Javorov vrh

Podrta smučarska skakalnica V soboto smo se izpred Hotela Jelka na Goreljku odpravili na Javorov vrh. Avto smo pustili kar pred Hotelom Jelka, do katerega smo se pripeljali mimo vsem poznanega Šport hotela. S parkirišča smo se odpravili mimo Hotela Jelka po kolovozni poti, ki se je od prve jase nadaljevala kot ozka pešpot strmo v klanec, mimo ostankov, ki so še najbolj spominjali na bivšo smučarsko skakalnico.

Zanimivo deblo pod Javorovim vrhom Na ravnini, ki smo jo dosegli, smo se nato držali desno, da se ne bi ponovno spustili v dolino. Tako smo ves čas hodili po robu grebena nad planjavo, na zemljevidih označeno kot Na mlakah. Postopoma smo se začeli spuščati in prispeli na gozdno cesto, ki je vodila levo, pravokotno na našo trenutno smer in proti Javorovemu vrhu. Ubrali smo jo po njej, a se je izkazalo, da odločitev ni bila najboljša, saj nas je pripeljala pod strmo severovzhodno pobočje, v katerega smo se poskusili povzpeti, a smo kmalu obupali in se vrnili ter zaokrožili okrog vrha na njegovo vzhodno stran, ki je bila sicer še vedno strma, a je vsaj omogočala vzpon na vrh.

Razgled z Javorovega vrha Vreme se je sicer do takrat na žalost že precej pokvarilo, tako da zaradi oblakov in meglic ravno nismo mogli v celoti uživati v razgledu, ki naj bi se nam ponudil. Na vrhu je celo začelo že rahlo deževati, a k sreči je ostalo pri tem, tako da nas ni namočilo. Z vrha smo se spustili po markirani poti proti jugovzhodu do makadamske ceste in se po njej v levo začeli vračati proti izhodišču. Sledili smo ji vse do križišča pri planini Jelje, kjer smo se odločili slediti gozdni poti, ki je vodila še najbolj v naši smeri. Zaobšli smo še močvirno jaso in se nato po strmem pobočju spustili na pašnik in iztek smučišča pod našim parkiriščem, na katerega smo se vrnili po asfaltirani cesti iz Goreljka.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Soteska Čepa

Podrto drevo pred začetkom soteske Zadnjo nedeljo v juliju nas je zaneslo čez mejo, na avstrijsko stran Karavank, natančneje v sotesko Čepa. Do nje smo se pripeljali prek Ljubelja in nato naprej po cesti proti Celovcu. Nedaleč pred avstrijskim Podljubeljem (Unterloibl) je parkirišče, na katerem smo pustili avto. Zgrešiti ga je skoraj nemogoče, ker ravno tam čez cesto vodi lesen nadhod z napisom Tscheppaschlucht (Soteska Čepa). S parkirišča smo prek tega nadhoda prečkali cesto in začeli precej strm spust proti potoku Borovnica (Loiblbach). Pot vodi prav mimo sveže odprtega adrenalinskega parka in nas kmalu pripelje do vhoda v sotesko, kjer je potrebno plačati vstopnino za vzdrževanje poti skoznjo.

Stopnice skozi sotesko Začetni del poti vodi po precej široki dobri utrjeni makadamski poti, ob kateri so sem nam zdeli še najbolj zanimivi sledovi preteklih nalivov, ki so nanesli ogromne količine peska in kamenja. Kmalu smo šli tudi mimo zlatega izvira (Goldenes Bründl), kjer pa nam je odsotnost lončkov preprečila, da bi se napili vode iz njega in tako preverili njegove dobrodejne učinke. Kmalu smo le prispeli do samega vhoda v sotesko, kjer je tudi pot takoj postala nekoliko zahtevnejša. Skozi celotno sotesko se je po številnih bolj ali manj strmih stopnicah in mostovih pohodna obutev izkazala za zelo uporabno. Tudi vrtoglavica in strah pred višino bi lahko bili precejšnja ovira na tej poti.

Hudičev most Sprehod skozi sotesko je bil v vsakem primeru prava paša za oči, smo se pa odločili pot nadaljevati proti Hudičevemu mostu (Teufelsbrücke) in slapu Šum (Tschauke Wasserfall). Po krajši poti skozi gozd ob potoku Žabnica (Bodenbach) smo se prek jeklenega mostu in značilnega stolpa ob prečudovitih slapiščih povzpeli na Hudičev most, prek njega pa smo nadaljevali pot še do slapu Šum, ki ravno tako ni razočaral.

Dolina Žabnice Ker je bilo še zgodaj, smo se odločili pot nadaljevati vse do Žabnice (Bodental), od koder je na voljo avtobusni prevoz do parkirišč, katerega cena je vključena v vstopnino za sotesko Čepa. Skozi dolino smo se prav prijetno sprehodili po gozdni poti, ki se je postopoma vzpenjala, a nam ni pustila vtisa, da smo skupno pridobili kar 400 m nadmorske višine. Le zadnji del poti je vodil po asfaltirani, a povsem neprometni cesti, s katere se je v levo odcepila tudi markirana pešpot proti gostišču Deutscher Peter, od koder bi se lahko po botanični učni poti vrnili do soteske Čepa in skoznjo peš do izhodišča. A za preostanek dneva smo imeli še druge načrte, tako da smo v Žabnici ob hladnem napitku raje počakali na avtobus, ki nas je do izhodišča odpeljal.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Bohinjsko jezero

Sv. Janez Predzadnjo julijsko nedeljo smo se odpravili na sprehod okrog Bohinjskega jezera. Avto smo pustili na parkirišču kopališča pri Ribčevem Lazu, od koder smo se odpravili vzdolž severnega brega jezera. Za začetek smo se ob cesti vrnili proti cerkvi Sv. Janeza, od koder smo se odpravili vzdolž severnega brega jezera. Po kratkem odseku urejene sprehajalne poti smo prišli do kopališče, kjer je kljub zgodnji jutranji uri sonce že kar lepo pripekalo.

Potok Savica Ob koncu kopališča nam je gozd spet nudil nekaj več sence, utrjena kolovozna pot pa je postala nekoliko bolj razdrta. Takšni smo sledili slabo polovico poti do druge strani jezera, nakar se je postopoma preobrazila v gozdno pešpot, po kateri je bila hoja mnogo prijetnejša, pa tudi gozdne krošnje so postale gostejše in nudile temeljitejšo senco. Nekaj več previdnosti je zahtevalo edinole prečkanje plazišča nedaleč pred Ukancem in že smo bili na polovici načrtovane poti. Prek potoka Savica smo pot nadaljevali še do hotela Zlatorog, si tam privoščili porcijo sladoleda, si od daleč ogledali še slap Savice in se vrnili po isti poti, ki se nam je zdela bolj vabljiva od južnega brega, kjer vodi asfaltirana cesta.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh