Pristovški Storžič (Kärntner Storschitz)

Pristovški Storžič z vzhodne straniOb napovedanih pooblačitvah z zahoda smo si tokrat cilj izbrali bolj vzhodno, in sicer ponovno vrh na avstrijski strani Karavank, Pristovški Storžič, na katerega smo se povzpeli z nekdanjega mejnega prehoda na Jezerskem vrhu. Gorenjsko avtocesto smo tako zapustili na izvozu Kranj vzhod in nadaljevali z vožnjo po dolgi in ovinkasti cesti proti Jezerskemu. Parkirali smo na majhnem parkirišču na slovenski strani meje, od koder smo se odpravili po makadamski gorski cesti med obema mejnima stavbama.

Kažipoti na razcepu obeh potiPred začetkom vzpona smo naredili še kratek ovinek do bližnjega zaklada, nato pa smo se vrnili do mesta, kjer se z gozdne ceste na desno jasno vidi steber z avstrijskimi planinskimi markacijami v podobi avstrijske zastave. Nanj nas opozorijo tudi sledovi predhodnikov. Kratek vzpon po pešpoti nas privede do manj uporabljane gozdne ceste na avstrijski strani, ki ravno na tem mestu ostro zavije desno. V isti smeri ji sledimo vse do jase z dvema brunaricama, pri katerih nas kažipot opozori na razcep poti.

Stegovnik in (pravi) Storžič v daljaviMi smo tu zavili levo na zahtevnejšo Krainerjevo pot in se končno začeli vzpenjati proti cilju. Nad sabo smo kmalu zagledali tudi naš cilj s prepoznavnim križem na vrhu. Ko smo prvič dosegli gozdno cesto, smo jo zgolj prečkali, naslednjič pa so nas markacije usmerile nanjo in nadaljevali smo proti levi. V ostrem desnem ovinku se je za kratek čas odprl pogled na Jezersko in Kamniško Savinjske Alpe, mi pa smo po cesti nadaljevali še nekaj časa, dokler nas kažipoti niso usmerili desno navzgor. Le nekaj korakov više smo se še zadnjič na današnjem izletu povsem približali slovenski meji, na kar so nas opozorili mejni kamni ob poti.

Prehod na zahodno stran grebenaSpet smo se pričeli strmeje vzpenjati po travnatem pobočju, na levo pa so se nam odpirali vse lepši razgledi na slovenske vrhove: Stegovnik, Storžič, pa tudi Tolsti vrh v daljavi. A ni trajalo dolgo, pot je hitro začela prečiti vse bolj strmo vzhodno pobočje. Še malo, pa so nas začele spremljati tudi jeklenice: sprva skorajda nepotrebne, a ob prvem skoku so prišle še kako prav. Temu je takoj sledil še en skok in že smo prešli na zahodno stran grebena, kjer je bilo zaradi vetra in sence kar precej hladneje. Pot je spet začela prečiti pobočje in se za kratek čas celo rahlo spuščala. Jeklenice so napovedale naslednji strm vzpon na vrh grebena: nekoliko daljši od prejšnjega, a tokrat zaradi ruševja na obeh straneh povsem neizpostavljen.

KošutaNa vrhu nas je spet obsijalo sonce, tako da smo kljub vetru lahko za kratek čas postali in uživali v razgledu, ki se nam je ponujal. Med številnimi vrhovi smo z gotovostjo prepoznali le Košuto in Obir ter nedavno obiskani Grlovec nekoliko v ozadju. Spet smo zagledali tudi križ na vrhu, od katerega nas je ločilo le še nekaj minut hoje po razglednem in vetrovnem grebenu. Sedaj je bil že skrajni čas, da si spet nadenemo vetrovke, sploh ker smo si privoščili tudi nekoliko daljši postanek za prigrizek in skodelico toplega čaja. Jesenske temperature so poskrbele, da se ta spet bolj prileže od hladne pijače.

Ruševje na vrhuZa spust smo si zbrali drugo pot, tako da smo se odpravili kar naprej proti severu. Pot je praktično takoj zavila med ruševje in se kmalu pričela v serpentinah spuščati. V nasprotju s potjo, po kateri smo se vzpenjali, je bil v nadaljevanju z jeklenico zavarovan le zares kratek odsek, pa še to bolj zaradi boljšega občutka kot dejanske potrebe. Vseeno pa je bilo pri hoji potrebno kar nekaj previdnosti, saj je bilo prisojno pobočje precej vlažno, številne korenine in skale na poti pa temu primerno spolzke. Vsaj do sedla Kepp, kjer nas je pričakalo prvo razpotje, na katerem smo zavili desno na travnik in naprej na vzhodno pobočje, poraslo z iglastim gozdom.

Planine nad BeloZ izjemo kratkega blatnega odseka je bilo to svoji legi primerno bolj suho in zato prijetnejše za hojo. S precej hitrim spustom v isti smeri smo nadaljevali še nekaj časa in pri tem parkrat tudi prečkali gozdno cesto. Naslednje razpotje nas je pričakalo na Pasterkovem vrhu, kjer so nas kažipoti proti Jezerskemu vrhu usmerili ostro desno na gozdno cesto, kateri smo sledili vse do zapornice, kjer je spet prešla v pešpot. Na obeh razpotjih do tja so nas kažipoti zanesljivo vodili v pravo smer.

Kmalu po začetku potiLagodno hojo po položni pešpoti je nenadoma prekinila markacija, ki nas je usmerila levo navzdol na strmo pobočje, vse do gozdne ceste, ki smo jo lahko opazili pod sabo. Nanjo smo zavili v desno in se za kratek čas spet pričeli blago vzpenjati. Brez orientacijskih težav smo dosegli razpotje pri brunaricah, kjer smo med vzponom zavili na zahtevnejšo pot. Spust po že prehojenem delu poti smo na hitro prekinili še za vpis v dnevnik zaklada, katerega iskanje nas je med izletom zaposlovalo z občasnim preračunavanjem koordinat, nato pa smo se vrnili k parkirišču. Pred vrnitvijo v dolino smo si nekaj časa vzeli še za obisk zanimivosti na Jezerskem, h katerim so nas vodili štirje še neodkriti zakladi. Dan pa smo zaokrožili z okusnim obrokom v Šenčurju.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Mala Tičarica

Dvojno jezero z Male TičariceTokratni vzpon smo imeli v načrtu že pred dobrima dvema tednoma na dan tragične balonarske nesreče, a smo se ga zaradi zapoznele jutranje nevihte odločili preložiti na kasnejši termin. Izbrali smo si nadvse primeren dan, saj je bilo vreme povsem jasno, vidljivost pa odlična, kot nalašč za razglede, ki jih pot ponuja. Za izhodišče smo si izbrali planino Blato, kjer smo že zjutraj ugotovili, da nismo edini, ki nas na ta dan vleče v bohinjske planine. Že nekaj čez sedmo uro je bilo na parkirišču zelo živahno, kot da v Stari Fužini ne bi pobirali 10 evrov cestnine za nadaljevanje vožnje. Kakšne četrt ure kasneje smo vendarle uspeli parkirati in lahko smo se odpravili na pot.

Planina Dedno poljeŽe pred koncem parkirišča smo zavili levo na kamnito gozdno cesto, po kateri smo se povzpeli do planine pri Jezeru. Odcepa proti planini v Lazu in planini Vogar sta dobro označena, tako da z orientacijo ni prav nikakršnih težav. Je pa vzpon na nekaj mestih dokaj strm, kar je med spustom še bolj neprijetno kot med vzponom. Mimo Koče na planini pri Jezeru nadaljujemo naravnost proti planini Dedno polje, kamor nas usmeri tudi kažipot na razpotju pod kočo. Ko premagamo še dva kratka strma vzpona, pod sabo zagledamo že naslednji vmesni cilj. Table pohodnike vabijo k Sirarni Dedno polje na kislo mleko in druge mlečne dobrote, a jih je ob številnem obisku do naše vrnitve žal že vseh zmanjkalo, delno tudi po zaslugi dejstva, da so ta konec tedna imeli odprto še zadnjič v tej sezoni.

Planina OvčarijaPot nas je ponovno vodila kar naravnost naprej proti planini Ovčarija. Ta odsek poti je sicer nekoliko daljši, a se ves čas le blago vzpenja skozi redek pretežno macesnov gozd. Še najbolj strm je ravno zadnji spust na planino, ko jo že vidimo pod sabo. Imenu navkljub nas je tu pozdravila čreda krav, ki so jo pastirji kot kaže zbirali, da jo naženejo niže. Čeprav na Malo Tičarico vodi markirana pot, niti tu še ni omenjena na nobenem od kažipotov, tako do moramo na razpotju zaviti desno po poti proti sedmerim jezerom prek Štapc.

Prvi pogled na Malo TičaricoV nadaljevanju pot postane spet nekoliko bolj strma, gozd pa se še naprej redči in kmalu nas obdaja le še ruševje. Ko nad sabo zagledamo pobočje in tudi vrh Male Tičarice, smo že skoraj na naslednjem razpotju, kjer je končno omenjen tudi naš cilj. Na klopeh ob razpotju smo se na hitro še malo okrepčali nato pa smo se lotili strmega vzpona. Ta je večinoma lepo speljan, kljub temu pa nas čaka kratek neizpostavljen kamnit skok, ki med vračanjem zahteva nekaj previdnosti. Ko strmina nekoliko popusti, kamenje pa nadomesti trava, pred sabo že zagledamo naslednje razpotje, kjer zavijemo levo proti vrhu. Naravnost se nadaljuje pot proti Veliki Tičarici in Zelnaricam.

Razpotje pod Malo TičaricoKmalu spet zapustimo travnato pobočje in nadaljujemo po kamnih. Ko premagamo še en kratek skok, nas od vrha loči le še kratek sprehod po grebenu, ki je na enem mestu zares ozek in nas tako prisili v nekaj korakov po izpostavljenem robu, ki pa so nagrajeni s pogledom na Kočo pri Triglavskih jezerih in jezero Močivec globoko pod nami. Mi smo pred tem poiskali še sveže skrit zaklad, ki ga ob našem zadnjem obhodu bohinjskih planin še ni bilo.

KrnNa vrhu smo si vzeli nekaj več časa za uživanje v razgledu na Krn, Bogatin in druge okoliške gore, pa tudi ob pogledu na Dvojno jezero, ki je trenutno zaradi nizkega nivoja vode razdeljen v dve jezeri. V daljavi smo lahko opazili celo Veliko jezero. Na vzhodu smo zaradi zares odlične vidljivosti v daljavi opazili celo Zajamnike. V dolino smo se vrnili po poti, ki smo jo prehodili že med vzponom.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh