Zmajeva špilja

Relief na levi steni jame Cilj drugega izleta med našim dopustovanjem na otoku Braču je bila Zmajeva špilja, včasih poimenovana tudi Drakonjina pećina. Naj že takoj na začetku opozorim, da je dostop v jamo preprečen z rešetkami in boste vanjo lahko vstopili le med vodenim ogledom, za katerega se lahko dogovorite v številnih turističnih uradih v Bolu, tabla s telefonsko številko vodnika pa je postavljena tudi ob na začetku naše poti. Vodeni ogled traja 4 ure, po eno uro za hojo v vsako smer ter dve uri namenjeni ogledu jame s pripovedjo o z njo povezani zgodovini in mitologiji. Če vam ogled jame od zunaj zadošča in si želite več svobode, da bi si lahko ogledali tudi okoliške zapuščene samostane, pa se lahko k jami odpravite tudi sami. S pomočjo pričujočega opisa se izgubiti ne morete.

Pogled s pobočja, po katerem vodi pot Izhodišče predstavlja vas Murvica, do katere vodi precej ozka makadamska cesta iz Bola. Proti njej nas na samem začetku Bola po spustu z vrha otoka usmeri kažipot. Nad hotelskimi kompleksi je cesta še asfaltirana, ko pa v ostrem levem ovinku ponovno zavijete desno, je asfalta nepreklicno konec. Dobrih 5 km predvsem med sezono zahteva previdno vožnjo, v jutranjih urah zaradi številnih kolesarjev in tekačev, kasneje pa zaradi drugih vozil, katerim se je potrebno previdno izogibati. Javno parkirišče se nahaja na samem koncu vasi, poleg smetnjakov in pod košarkarskim košem. Veliko je dovolj, da s parkiranjem ne bi smeli imeti težav.

Plodovi ene redkih murv v vasi Pot se prične le nekaj metrov pred parkiriščem v smeri prihoda, kjer nas kažipot za Zmajevo špiljo usmeri v desno, za zapuščeni samostan Dračeva Luka pa v levo. Sprva se po poti vzpenjamo skozi vas mimo pretežno že zapuščenih hiš. Pri tem napravi nekaj serpentin, a pravo smer ni težko najti, dokler smo pozorni, da ne zavijemo na dvorišče katere od hiš. Na vrhu vasi se pot nadaljuje proti vzhodu: sprva tik nad makadamsko cesto, ki vodi do ene izmed hiš, in pod eno redkih murv v vasi, ki je očitno dobila ime prav po njih, prav kmalu pa že skozi gozd, ki nudi nekaj dobrodošle sence na prisojnem pobočju Vidove gore, najvišjega vrha Jadranskih otokov.

Ostanki samostana Stipančići Ko dosežemo rob gozda in je sence konec, se začne pravi vzpon, sprva po krajšem melišču nato pa po serpentinasti kamniti pešpoti, ob kateri lahko opazimo tudi številne markacije, ki nas še dodatno obvarujejo, da ne zatavamo z nje. Ko nad sabo opazimo stavbo, vemo, da se vzpon bliža koncu. Gre namreč za še enega izmed zapuščenih samostanov nad Murvico, poimenovan Stipančići. Pot se nadaljuje proti zahodu, pretežno na isti višini, le še tik pred jamo se moramo povzpeti po stopnicah do zavetja stene, kjer se lahko prav prijetno ohladimo. Jama je zagrajena, vhod pa zaprt z rešetkami, do katerih se lahko povzpnemo po nekaj ozkih stopnicah in si privoščimo pogled vanjo. Na levi steni lahko opazimo relief, po katerem je jama tudi dobila svoje ime. Po krajšem počitku nas čaka le še vrnitev v vas po isti poti.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Koloč

Kažipot proti cilju izleta Potepanja nismo opustili niti med našim dopustovanjem na otoku Braču. Verjamem, da se nihče ne bo tja odpravil zgolj zaradi mojega pisanja, zato pa bo pričujoči opis koristil tistim, ki se boste odločili za preživljanje dopusta na tem lepem otoku in boste želeli otok raziskati tudi peš. Kot izhodišče za tokratni izlet služi mesto Nerežišča ob cesti med Supetrom, kjer pristaja trajekt iz Splita, in glavnim turističnim središčem, Bolom. Mi smo parkirali kar na novem parkirišču pri odcepu z glavne ceste v mesto, srečo pa lahko poskusite tudi v središču mesta, kjer vas v bližini pošte in trgovine čaka še nekaj parkirnih mest. Tako si lahko prihranite nekaj sto metrov hoje po cesti.

Skromna cerkev ob poti Ne glede na izbrano parkirišče se morate po glavni cesti sprehoditi v smeri proti Dolnjemu Humcu, dokler ne pridete do dobro vidne table z napisom Koloč, ki vas usmeri levo na sprva asfaltno cesto, ki kmalu postane makadamska. Večji del poti boste sledili prav tej cesti, ki vas najprej vodi mimo skromne cerkve, v nadaljevanju pa med številnimi vinogradi, sadovnjaki in nasadi oljk. Ob cesti boste lahko opazili tudi številne markacije, ki pa usmerjajo k drugemu cilju, zato naj vas ne zavedejo. Ko  vas tabla za Koloč usmeri levo na ožji kolovoz, jo kar ubogajte.

Naravni most Koloč Po kolovozu vas čaka še nekaj nekoliko bolj razgibane hoje, dokler ne dosežete table, ki označuje vhod na zasebno zemljišče, na katerem se nahaja tudi naš cilj. Pred vstopom ne pozabite prebrati opozoril na njej in jih med zadrževanjem v bližini naravnega mosta tudi upoštevajte. Pri vhodu se prične  nekaj deset metrov dolga pešpot, ki vodi prav do naravnega mosta. Tik ob njem je na tabli navedenih še nekaj faktografskih podatkov, pogrešili pa smo več informacij o nastanku te osamele zanimivosti sredi polj - pri oblikovanju teorije smo bili prepuščeni naši domišljiji. Po ogledu in obveznem fotografiranju smo se po isti poti vrnili do izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Skočniki

Pogled na slap tik pred vzponom nad njega Zadnjo junijsko nedeljo smo se odločili za obisk Skočnikov, bližnjih sosedov bolj znanih Martuljkovih slapov. Po tem, ko smo minulo poletje podobno namero zaključili na brezpotjih nekje globoko pod slapovi, smo se letos opremili z dodatnimi informacijami, zatrdno odločeni, da nam tokrat uspe. Izkazalo se je, da kljub odsotnosti markiranih poti orientacija ni preveč zahtevna. Največji izziv predstavlja ravno iskanje začetka poti, če se želimo k njim povzpeti iz doline.

MOžic in obarvano deblo na začetku potiAvto smo pustili na počivališču ob kolesarski progi skozi Gornjesavsko dolino, v neposredni bližini starega železniškega mostu pred Gozd Martuljkom. Ker gre za precej priljubljeno točko, je predvsem ob lepih koncih tedna priporočljivo prispeti zgodaj, sicer bo potrebno parkirišče poiskati kje drugje. Z izhodišča smo po kolesarski progi čez železniški most najprej prečkali Savo, nato pa zavili desno na gozdno cesto. Na prvem razpotju smo zavili desno, v naslednjem levo in kmalu smo se že znašli ob široki, pretežno suhi hudourniški strugi Belega potoka, katerega slapovi so bili tudi naš cilj.

Pogled skozi "okno"Cesta se ob strugi konča, zato je potrebno potok prečkati na eni izmed številnih za to primernih lokacij ter se iz struge povzpeti nazaj v gozdiček. Če pri tem obdržimo približno smer ceste, ki jo je potok očitno odnesel, bi morali tudi skozi ta gozdiček našo pot nadaljevati po njej. Kmalu sledi prečkanje še ene, tokrat povsem suhe struge tega potoka, le da sedaj ne nadaljujemo po cesti na drugi strani struge, temveč se raje ob gozdu odpravimo po robu struge navzgor. Kmalu bi v gozdu na desni morali opaziti začetek poti, ki jo označuje rdeče obarvano tanko deblo drevesa v višini kakega metra, poleg tega pa tudi precejšen možic ob robu struge v neposredni bližini, ki ga lahko opazimo že nekoliko prej. Vprašanje je le, kako dolgo bo možic obstal, saj ga zna potok ob naslednjem močnejšem deževju odnesti s seboj.

Tovorna žičnica za spuščanje lesa v dolinoV gozdu postane sledenje poti mnogo enostavnejše in kljub odsotnosti kakršnihkoli markacij nam to ni predstavljalo nobenih težav. Po krajšem nekoliko strmejšem vzponu smo dosegli manj strmo in še bolj izrazito pot, posuto celo z nekaj kamenja, na katero smo zavili desno v gozd, kar se je izkazala pametnejša odločitev od sledenja naši vedno manj vidni in vedno bolj strmi poti neposredno nad strugo. Po serpentinasti poti smo se precej hitro vzpenjali po pobočju, dokler nas ni presenetila očitno precej sveža gozdna vlaka s traktorjem in tovorno žičnico za spuščanje lesa v dolino.

DvojčkaNaša steza se je seveda na tem mestu povsem izgubila, zato smo se odločili slediti vlaki po njenem levem kraku, ki je glede na naš cilj vodil v bolj pravilni smeri. Slediti mu je bilo potrebno kar dolgo in k sreči že nekaj časa ni deževalo, tako da je bila večina blata v vlaki že suhega in s hojo nismo imeli težav. Postopoma je vlaka postajala vse manj izrazita, sredi nje pa smo celo razpoznali sledi nekdanje poti. Ko je vlaka po tem napravila oster desni ovinek, smo opazili, da se naravnost naprej ponovno nadaljuje pot, ki je bila zaradi vlake uničena. Ponovno smo ji sledili vse do mesta, kjer prek skal prečka šibak potok, z desne strani pa se ji pridruži še ena pot, iz smeri planine Jasenje.

Izvir v bližini lovske koče Seveda smo mi prečkali potoček in kmalu dosegli naš cilj. Pot vodi nad slap in če ga želite vsaj približno dobro videti, se je potrebno previdno približati robu pobočja, tik preden se pot spet nekoliko bolj strmo vzpne v nasprotno smer. Od tam je mogoče med borovci in ruševjem ukrasti kak pogled na ozek žleb, po katerem pada voda potoka. Nad slapom se znajdemo v krnici, ki v marsičem spominja na bolj znani Za Akom in Pod Špikom, a zato ni nič manj očarljiva. Z nje se odpira tudi lep pogled na pobočja Karavank. Če dobro pogledamo, naša pot vodi naprej prek potoka in se v gozdu na nasprotni strani mimo še enega izvira nadaljuje do lovske koče, ob kateri smo si privoščili krajši počitek.

Nad slapom se odpre pogled na Karavanke Sprva smo se vračali po isti poti. Da pa izlet le ne bi bil prekratek, smo se v prej omenjenem razcepu namesto takojšnje vrnitve v dolino raje odločili za nadaljevanje poti proti Jasenjam, ki jo je na bližnjem drevesu označeval kažipot za planino Zaprete. Poti smo brez težav ponovno sledili le do še ene vlake, kjer je postalo očitno, da je v tem delu Triglavskega narodnega parka pod Špikom letos res veliko izsekavanja. Naknadno smo izvedeli, da je podobno stanje tudi na poti v krnico Pod Špikom, kamor smo se odpravili lani.

Kakšna je verjetnost, da se skala med kotaljenjem po pobočju zagozdi takole? Tokrat je bilo nadaljevanje poti najti še nekoliko teže. Ob samem izteku naše poti je bilo najprej potrebno zaviti levo, saj desna pot vodi v dolino, kar smo ugotovili kaj kmalu, ko se je začela hitro spuščati. Tik preden se je levi krak začel strmo vzpenjati, je bilo potrebno zaviti desno, s te vlake pa na našo pešpot ponovno ostro levo takoj za nizkim grebenom na mestu, kjer je vlaka začela zavijati desno. V zadnjem delu iskanja prave poti sta nam precej pomagala planinca, ki sta ravno prispela iz smeri Jasenj. Mi smo jima seveda vrnili uslugo z napotki, kako najlaže najti nadaljevanje poti proti Skočnikom, kamor sta bila namenjena.

Jasa na poti s Skočnikov na Jasenje Naša pot nas je kmalu pripeljala do gozdne jase, kjer je za nekaj časa postala precej težje opazna, čeprav tokrat ne zaradi gozdnih del. Pri iskanju prave smeri nam je veliko pomagalo vedenje, da pot vodi čez sedlo za Glavo in pod ruševnatim pobočjem Vršiča (ne tistega s prelazom v Trento). Tako smo ves čas skrbeli le, da se nismo preveč vzpenjali v eno ali drugo pobočje in prav nad polomljenim in nagnjenim ruševjem pod Vršičem (verjetno zaradi snežnega plazu) je pot postala spet bolje vidna. Kmalu po tem se je začela izrazito serpentinasto spuščati proti Jasenjam. Iztekla se je prav pri Finžgarjevi kapelici, kjer smo srečali več ljudi kot na vsej poti do tja.

Zgornji Martuljkov slap malo drugače Na tem mestu bi lahko takoj zavili desno po travniku do Brunarice pri Ingotu, mi pa smo se po že znani poti povzpeli še do gornjega Martuljkovega slapu. Pot do njega je od lanskega leta ostala nedotaknjena, so pa plazovi zato toliko bolj spremenili podobo desnega brega potoka Martuljek, s katerega se ponuja najlepši pogled na slap in po katerem se je mogoče povzpeti tudi prav do tolmuna pod slapom. Pred dokončno vrnitvijo v dolino smo se po spustu od drugega slapu ustavili še pri brunarici, kjer smo si privoščili krepčilno malico in izvedeli, da so skozi sotesko mimo spodnjega slapu sicer mostovi ponovno postavljeni, a je zaradi nevarnosti padajočega kamenja pot skoznjo še vedno zaprta, pot mimo Cizlja pa je zaradi gozdnih del precej blatna in predvsem za spust tudi ne najbolj primerna.

Umetno slapišče na ačetku soteske Tako smo se raje odločili za spust v dolino po pešpoti skozi gozd, ki smo jo odkrili konec lanskega leta. Ker pa avtomobila tokrat nismo imeli v Gozd Martuljku, smo se po koncu spusta obrnili desno proti poti skozi sotesko, tam prečkali potok Martuljek in nato zavili levo ob potoku navzdol. Pot se je bolj ali manj izrazito vila tik po pobočjem vse do našega izhodišča. Večinoma je šlo za kolovoz, nekaj krajših odsekov smo hodili po pešpoti, na dveh mestih pa smo morali pogledati nekoliko bolje, da smo našli pot naprej. Orientacijo je v vsakem primeru precej olajšalo dejstvo, da smo imeli na voljo zgolj bolj ali manj ozek pas med Savo in strmim pobočjem, v katerega se nismo želeli vzpenjati.

Pogled na slap nad potjo ob Savi Preden smo dosegli že znano suho strugo potoka smo med drevesi v steni visoko nad nami zagledali še slap Mokra peč. Nanj nas je opozoril šum padajoče vode, ki pa očitno ponikne že pred Savo, saj nas je presenetilo, da potoka na naši poti ni bilo potrebno prečkati. Ko smo dosegli suho strugo, kjer smo zjutraj začeli naš vzpon, orientacija seveda ni več predstavljala izziva, tako da smo se le še vrnili do parkirišča po že znani poti.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh