Šumka

Po kar dolgem premoru zaradi neugodnih vremenskih razmer se je končno spet ponudila priložnost za dan, preživet v naravi. Za začetek smo si želeli izbrati cilj, ki bi nam omogočil uživanje v bolj pomladanskih razmerah, kot so trenutno v našem koncu. Poleg tega posledice žledoloma še vedno marsikje preprečujejo varno gibanje v naravi, zato se je sveže skriti zaklad na Šumki nad Branikom izkazal kot naročen. Ker pred tednom dni za ta vrh niti slišali še nismo, je bil vzpon nanj še toliko bolj zanimiv.

Parkirali smo na lepo urejenem parkirišču pri Mercatorju in pošti v središču Branika, do kamor smo se pripeljali po ozki in ovinkasti cesti iz smeri Ajdovščine, kjer smo zapustili avtocesto skozi Vipavsko dolino. S parkirišča smo se odpravili desno do pokopališča, kjer smo prečkali cesto in nadaljevali proti Cvetrožu. Po prečkanju potoka Branica smo zavili levo in takoj nato spet desno, na kar nas je opozorila tudi prva markacija na električnem drogu. Cesto smo zapustili pred hišo pod kamnitim železniškim mostom, pod katerega smo se povzpeli po stezi ob robu gozda.

Na razcepu na drugi strani mostu smo zavili desno in nadaljevali z vzponom. Sprva smo morali prestopiti nekaj podrtih dreves, ki pa niso bila videti kot posledica žledoloma, in k sreči v nadaljevanju nanje nismo več naleteli. Le nekaj korakov naprej od mesta, kjer se je naši stezi z desne pridružila še ena, smo na naslednjem razcepu zavili desno, kamor nas je usmerila tudi komajda še vidna markacija na drevesu. Po prečkanju suhe struge potoka je za kratek čas steza postala še bolj strma in kamnita, nato pa se je teren uravnal in kmalu smo dosegli greben, po katerem je vodila nekoliko širša pot.

Nanjo smo zavili desno in spet že čez nekaj korakov v razcepu nadaljevali levo proti strugi potoka Petnika. Pri lovski opazovalnici, ki nam ni zbujala prav veliko zaupanja smo strugo prečkali in se spet začeli v ključih bolj strmo vzpenjati proti vasi Pedrovo. Ves čas so nas spremljale tudi markacije, ki so nas zanesljivo pripeljale do asfaltne ceste skozi vas. V lovu za prvim zakladom dneva smo zavili levo, ter se tako sprehodili še mimo cerkve Sv. Duha na robu vasi. Za nadaljevanje poti na Šumko smo se morali vrniti nazaj proti središču vasi mimo mesta, kjer smo prvič stopili na cesto.

Žal so se v vasi markacije končale, tako da smo bili kar veseli domačina, ki nas je pri spominskem obeležju s ceste usmeril levo na kolovoz, ki je za hišami takoj zavil levo nad cerkev. Temu smo sledili mimo pašnika za drobnico, takoj za koncem ograde pa smo zavili levo po poti navzgor, ki nas je že po nekaj korakih pripeljala na širšo makadamsko cesto. Nanjo smo zavili levo ter ji zvesto sledili vse dokler se ni začela vse bolj izrazito spuščati. Takrat smo ob prvem odcepu zavili desno na pot, ki se je vzpenjala v pobočje in postajala vse bolj zarasla.

K sreči smo kmalu dosegli širšo in manj zaraslo pot, ki nas je pripeljala do še ene makadamske ceste na grebenu pobočja. Nanjo smo zavili desno, v ostrem desnem ovinku pa nato levo na pešpot, kateri smo sledili vse do z gomilami zaznamovanega vrha Šumke, našega tokratnega cilja. V dolino smo se po isti poti vračali le do mesta, kjer smo stopili na zadnjo makadamsko cesto, a smo nato nadaljevali kar po njej. Zapustili smo jo šele čez kak kilometer, kjer smo ostro levo zavili na drugo makadamsko cesto. Ta nas je vodila v smeri asfaltirane ceste med Komnom in Branikom, ki smo jo videli pod sabo.

Spustili smo se prav do ceste in nato po njej nadaljevali levo, dokler po ostrem desnem ovinku in dolgi ravnini nismo zavili levo na makadamsko cesto tik pred mostom čez potok Rovnak. Med spuščanjem smo na desni lahko opazovali Grad Rihemberk, v bližini katerega je sicer skrit še en zaklad, ki pa smo ga poiskali že pred nekaj leti. Cesta nas je po sprehodu pod drugim kamnitim mostom kmalu privedla do asfaltne ceste skozi vas, na katero smo zavili v levo ter ji sledili vse do našega izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Mali Šmohor

Zemljevidi si glede poimenovanja vrhov Mali in Veliki Šmohor nad Krnskim jezerom ravno niso enotni: na nekaterih se Mali Šmohor imenuje severni, 5 metrov nižji vrh, Veliki Šmohor pa južni vrh, medtem ko je na drugih ravno obratno. Vsaj glede nadmorske višine obeh vrhov so si enotni. Če sodimo po nadmorski višini, je prvo poimenovanje bolj pravilno, pa tudi neuradna vpisna knjiga se strinja z njim, zato se tudi jaz v tem svojem zapisu z imenom Mali Šmohor sklicujem na severni vrh. Nanj smo se namreč tokrat iz doline Lepena povzpeli v iskanju našega naslednjega visokogorskega zaklada.

Pot do Koče pri Krnskih jezerih se od našega prejšnjega obiska seveda ni bistveno spremenila, smo pa opazili, da so bile na novo postavljene prepreke prek začetka strmejše poti, ki se v lepo odcepi nedaleč od izhodišča. Sklepali smo, da to nakazuje na nevzdrževano oz. zaprto pot, zato smo se tokrat raje povzpeli po položnejši. Izkoristili smo edinole zadnji odsek strme poti, katerega začetek je bil tudi še vedno označen. Vseeno smo planino Duplje dosegli v približno dveh urah.

Ravno na tej planini se markirana pot na Mali Šmohor odcepi v levo. Sicer je na smerokazu omenjen zgolj Dom na Komni, a že po krajšem vzponu nas pričaka tudi kažipot za Šmohor, ki nas usmerja na slabše vidno pot v desno. Vzpon med ruševjem hitro postane bolj strm, hojo pa dodatno otežuje tudi droben pesek, s katerim je “posuta” pot. Ko se ruševje prične redčiti, tudi najhujša strmina za nekaj časa popusti. Na nekaterih odsekih pot sedaj vidno sledi že precej zarasli in propadli vojaški mulatjeri.

Pod strmimi pobočji Malega Šmohorja pot postane kamnita in za hojo temu primerno manj prijetna. K sreči so vsaj markacije zares pogoste, tako da je trasi poti slediti povsem enostavno. Med zložnim vijuganjem po pobočju se steni Šmohorja povsem približamo in nato pod njo nadaljujemo proti levi. Na našo žalost so se sedaj začele meglice viti tudi okrog Šmohorja. Že prej smo namreč opazili, da sta tako Krn kot Bogatin odeta v oblake, medtem ko se je naš cilj še vedno kopal v soncu.

Ko dosežemo vhod v bunker iz prve svetovne vojne in pot spet postane bolj travnata, smo skoraj že na cilju. Le nekaj metrov više dosežemo ozek greben, po katerem nadaljujemo desno vse do vrha. Na njem sicer ni uradne skrinjice z vpisno knjigo, je pa moč najti neuraden vpisni zvezek s kar nekaj zapisi. Celo megla se je na vrhu spet nekoliko razkadila, tako da smo si vsaj malo uspeli razgledati okolico. Za nekaj trenutkov se nam je prikazal celo Krn, na katerem se je planincev kar trlo, za razliko od našega vrha, na katerem smo bili povsem sami.

Opogumljeni po umiku megle smo se odločili nadaljevati pot še proti Velikemu Šmohorju v upanju, da nam od tam megla razkrije še katerega od zdaj skritih vrhov. Do njega vodi neoznačena stezica, ki se z markirane poti odcepi prav na mestu, kjer ta doseže greben. Toda ko smo se začeli spuščati proti sedlu med obema vrhovoma, je megla ponovno ovila celo Šmohor. To je pomenilo, da bomo najverjetneje prikrajšani za kakršenkoli razgled, za povrh pa je v zmanjšani vidljivosti precej zahtevnejše postalo tudi sledenje naši stezici.

Ob dejstvu, da si v takšnih razmerah nismo upali za spust izbrati niti nobene od neoznačenih poti, ki na Veliki Šmohor vodijo iz drugih smeri, je naš vzpon na Veliki Šmohor kar naenkrat ostal brez pravega smisla, zato smo se raje obrnili in se vrnili do Koče pri Krnskih jezerih kar po isti poti. Tam smo se na kratko okrepčali, nato pa nadaljevali spust v dolino. Na naše presenečenje smo tudi ob dveh popoldne še vedno srečali kar nekaj tistih, ki so se šele vzpenjali. Verjetno na popoldanskem izletu do koče ali jezera.

Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.

Porezen

Vzpon na Porezen je bil v planu že spomladi, a ni prišel na vrsto. Zaradi obeta krajevnih ploh in neviht v popoldanskem času si danes ravno nismo upali zadati kake daljše ture v visokogorje in tako smo se odločili, da nadoknadimo zamujeno. Izbire nismo obžalovali: ostali smo suhi in celo za razglede nismo bili prikrajšani.

Za izhodišče smo si izbrali Petrovo Brdo, do katerega smo se pripeljali prek Soriške planine iz smeri Bohinjske Bistrice. Avto smo pustili na parkirišču pred Planinskim domom in se odpravili po asfaltirani cesti proti Podporeznu, kamor nas je usmeril kažipot. Ocena na njem, da bomo do vrha potrebovali kar 3 ure, nas je precej presenetila, zato smo bili v nadaljevanju na čas vzpona pozorni precej bolj kot običajno. Cesti, ki k sreči ni pretirano prometna, smo sledili kar dober kilometer, so nas pa ves čas spremljale markacije, ki so potrjevale, da smo še vedno na pravi poti.

V izrazitem levem ovinku so nas končno vendarle usmerile desno v gozd. V blagem vzponu po dnu grape smo se prav kmalu ponovno vrnili na cesto, ki smo jo šele dobro zapustili. A tokrat le za nekaj metrov do naslednjega levega ovinka, kjer smo spet nadaljevali naravnost. Še pred tem pa smo na čistini postali in se ozrli desno, koder se nam je odprl lep pogled na nedavno osvojeno Črno prst. Po zgolj par korakih skozi gozd smo dosegli majhno parkirišče z dvema voziloma, verjetno v lasti pohodnikov, ki so se želeli izogniti ne najbolj prijetni hoji po cesti. Poleg je bil tudi kažipot, ki nam je do vrha obetal le še dve uri hoda. To se je že slišalo bolje, saj smo od izhodišča hodili šele pol ure. Očitno vendarle ne bomo potrebovali treh ur.

Po majhnih in nerodnih stopnicah smo se sedaj povzpeli do gozda in se v ključih pričeli vzpenjati po strmem pobočju. Na mestu, kjer se nam je čez nekaj minut pridružila širša pot, je strmina na kratko popustila, nato pa so se ključi spet nadaljevali, le da je bilo pobočje prepredeno s številnimi bližnjicami, ki so mestoma kar precej otežile identifikacijo prave poti. K sreči tudi vse bližnjice vodijo k istemu cilju, tako da zaiti ne moremo niti, če markirano pot občasno zapustimo.

Kmalu po tem, ko smo prečkali traso gorskega maratona 4 občin, označeno z belo rdečimi trakovi, je pot sicer še vedno v ključih začela zavijati desno, vse dokler tik pod nekaj večjimi skalami ni dokončno zavila okrog Hoča ter po vzhodni strani prečila njegovo pobočje. Presenetljivo raven in širok odsek poti se je iztekel na travnik, po katerem se je vzpon spet zložno nadaljeval. Že tu smo ob poti opazili prvo malinovje, ki pa je kmalu postalo še gostejše in nas je spremljalo, vse dokler nismo dosegli travnatega grebena Porezna. Škoda, ker so bile maline še zelene, saj bi se sicer lahko z njimi prav prijetno osvežili, če nas seveda ne bi prehiteli že drugi planinci pred nami.

Na grebenu se nam je najprej odprl razgled proti zahodu in severu, šele tik pred vrhom pa še na nasprotno stran. Zanimivo se nam je zdelo prečkanje pašnika, na katerem je bil električni pastir postavljen okrog planinske poti, da krave na paši ne bi motile planincev (ali obratno). Tik pred kočo so bili na paši tudi konji, a jih je naša prisotnost prestrašila, tako da so se nam umaknili, še preden smo jih zares dosegli.

Od Doma Andreja Žvana-Borisa na Poreznu je do vrha le še kratek vzpon, ki pa smo ga mi prekinili s kratkim postankom, da smo poiskali še zaklad, spretno skrit v neposredni bližini poti. Kljub temu smo od prvega kažipota do vrha potrebovali le nekaj minut več kot dve uri in pol. Ocena, ki smo jo tam prebrali, je bila res pretirana. Zaradi vetra smo se med posedanjem na vrhu morali odeti v vetrovke, vendarle pa ni bilo tako hladno, da se ne bi v miru naužili razgledov ter se pred vrnitvijo še malo okrepčali. Do izhodišča smo se spustili po isti poti, edinole po z bližnjicami prepredenem pobočju smo nekajkrat izbrali nekoliko drugačno traso kot med vzponom.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Abram na Nanosu

Čeprav je bila burja napovedana šele za drugo polovico dneva, nas je ta pozdravila že zjutraj ob prihodu v Vipavo. A nismo se pustili motiti in smo se kljub temu odpravili na načrtovani krožni izlet do Abrama na Nanosu. Avto smo parkirali kar ob cesti, ki v stari del mesta zavije tik pred mostom čez reko Vipavo, predvsem zato ker smo se nameravali vrniti prek Gradišča pri Vipavi, od koder se cesta spusti prav do tega križišča.

Od izhodišča smo se mimo izvirov Vipave odpravili proti Staremu gradu nad Vipavo. Mimo Podfarovža smo nadaljevali naravnost do prvega križišča, kjer smo zavili po cesti desno navzgor. Tam smo opazili tudi prvo markacijo, a nam je kljub temu uspelo označeno pot za krajši čas zgrešiti. Po dobro vidni pešpoti za zadnjo hišo na levi strani smo se zato povzpeli v pobočje in se že po nekaj minutah z desne ponovno pridružili prej zgrešeni poti. Po skrbno označeni poti smo brez presenečenj kmalu dosegli Stari grad, ki pa smo si ga ogledali le na hitro, saj so nas močni sunki burje spodbujali k nadaljevanju poti.

Čeprav ob gradu ni bilo opaziti markacij, z orientacijo nismo imeli težav. Odpravili smo se po edini od poti, ki se je od tam nadaljevala navkreber. In res so pravilnost odločitve prav kmalu potrdile tudi markacije, ki so nas zvesto spremljale še naprej. Za kratek čas smo se zbegali le na razpotju za Plaz in Lozo, kjer je kažipot za Abram kazal ravno proti sredini med obema potema. Za pravilnega se je izkazal desni odcep v smeri Plazu. Od tam sta se med vzponom z desne priključili še dve poti, mi pa smo nadaljevali v isti smeri vse dokler nismo dosegli kapelice in vpisne knjige na robu grebena Nanosa.

Kažipot za Abram nas je napotil na kolovoz, ki ga je na naše veliko presenečenje le kakih sto metrov pred nami prečkal par divjih prašičev. Žal sta izginila v gozdu še preden sem uspel poprijeti za fotoaparat. Zaradi nedavnih gozdarskih del je daljši odsek poti bolj spominjal na gozdno vlako kot na kolovoz, a k sreči zaradi nizkih temperatur vsaj nismo imeli opravka z blatom. Pot je ponovno postala manj prijetna, ko smo pod električno napeljavo z južnega prešli na severno pobočje, kjer nas je začela zvesto spremljati burja.

Po varčno markirani poti smo se vzdolž pobočja blago spustili do gozdne ceste, jo prečkali in za krajši čas po ravnem nadaljevali skozi gozd ter prek pašnika, na katerem niti sončnim žarkom ni uspelo premagati hladnega vetra. Pred nami je bil še zadnji vzpon po mestoma nerodno markirani poti, za katero smo dobili občutek, da je bila nedavno preusmerjena s trase, ki je prej vodila bolj desno. Ko smo spet prispeli na gozdno cesto, smo bili praktično že na cilju. Pred nami je bila turistična kmetija Abram, ob cesti pa pregleden zemljevid Nanosa z vrisanimi označenimi potmi.

Nas je pot vodila navzdol v smeri Podnanosa. Začetek smo opazili brez večjih težav, čeprav so nam polomljene veje ves čas preprečevale nemoteno hojo. Morda so bile tudi te krive, da smo zgrešili v opisih navedeni ostri zavoj markirane poti v levo. Ko smo opazili, da nas je zaneslo preveč desno smo se po drugi neoznačeni poti v levo spustili mimo kmetije do gozdne ceste, po kateri smo spet levo nadaljevali vse do mesta, kjer jo prečka markirana pot, po kateri bi se morali spustiti mi. Tam smo nanjo ponovno zavili v desno ter ji brez težav sledili mimo para kamnitih hiš do naslednje gozdne ceste, ki pa smo jo le prečkali in nadaljevali levo, še naprej v smeri Podnanosa. Le še krajši vzpon prek sedla nas je ločil od južnega pobočja, ki nam je končno ponudilo nekaj zavetja pred burjo.

V nekaj minutah smo po krajšem spustu in prečkanju pobočja dosegli vrh Konja z vpisno knjižico. Čeprav nas je pogled prek roba kar malo prestrašil, češ kakšen prepaden spust je pred nami, se je izkazalo, da se pot po strmem pobočju v serpentinah skozi gozd in prek nekaj melišč vije prav prijetno. Smeri za Podnanos smo sledili vse do naslednjega kažipota, pri katerem smo zavili desno na gozdno cesto proti cerkvi Sv. Miklavža. Na našo žalost so nas po njej spet spremljali sunki burje, a vseeno sem nam je zdelo manj hladno kot na vrhu Nanosa.

Pri cerkvi se je gozdna cesta iztekla, markacije pa so nas usmerile na prijetno gozdno pešpot, ki nas je mimo številnih plezališč in odcepa proti Gradiški turi hitro privedla do parkirišča nad Gradiščem, kjer nas je presenetil velik športni rekreacijski objekt na mestu, kjer je bil ob našem zadnjem obisku le travnik. Od parkirišča smo se po ne preveč prometni cesti spustili do križišča, kjer smo zjutraj pustili avto.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Sinji vrh

Številni geozakladi na njegovem območju so bili glavni razlog, da smo se po slabih 5 letih ponovno povzpeli na Sinji vrh, po nam že znani poti, za kar se ne odločimo pogosto. Si je pa ta lepa pot tako vsaj prislužila tudi zapis na tej spletni strani. Za izhodišče poti smo izbrali izvir Hublja nad Ajdovščino. Hitro cesto skozi Vipavsko dolino smo zapustili na izvozu Ajdovščina in v prvem semaforiziranem križišču nadaljevali naravnost proti centru. V še nedokončanem krožišču smo izbrali prvi izvoz desno, nato pa takoj za mostom čez Hubelj zavili levo, na kar nas je opozorila tudi tabla na nasprotni strani ceste. Po nedavno obnovljeni in razširjeni cesti smo se pripeljali do izvira, kjer je sedaj na voljo celo nekaj več parkirnih mest, čeprav jih je po videnem sodeč še vedno premalo.

Dobro markirana pot se prične na desnem bregu potoka, takoj nad cesto, že pred odcepom k gostišču. Na samem začetku vodi ob ograji elektrarne, nato zavije levo in se prične zmerno vzpenjati skozi gozd. Za krajši čas se vzpon prekine na travnatem platoju, od koder se nam prvič odpre pogled proti Robu. A predah je kratek in kaj kmalu se v ključih spet vzpenjamo po strmem z gozdom poraščenem pobočju. Z nadmorsko višino se gozd počasi redči vse do razgledne točke s klopjo, od koder se ponuja lep pogled na Čaven, prvič pa lahko opazimo prehod med skalami, po katerem bomo v nadaljevanju poti dosegli Rob. Žal se je že tu nebo pričelo oblačiti, kar nas je v nadaljevanju prikrajšalo za lepše razglede.

Od razgledne točke dalje se pot obrne ostro levo in nas ob družbi vse manj številčnih dreves pripelje do Otliškega okna, na kar nas opozori tudi kažipot za bližnje malo Otliško okno, nad katerim lahko opazimo tudi velikega, čeprav se mu bomo bolj približali šele z vrha. Od Robu nas loči le še nekaj minut hoje. Tam nas ob številnih kažipotih za bližnje in bolj oddaljene cilje pričaka tudi vpisna knjižica. Mi nadaljujemo desno v smeri velikega Otliškega okna. Še preden ga dosežemo nas čez par sto metrov v levo usmerja kažipot h kamnitemu polžu, ki je zagotovo vreden ogleda in kratkega ovinka, ki nas loči od njega.

Le par minut naprej nas že čaka veliko Otliško okno, do katerega se lahko po stezi varno tudi povsem spustimo. Nas pot vodi naprej po Robu, in sicer prek pašnikov po travnatih pobočjih tik pod vrhom grebena. Tega zapustimo šele na naslednjem razcepu poti, kjer zavijemo levo na kolovoz proti Sinjemu vrhu. Žal se ta kaj kmalu izteče in vse do doma pod Sinjim vrhom nas markacije vodijo po ozki asfaltirani cesti, ki k sreči vsaj ni pretirano prometna. Od doma nas do Sinjega vrha loči le še nekaj minut vzpona po neoznačenem travnatem pobočju, za kar smo nagrajeni z lepi razgledom na vse strani neba, za katerega pa so vsaj nas v veliki meri prikrajšali oblaki.

Z vrha smo so spustili do doma in se po asfaltirani cesti in kolovozu vrnili vse do razpotja, kjer smo zapustili Rob. Ena od tabel nas na tem mestu usmeri tudi navzdol proti Ajdovščini in ravno to pot smo mi izbrali za spust, le da smo pred tem še malo postali na razgledišču, od koder se pod nami vidi prav cela Ajdovščina, pa tudi izvir Hublja, naše izhodišče, h kateremu smo se vračali. Kljub tabli na začetku poti so markacije v nadaljevanju bolj izjema kot pravilo. Sprva to še ne predstavlja težave, saj se dobro shojena pot v ključih spušča v dolino brez odcepov.

A ko pot postaja vse širša in se dokončno obrne v levo, se ji z desne pričnejo priključevati druge poti, ki so še toliko bolj mikavne, ker se v tej smeri nahaja tudi naše izhodišče. A mimo prvih dveh takšnih priključkov moramo nadaljevati še naprej v levo, da pridemo mimo prepadnega robu Stare babe. Šele tretji odcep v desno, na ožjo pot, ki zavija manj ostro, je pravi za nas. Že v kratkem spustu po njem dosežemo širšo makadamsko cesto, na katero seveda ponovno zavijemo v desno in ji sledimo mimo vodnega zbiralnika ter nekaj zapuščenih in propadajočih stavb vse do našega izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Kokoš in Veliko Gradišče

Čeprav se tokrat na Kokoš nismo povzpeli prvič, je tole vseeno moj prvi zapis na to temo. Je pa naše poznavanje okoliša pripomoglo k boljšemu načrtovanju in izpeljavi tokratne trase, za katero menim, da bi znala biti kar najboljša izbira za tiste, ki prihajajo iz bolj oddaljenih krajev in bi si radi malce podaljšali sicer precej kratek vzpon na ta lep kraški vrh. Za izhodišče smo tokrat izbrali jamo Vilenico. Primorsko avtocesto smo zapustili na izvozu Divača in zapeljali proti vasi Lokev. Sredi vasi smo zavili desno proti Sežani ter nato ponovno desno proti označenemu parkirišču pred jamo Vilenico. Sicer smo vedeli, da v tem času jama ni odprta za obiske, a smo bili vseeno kar malo razočarani nad zapornico pred parkiriščem. Zahvaljujoč zgodnji uri smo k sreči vseeno lahko nemoteče parkirali pred zapornico, tako da nam načrtov zaradi tega ni bilo potrebno spreminjati.

Od zapornice smo se po dovozu vrnili do glavne ceste, jo prečkali in nadaljevali po markiranem kolovozu v smeri proti Lipici. Kmalu smo dosegli prvi označen razcep, kjer smo nadaljevali v smeri Kokoši. Po precej zavito speljani markirani pešpoti skozi gozd smo prispeli do pašnikov na robu posestva kobilarne Lipica, kjer se je pot iztekla na asfaltirano cesto. Po njej smo nadaljevali do kazina, pri katerem smo prečkali glavno cesto in na nasprotni strani ob hišah zavili v gozd.

Še vedno dobro markirana pot se je sprva vzpenjala precej zložno, a smo kmalu dosegli strmo jaso, po kateri smo se začeli vzpenjati kar naravnost v pobočje. Tako smo precej hitro pridobivali na višini in dosegli pot, ki se na Kokoš vzpenja z mejnega prehoda. Po njej smo nadaljevali v levo. Kratek odsek je bil bolj položen, a se je strmina spet stopnjevala, ko smo dosegli gozd. A do koče na Kokoši, kjer se je naš vzpon končal, ni bilo več daleč.

Mimo koče smo zavili levo na kolovoz vzdolž grebena, ki se v smeri Krvavega potoka rahlo spušča. Vzpenjati smo se ponovno začeli na mestu, kjer se z njega v levo odcepi pot proti izviru Vroče in Škocjanskim jamam. Vedno širši markirani poti smo sledili vse do mesta, kjer kažipot proti izvoru Vroče usmerja v levo. Mi smo na tem nadaljevali kar naravnost po poti, ki se nadaljuje brez markacij. Kljub temu ji ni bilo težko slediti in nas je kmalu vzdolž zahodnega pobočja Velikega Gradišča privedla do ponovno markirane poti na njegov vrh iz smeri Krvavega potoka.

Po tej markirani poti smo vrh kmalu tudi dosegli in bili nagrajeni z razgledom, ki ga Kokoš ravno ne nudi. Spust smo nadaljevali po markirani poti proti vzhodu, ki nas je z druge strani pripeljala do izvira Vroče, ki je bil v tem letnem času seveda suh, kal pred njim pa povsem pomrznjen. Od izvira smo se proti Lokvi spustili po sprva precej strmem in razdrtem kolovozu, ki pa mu je bilo kmalu spet laže slediti. Tik nad Preložami se je iztekel na asfaltirano cesto, po kateri smo se spustili do glavne ceste skozi Lokev. Nekoliko presenetljivo se je ravno od tu ponujal najlepši pogled tako na Nanos, kot na Vremščico.

Markirana poti proti Vilenici se nadaljuje tudi skozi Lokev, na kar nas tik pred glavno cesto opozorijo tudi planinski kažipoti. Kljub temu smo spregledali markacijo, ki bi nas usmerila skoraj naravnost čez glavno cesto na vzporedno ulico, tako da smo bili nekaj sto metrov prisiljeni slediti precej prometni cesti skozi vas, dokler se nam ni ponudila naslednja priložnost, da dosežemo to isto vzporedno ulico, ki vodi mimo vrtca in osnovne šole. Po njej smo prispeli na cesto za Sežano, po kateri smo nadaljevali vse do levega ovinka, takoj za katerim smo lahko ponovno zavili v desno tik pred pršutarno.

Ob redkih markacijah smo po ulicah nadaljevali mimo parka ter še nekaj križišč do mesta, kjer so nas markacije s ceste usmerile na pešpot ob ograji okrog dvorišča, s katerega nas je prav prijazno pozdravljal pes. Kmalu smo dosegli gozd, kjer smo zaradi mreže številnih poti in redkih markacij za kratek čas pravo pot zgrešili. Držati bi se morali desno ob ograji rumene stavbe, mi pa smo zavili preveč levo in dosegli zaradi strešnikov značilno oranžno obarvan kolovoz nekoliko preveč južno. Seveda smo nanj zavili v levo in le nekaj metrov kasneje se mu je pridružila tudi markirana pot.

Edina posebnost nas je pričakala še tik pred Vilenico, kjer smo naravnost pred sabo že ugledali rdeče planinske kažipote. Čeprav je bila vidna pot, ki je prek kamnite ograde vodila naravnost k njim, so nas markacije usmerile levo okrog travnika, a se je hitro izkazalo, da nas bodo vodile do prav teh kažipotov, pod katerimi je celo skrinjica z vpisno knjigo. Preostalo nam je le še, da zavijemo levo ter se skozi razstavo skal pred vhodom v jamo Vilenico sprehodimo do parkiranega avtomobila.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Abitanti in dolina Dragonje

Lepo vreme nas je ponovno zvabilo na Primorsko. Tokrat smo si za izhodišče izbrali precej neznano vasico Gradin, proti kateri s ceste iz Črnega Kala do Sočerge zavijemo desno na koncu vasi Gračišče. V nadaljevanju sledimo kažipotom za vas Sirči, na njenem začetku pa zavijemo ostro levo in se povzpnemo do vasi Gradin, kjer lahko parkiramo ob cerkvi Sv. Križa. V lepem vremenu nas že tu pričaka lep razgled proti morju, ki je vreden kratkega postanka pred začetkom poti.

S parkirišča smo se odpravili proti središču vasi Gradin in pred njenim koncem zavili desno na edinem križišču. Odcep je tudi označen s kažipotom za vas Abitanti, vendar se moramo ozreti, da lahko preberemo napis na njem. Malo prometna cesta je sprva še asfaltirana, v nadaljevanju pa postane makadamska, a še vedno dobro ohranjena. Tik pred Abitanti, ki jih dosežemo v slabi uri, cesta spet postane asfaltirana. Na začetku vasi nas pričaka vodnjak s spominskim napisom, na levi pa se ob poti pod cesto nahaja mogočen hrast, ki bi ga bilo škoda spregledati.

Sprehod skozi vas nam razodene, da se je od našega zadnjega obiska pred slabimi petimi leti, ko je bila povsem zapuščena, marsikaj spremenilo. Predvsem je zdaj v njej nekaj stalnih prebivalcev, ki si prizadevajo razpadajoče hiše ponovno obnoviti ter vanje vrniti življenje. O tem nam je z veseljem več povedal gospodar vaške kantine, ki se potrudi ob kozarčku odličnega domačega refoška pozdraviti prav vsakega obiskovalca, ki ga zanese v vas, če ga le opazi. Svoje pridelke z veseljem proda tudi za domov, ob predhodni najavi pa se je mogoče dogovoriti tudi za bogatejšo pogostitev. Ob takšni gostoljubnosti in prizadevnosti se za prihodnost življenja v vasi ni potrebno bati.

Naša pot se je nadaljevala proti dolini Malinske. Ob prihodu v vas za prvo hišo smo lahko na desni opazili začetek kolovoza, ki kmalu postane še bolj izrazit. Mimo pomrznjenega kala kmalu dosežemo dno doline. Mi smo ravno na tem odseku srečali edine tri pohodnike na celotnem izletu. Kolovoz se v desno nadaljuje tudi po dolini in mu sledimo še naprej vse do gazi prek potoka, ki ga v trenutnih razmerah kljub nekaj metrov širine ni bilo težko prečkati, a v bolj vodnatih obdobjih lahko globina doseže tudi nekaj decimetrov, zato je potrebno računati na brodenje.

Če bi dolini sledili še naprej, bi se lahko ponovno vrnili na izhodišče, mi pa smo raje takoj za potokom zavili ostro levo na drug kolovoz, po katerem smo se sprva nekoliko vrnili v že prehojeni smeri, nato pa smo zavili desno in se ob ogradi povzpeli naravnost v pobočje. Na vrhu pašnika je kolovoz zavil desno in se pridružil še eni makadamski poti, ki se je povzpela iz doline. Že od tod je moč prvič opaziti Slavnik in Lipnik, a to je šele napoved čudovitega razgleda izpred pokopališča nad vasjo Hrvoji, ki smo se ga spomnili že od našega preteklega obiska.

Omenjeni makadamski poti smo tako sledili levo do asfaltirane ceste in nato naredili krajši ovinek do pokopališča, na katerega nas je opozarjal zvonik nad nami. Levo na glavno cesto, desno na začetku vasi in v nekaj minutah smo dosegli želeno mesto. Po krajšem odmoru ob uživanju v razgledu smo se vrnili do točke, kjer smo zapustili makadamsko pot in od tam nadaljevali po glavni cesti mimo vasi Belvedur, do naslednjega križišča s kapelico v sredini. Tu smo zavili levo proti vasi Žrnjovec.

Na koncu vasi smo zavili desno in začeli s spustom v dolino Dragonje. Širši kolovoz smo zapustili ob prvi priložnosti, ko smo lahko ponovno zavili desno v želeno smer. Sprva precej zaraščen in ozek kolovoz je kmalu postal spet bolj prehoden. Hrib pred nami smo med zložnim spustom elegantno zaobšli z zavojem v levo in ponovno v desno prek njegovega pobočja. A tu še nismo vedeli, da se prijetna pot počasi izteka.

Težave so se začele na mestu, kjer se je kolovoz razcepil v tri smeri. Kot smo kasneje ugotovili, bi najbrž morali izbrati zgornjega, a mi smo se odločili za srednjega, ki se je kmalu povsem porazgubil. Z nekaj truda smo opazili komajda vidno pot, ki bi prav lahko bila le živalska steza, a po njej smo celo med rahlim vzponom še naprej prečili pobočje dokler nismo dosegli spet nekoliko širše poti, po kateri so hojo oteževale številne polomljene veje in polomljena drevesa. Najbrž bi po njej prišli, če bi v razcepu izbrali gornjo alternativo. Prav kmalu se je v levo odcepila še nekoliko manj vidna pot, po kateri smo se v serpentinah vendarle uspešno spustili vse do struge Dragonje. Poleg podrtega drevja nam je pot dodatno oteževalo razmočeno listje in blatna podlaga, zato je bilo potrebno precej previdnosti. Prvič na celotnem izletu nam je planinska obutev prišla zares prav.

K sreči je bila struga Dragonje precej suha, tako da smo ji lahko brez težav sledili do mesta, kjer je z nje v desno končno zavila spet dobro vidna pešpot. Tej smo po levem bregu sledili do mesta, kjer smo strugo ponovno lahko prečkali in na drugi strani opazili nadaljevanje poti. Sedaj smo na desnem bregu ostali kar nekaj časa. Enkrat smo se strugi celo povsem približali in nato ponovno zavili v gozd. Naslednjič, ko smo prišli do struge, pa smo na nasprotnem bregu že lahko opazili Mazurinov mlin, naš zadnji cilj. K sreči tudi prečkanje Dragonje ni bilo težavno in smo zato hitro prispeli do njega.

V nadaljevanju z orientacijo ni bilo prav nikakršnih težav več. Na samem mlinu so nas namreč pričakale markacije markirane peš poti za srce turističnega društva Trsek, po kateri smo se povzpeli vse do vasi Pavliči. Tudi na tem odseku nam je koristila majhna količina vode, saj precejšen del poti vodi kar po strugi potoka, ki napaja Mazurinov mlin. Ko smo pred vasjo spet dosegli asfaltirano cesto, je bil čas, da zapustimo markirano pot, ki vodi proti vasi Trebeše. V nadaljevanju smo sledili kar cesti, najprej do vasi Sirči, nato skoznjo in nazadnje do cerkve v Gradinu kar po trasi, ki smo jo ob prihodu že prepeljali z avtom.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.