Ogradi

Ne zgodi se pogosto, da v drugi polovici oktobra vremenske razmere še vedno dopuščajo vzpone nad 2000 m v nezimskih razmerah. Zato je takšno posebno priložnost seveda potrebno izkoristiti. Za cilj smo si izbrali Ograde, razgleden greben med planino v Lazu in planino Krstenica, ki smo jo sicer imeli v načrtu že za naslednje leto. Za izhodišče smo si seveda izbrali planino Blato, kamor pa smo se tokrat lahko zapeljali brez plačila cestnine. Glede na številna vozila, ki smo jih ob vrnitvi opazili na parkirišču, se je upravljavec s takšno odločitvijo odrekel kar spodobnemu znesku.

S parkirišča smo se napotili v smeri planine v Lazu. Sprva smo sledili poti, ki vodi tudi na planino pri Jezeru, a že v prvem razcepu smo jo zapustili in zavili desno na položno gozdno stezo. Kmalu so dosegli še en, slabše označen razcep, v katerem bi lahko še enkrat zavili levo proti planini pri Jezeru, medtem ko nas je proti planini v Lazu desno usmeril le improviziran kažipot, ki najbrž ne bo preživel zime. Pot je od tod naprej spet postala bolj kamnita in tudi precej bolj strma. Kljub redkim markacijam z orientacijo ni bilo nobenih težav.

Ko se je pot končno spet položila, smo postali bolj pozorni, saj smo vedeli, da moramo že preden zares dosežemo planino v Lazu, zaviti desno proti planini Krstenica. Kljub temu se pravilno nismo pustili zavesti številnim neoznačenim potem, ki so se v desno odcepile od naše, in smo vztrajali vse do mesta, kjer se je gozd že začel redčiti in smo ob poti opazili skalo z dvema puščicama v smeri planine Blato: direktni, po kateri smo se povzpeli mi, in prek planine Krstenica, kamor smo sedaj zavili.

Zaradi skoraj popolne odsotnosti markacij, je iskanje začetka poti v tej smeri zahtevalo nekaj več pozornosti, a kmalu je pot postala tako dobro shojena in izrazita, da markacije niso bile več potrebne. Tako smo se lahko posvetili oprezanju za možicem, ki bo označeval levi odcep v pobočje Ogradov. Naloga se je izkazala za enostavno, saj je bi bil začetek poti zelo opazen celo brez možica, za povrh pa je ob njem stal še pravcat kup kamenja, ki je zagotovil, da odcepa res nismo mogli zgrešiti. Vzpon smo začeli s prečenjem melišča, kmalu pa nadaljevali v ključih med vse bolj redkimi rumenimi macesni. Tudi sonce nas je začelo greti in o hladu, ki nas je pričakal na izhodišču, ni bilo več sledu.

S pridobivanjem višine so se nam odpirali vse lepši razgledi, še posebej proti zahodu, kjer smo prav kmalu ugledali Bogatin in Krn. Ključi se iztečejo na travnat vrh grebena, kjer se pot ponovno položi. Najprej sledi kratko prečenje travnatega pobočja, ki je sicer netežavno, a v vlažnih razmerah vseeno zahteva nekaj previdnosti. A že kmalu zavije med ruševje, skozi katerega med blagim vzponom vijuga vse dokler pred sabo ne zagledamo vrha grebena na njegovem severnem robu, ki ga označuje tudi od daleč viden križ.

Na tem mestu nas čaka kratek spust, kateremu sledi le še zaključen zmerno strm vzpon, ki je neprijeten zgolj zato, ker po pobočju pot vodi skorajda naravnost navzgor. Ko smo dosegli vrh, smo bili kar malo presenečeni - izkazalo se je namreč, da križ ni postavljen na vrhu, temveč nekoliko vzhodno od njega, na mestu, od koder se ponujajo najlepši razgledi v smeri vzhoda in jugovzhoda. Skorajda na dosegu roke smo imeli Jezerski Stog, planina Jezerca pa je bila praktično naravnost pod nami. V daljavi je bilo opaziti Pokljuko z Uskovnico in Zajamniki, na zahodni strani pa se nam je prikazala celo Mala Tičarica.

Na toplem s soncem obsijanem vrhu smo se med uživanjem v razgledih in skrivanjem zaklada zadržali kar dolgo, a na koncu se je vendarle bilo potrebno vrniti v dolino. Sprva smo razmišljali o spustu po severozahodnem grebenu, a smo se ob pogledu navzdol raje odločili za spust v smeri vzpona. Še posebej v štirinožni družbi bi bil po tem grebenu bolj smiseln vzpon kot spust. Kljub temu nismo opustili ideje, da se vrnemo prek planine Krstenica. Na mestu, kjer smo začeli z vzponom na Ograde, smo zato zavili levo in nadaljevali po stezi v smeri zadanega cilja.

Po kratkem blagem vzponu se je pot obrnila navzdol, kar se je nadaljevalo skorajda vse do planine, kjer pot zavije ostro levo in se ponovno zmerno vzpne vse do prvih stavb. Še en kratek postanek smo si privoščili na mestu, kjer smo poiskali skriti zaklad, nato pa smo se odpravili proti planini Blato po lovski stezi, ki smo jo spoznali že med vzponom na Jezerski Stog. Začetek je bilo s te strani najti še laže - enostavno smo s kolovoza zavili desno navzdol, dokler nismo na nasprotni strani travnika ugledali začetka steze. Vse dvome o pravi smeri nam je pregnala lovska koča, ki smo jo dosegli po le nekaj korakih.

Edino orientacijsko dilemo je predstavljal razcep nedaleč naprej od koče, v katerem smo pravilno zavili desno, nato pa nas je steza brez odcepov vodila vse do razdrte gozdne steze nad planino Blato. Večino višinske razlike smo premagali v kratkem strmem odseku, po katerem je pot speljana v prijetni ključih. Škoda edinole, da nas gozd na tem delu prikrajša za razgled. Ko se steza izteče, nas od planine Blato loči le še spust po gozdni cesti, ki je žal nedavno tega odigrala svojo vlogo tudi kot vlaka za gozdarska dela, zaradi česar je bila še bolj neutrjena in mestoma blatna, kot bi bila sicer. S planine se do parkirišča za nekaj metrov povzpnemo po kratkem odseku ceste, na katerega zavijemo levo. Odkar smo tu hodili nazadnje, je nekdo uničil zapornico na koncu parkirišča in ga tako efektivno povečal za kar nekaj mest.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.