rihar iz kamniške strani ni videti, tako da smo pravi odcep skoraj zgrešili. Se ga pa da prepoznati po kapelici na nasprotni strani ceste. Na cesti proti kmetiji Rihar ni ravno veliko prostora za parkiranje, a tudi izletniki so redki, tako da smo avto lahko varno pustili ob prvem razcepu, ne da bi koga ovirali.

Že tu nas je pričakal prvi kažipot proti slapu Cuc, ki nas je usmeril vzdolž grabna proti skednju in nato levo za njim na kolovoz. V začetnem delu večjih težav z markacijami nismo imeli, le pri osamljenem kažipotu proti Rogatcu smo sprva spregledali, da se je potrebno povzpeti v klanec in ne nadaljevati naravnost ob grabnu, a smo napako hitro popravili, po vzponu pa so nas spet spremljale redne markacije. Vse do prve brvi čez graben, kjer nas je kažipot proti Rogatcu usmerjal naprej po desnem bregu. Sicer na nobeni strani v bližini ni nobene markacije, smo pa vseeno sledili kažipotu in čez nekaj 100 metrov spet prišli do markacij.

Pot se je nekaj časa vila skozi polja cvetočega čemaža, ki je bil prava paša za oči. Ko smo prispeli do naslednje brvi, pa se je pojavila prava dilema. Naravnost naprej so nas usmerjale rdeče markacije, čez brv pa zelene. Kažipota pa nobenega. Odločili smo se slediti rdečim, kar se je kmalu izkazalo za slabo odločitev. Pot se je začela strmo vzpenjati in odmaknila od grabnov, tako da se nam je posvetilo, da smo slap očitno zgrešili in se vzpenjamo na Kal in proti Rogatcu. Zato smo se obrnili in se vrnili do brvi.

To smo prečkali (pozor: srednje deblo je rahlo nalomljeno, zato nanj ni pametno stopati) in sledeč zelenim markacijam hitro prispeli pod slap. Že z desnega brega se je nanj odprl lep pogled, še lepši pa seveda z opazovalne točke na levem bregu, do katere smo brez težav prišli prek grabna. Od te točke poti nad slap in naprej proti Riharjevi jelki nismo našli, nazaj v klanec proti Rogatcu, s katerega smo se že spustili , se pa tudi nismo želeli vzpenjati v upanju, da gre za pravo pot. Priporočam se za informacijo, katera pot v resnici vodi proti Riharjevi jelki in nad slap.

Mi smo se tako odločili za vrnitev, in sicer kar po levem bregu. Začetni del je zahteval nekaj malega previdnosti in je bil na kratkem odseku celo zavarovan z jeklenico, vendar ni bil nikjer zares nevaren. Se je pa kmalu pot umirila ter nadaljevala z zložnim spustom po levem bregu grabna. Čeprav sploh ni markirana, je dobro uhojena in je ni mogoče zgrešiti. Hitro smo prispeli do spodnje brvi in zaključili, da bi bila pot prek brvi pametnejša odločitev, saj je tudi lažja in prijetnejša od naše prvotne izbire na desnem bregu. Brv smo prečkali in se po slabih treh urah vrnili po isti poti nazaj do izhodišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<