Tokratni vzpon smo imeli v načrtu že pred dobrima dvema tednoma na dan tragične balonarske nesreče, a smo se ga zaradi zapoznele jutranje nevihte odločili preložiti na kasnejši termin. Izbrali smo si nadvse primeren dan, saj je bilo vreme povsem jasno, vidljivost pa odlična, kot nalašč za razglede, ki jih pot ponuja. Za izhodišče smo si izbrali planino Blato, kjer smo že zjutraj ugotovili, da nismo edini, ki nas na ta dan vleče v bohinjske planine. Že nekaj čez sedmo uro je bilo na parkirišču zelo živahno, kot da v Stari Fužini ne bi pobirali 10 evrov cestnine za nadaljevanje vožnje. Kakšne četrt ure kasneje smo vendarle uspeli parkirati in lahko smo se odpravili na pot.
Že pred koncem parkirišča smo zavili levo na kamnito gozdno cesto, po kateri smo se povzpeli do planine pri Jezeru. Odcepa proti planini v Lazu in planini Vogar sta dobro označena, tako da z orientacijo ni prav nikakršnih težav. Je pa vzpon na nekaj mestih dokaj strm, kar je med spustom še bolj neprijetno kot med vzponom. Mimo Koče na planini pri Jezeru nadaljujemo naravnost proti planini Dedno polje, kamor nas usmeri tudi kažipot na razpotju pod kočo. Ko premagamo še dva kratka strma vzpona, pod sabo zagledamo že naslednji vmesni cilj. Table pohodnike vabijo k Sirarni Dedno polje na kislo mleko in druge mlečne dobrote, a jih je ob številnem obisku do naše vrnitve žal že vseh zmanjkalo, delno tudi po zaslugi dejstva, da so ta konec tedna imeli odprto še zadnjič v tej sezoni.
Pot nas je ponovno vodila kar naravnost naprej proti planini Ovčarija. Ta odsek poti je sicer nekoliko daljši, a se ves čas le blago vzpenja skozi redek pretežno macesnov gozd. Še najbolj strm je ravno zadnji spust na planino, ko jo že vidimo pod sabo. Imenu navkljub nas je tu pozdravila čreda krav, ki so jo pastirji kot kaže zbirali, da jo naženejo niže. Čeprav na Malo Tičarico vodi markirana pot, niti tu še ni omenjena na nobenem od kažipotov, tako do moramo na razpotju zaviti desno po poti proti sedmerim jezerom prek Štapc.
V nadaljevanju pot postane spet nekoliko bolj strma, gozd pa se še naprej redči in kmalu nas obdaja le še ruševje. Ko nad sabo zagledamo pobočje in tudi vrh Male Tičarice, smo že skoraj na naslednjem razpotju, kjer je končno omenjen tudi naš cilj. Na klopeh ob razpotju smo se na hitro še malo okrepčali nato pa smo se lotili strmega vzpona. Ta je večinoma lepo speljan, kljub temu pa nas čaka kratek neizpostavljen kamnit skok, ki med vračanjem zahteva nekaj previdnosti. Ko strmina nekoliko popusti, kamenje pa nadomesti trava, pred sabo že zagledamo naslednje razpotje, kjer zavijemo levo proti vrhu. Naravnost se nadaljuje pot proti Veliki Tičarici in Zelnaricam.
Kmalu spet zapustimo travnato pobočje in nadaljujemo po kamnih. Ko premagamo še en kratek skok, nas od vrha loči le še kratek sprehod po grebenu, ki je na enem mestu zares ozek in nas tako prisili v nekaj korakov po izpostavljenem robu, ki pa so nagrajeni s pogledom na Kočo pri Triglavskih jezerih in jezero Močivec globoko pod nami. Mi smo pred tem poiskali še sveže skrit zaklad, ki ga ob našem zadnjem obhodu bohinjskih planin še ni bilo.
Na vrhu smo si vzeli nekaj več časa za uživanje v razgledu na Krn, Bogatin in druge okoliške gore, pa tudi ob pogledu na Dvojno jezero, ki je trenutno zaradi nizkega nivoja vode razdeljen v dve jezeri. V daljavi smo lahko opazili celo Veliko jezero. Na vzhodu smo zaradi zares odlične vidljivosti v daljavi opazili celo Zajamnike. V dolino smo se vrnili po poti, ki smo jo prehodili že med vzponom.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar