Vintgar

Slap Šum Na današnji vroči dan smo se odpravili skozi sotesko Vintgar. Avto smo pustili na parkirišču pokopališča Blejska Dobrava. Od tam smo se peš sprehodili nazaj do vasi. Za podvozom pod progo smo kažipotom sledili pri drugem odcepu levo, na vrhu vasi ponovno v levo in nato v gozd ter po precej dotrajanih stopnicah navzdol do Radovne in vhoda v sotesko Vintgar. Od tam smo se najprej spustili po stopnicah ob tovorni vzpenjači navzdol in čez most prek Radovne pod slap Šum. Ko smo se vrnili do vhoda, je bila ura že osem, tako da smo lahko kupili tudi vstopnice za vzdrževanje poti skozi sotesko.

Soteska Vintgar v jutranjih meglicah Zavoljo zgodnje jutranje ure je bila soteska še polna meglic, ki so ji dale še nekoliko bolj skrivnosten pridih in drugačen pogled na reko in slapove na njej. Tudi obiskovalcev je bilo še bolj malo; srečevati smo jih začeli šele v drugi polovici poti, na parkirišču pred vhodom na drugi strani pa smo že srečali tudi prvi avtobus kot tudi številne obiskovalce z osebnimi vozili. Če si torej želite bolj samotne in umirjene poti skozi sotesko, se morate še posebej ob dela prostih dnevih na pot odpraviti čim bolj zgodaj.

Vrh Homa Da se ne bi zgolj preprosto vrnili skozi sotesko še v drugi smeri, smo se odločili vrniti čez Hom. Tako smo na prvem ostrem desnem ovinku ceste na desnem bregu Radovne zavili po neoznačeni poti v hrib. Pripeljala nas je do ograjo pašnika, ob kateri smo zavili v desno in nato skozi vrata nanj ter po dobro vidni poti naprej navkreber. Ob naslednjem razcepu smo ponovno zavili v levo po travniku navzgor in nato v gozd, namesto ob ograji pašnika naprej. Na poti do vrha sta bila le še dva razcepa; na prvem smo izbrali desno pot, na drugem takoj zatem pa levo, skozi praprot; vedno po načelu smeri čim bolj direktno proti vrhu, saj nobena od poti ni bila markirana. Še nekaj vzpenjanja in prispeli smo na sedlo, s katerega je le nekaj deset metrov v levo bil vrh Homa z vpisno knjižico in žigom.

Sv. Katarina s Homom v ozadju Vrnili smo se do sedla in nadaljevali naravnost proti vzhodu oz. desno glede na smer, po kateri smo se vzpeli. Pot se je začela zlagoma spuščati in se nato iztekla na gozdno cesto, po kateri smo nadaljevali v desno. Tik nad Sv. Katarino se je tudi ta cesta iztekla na makadamsko cesto, na katero smo spet zavili v desno. Po postanku v Pizzeriji Jurček smo pot nadaljevali po markirani poti proti Blejski Dobravi, ki se začne takoj za njeno ograjo. V manj kot pol ure smo bili pri vhodu v sotesko, do izhodišča pa smo se vrnili po makadamski cesti, po kateri smo se zjutraj spustili pod slap, le da smo ji sledili vse do pokopališča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Planinski dom v Gorah

Začetek markirane poti Danes smo se iz Hrastnika odpravili do Planinskega doma v Gorah. Avto smo parkirali ob železniški postaji v Hrastniku, kjer se tudi začneta tako Sovretova pot (ki vodi v Šavno Peč) kot markirana pot do planinskega doma, in sicer ob koncu železniške postaje na drugi strani industrijskega tira. Na začetku se precej strmo vzpne v travnik, še dvakrat za kratek čas sledi cesti in jo nato dokončno zapusti. Po nedolgem vzponu skozi gozd in prek par jas se ponovno povzpne na kolovoz, ki se malo pred Krnicami priključi cesti v vas.

Pogled na Kum Skozi vas nas je markirana pot popeljala kar po asfaltni cesti, na kateri pa k sreči ni bilo veliko prometa. Vendar pa je ta del poti povsem izpostavljen soncu, kar se je pri današnjih temperaturah izkazalo za precej neugodno predvsem med vračanjem. Je pa res, da je bil to edini del poti, na katerem se nam je odprl pogled na Kum na nasprotnem bregu Save. Ob koncu vasi cesta preide v kolovoz in nato v gozdno cesto, ki se sprva še rahlo povzpne, nato pa že prične počasi spuščati proti Šavni Peči.

Planinski dom v Gorah Tam nekje nas je kažipot za Gore strmo usmeril v travnik na levi. Skoraj do cilja nas je pot nato vodila skozi gozd, kjer so se izmenjavali bolj in manj strmi odseki. Na desni smo med drevesi na nekaj mestih ugledali tudi Šavno Peč, rojstni kraj Antona Sovreta, po katerem je Sovretova pot dobila ime. Ko se je pot ponovno iztekla na kolovoz, smo bili že skoraj na cilju. Še mimo cerkve Sv. Jurija in že se nam je odprl pogled na Planinski dom v Gorah, od koder smo se kmalu po isti poti vrnili do izhodišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Izvir pri Mrzlih vodah

Prvi Martuljški slap Danes smo se odpravili na kratek sprehod iz Gozd Martuljka mimo prvega Martuljškega slapu do Brunarice pri Ingotu v Jasenjah, a smo ga nato podaljšali do izvira pri Mrzlih vodah. Avto smo pustili na parkirišču poleg propadajočega Penziona Špik in takoj za njim zavili levo, pravokotno na magistralko. Namesto naravnost po cesti v hrib smo zavili ob pobočju levo do potoka in nato čezenj v sotesko. Prek dveh sveže postavljenih mostičev, ki sta uspešno preživela nedavno junijsko deževje smo se mimo zares vodnatega slapu povzpeli do ceste in po njej do brunarice.

Skala pri odcepu proti Mahovom Tam so nam zavoljo velike količine vode priporočili ogled Mahov, kot jim pravijo domačini, oz. izvira pri Mrzlih vodah, kot ga poimenuje tabla ob njem. Pustili smo se prepričati in po navodilih smo se mimo Finžgarjeve kapelice odpravili po markirani poti proti drugemu Martuljškemu slapu. Tej smo sledili vse do vrha drugega, strmejšega klanca, kjer je sredi poti večja skala piramidaste oblike (podobna Špiku), ki ima tako na sprednji kot na zadnji strani markacijo.

Izvir pri Mrzlih vodah Na tem mestu smo s poti zavili v desno in že čez nekaj metrov smo zagledali dobro shojeno, čeprav nemarkirano pot, ki je prečila pobočje. Sledili smo ji vse do izvira, že na poti do tja pa so se odpirali lepi razgledi tako na Jasenje, Gozd Martuljek in Srednji vrh, kot tudi na Špik. Ogled izvira pri Mrzlih vodah je bil vsekakor vreden podaljšane poti do njega, saj po našem mnenju prekaša oba bolj znana Martuljška slapova. Od izvira smo se vrnili po isti poti do brunarice, kjer smo si privoščili še kislo mleko, menda pa bi lahko nadaljevali tudi čez mostiček in prek melišča do markirane poti pod Špik, po kateri bi se lahko spustili do gozdne ceste v Jasenje. V dolino smo se spustili kar po gozdni cesti.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Slap Grmečica

Ostanki plazu Današnje kratko okno lepega vremena smo izkoristili za ponoven obisk slapa Grmečice, ki ga lani zaradi majhne količine vode nismo videli ravno v njegovi najlepši podobi. Avto smo parkirali na začetku gozdne ceste, ki vodi vzdolž desnega brega Save Bohinjke in se začne tik pred prvim mostom za Sotesko. Lansko priporočilo, da vožnje ni pametno nadaljevati, čeprav cesta vodi precej daleč, letos velja še bolj. Cesta ni le ozka z zelo malo izogibališči, ampak je tudi v slabem stanju zaradi številnih plazov, ki so jo prizadeli v zadnjem letu.

Pot preči potok Večji del poti smo sledili omenjeni gozdni cesti. Že kmalu po začetku smo prispeli do velikega plazišča, ki je kar precej spremenilo podobo prej povsem gozdnatega območja. Posledice so sicer v veliki meri že sanirane, tako da s prehodnostjo (in tudi prevoznostjo) ni večjih težav. V nadaljevanju smo naleteli še na nekaj manjših plazišč, ki pa so ravno tako že urejena. Z izjemo omenjenih posledic naravnih ujm na poti skorajda ni bilo posebnosti. V drugi polovici je cesto prečkal studenec, vendar nam je zasilna lesena brv ob robu prihranila hojo po ne tako plitki vodi.

Slap Grmečica Kmalu za ostanki mostu čez Savo pri Nomenju se gozdna pot konča, do slapu Grmečica pa smo nadaljevali po pešpoti. Nedaleč od njenega začetka smo šli mimo izliva potoka Grmečice v Savo, kjer nam je že postalo jasno, da bo tokrat podoba slapu upravičila svoje ime. Že preden smo prispeli do njega se je to tudi potrdilo, saj smo zaslišali njegovo bučanje. Čeprav zaradi velike količine vode potoka nismo prečkali, da bi si ga ogledali še z druge strani tolmuna, je bil pogled nanj vseeno veličasten. Do izhodišča smo se vrnili po isti poti.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Kobilji curek

Kažipot na začetku gozdne ceste Včeraj smo se odpravili k slapu Kobilji curek z namenom podaljšanja izleta v obliki krožne poti mimo Lehnjakovega slapa in cerkve Sv. Primoža in Felicijana. Avto smo pustili na križišču poleg prvega kažipota za Kobilji curek na samem začetku gozdne ceste. Do tja smo prišli po cesti za Kočevje, v Rašici smo zavili proti in mimo Trubarjeve domačije ter nadaljevali naravnost vse do vasi Rob. V edinem križišču v tej vasi smo zavili levo mimo žag in kmalu po konca asfalta prišli do omenjenega odcepa gozdne ceste. Ker je poleg kažipota prostora le za en avto, bi lahko avto pustili tudi na koncu vasi, ali pa nekaj 100 m naprej po gozdni cesti, kot se je kasneje izkazalo.

Markacija za Kobilji curek Gozdna cesta nas je ves čas vodila ob potoku in kmalu smo prišli do informacijske table, ki nam je poleg slapu predstavila pešpot ob rimskih obrambnih zidovih, katere zanka se je prikladno skladala z našimi načrti, hkrati pa obljubljala belo modre pravokotne markacije, ki so nas tako spremljale večino poti. Toda kljub na videz dobri označenosti in opozorilu na informacijski tabli smo spregledali markacije, ki so malo pred mestom, kjer gozdna cesta prvič preči potok, usmerjale v levo proti Kobiljemu curku. Tega smo se sicer zavedli kmalu po prečkanju potoka, a smo se odločili, da se ne bomo vračali nazaj, ampak si bomo slap ogledali ob koncu izleta, kar se je izkazalo za slabo odločitev.

Pot po strugi Tako smo nadaljevali vse do konca gozdne ceste, kjer je markirana pešpot prvič prečkala potok. Ta odsek poti je bil k sreči res odlično markiran, saj je pot potok vedno manj prečkala in se je na vedno več mestih kar zlila z njegovo strugo. Ravno zavoljo pogostih in dobro vidnih markacij kljub temu skoraj nikoli nismo bili v dilemi glede nadaljevanja poti, čeprav je bilo mestoma potrebne kar nekaj iznajdljivosti in previdnosti, da smo prispeli vse do Lehnjakovega slapu. Pa tudi dobra vodoodporna planinska obutev ter pohodne palice so odigrale svojo vlogo. Slap se sicer ni pokazal v vsej svoji lepoti zaradi majhne količine vode, vendar pa bi vsaj po tej poti v primeru več vode bil zelo težko dostopen, tako da je bolj smiseln dostop z vrha po poti, kateri smo sledili v nadaljevanju.

Sv. Primož in Felicijan Preostal nam je še nekoliko bolj zahteven vzpon po levem bregu slapu, prečkanje potoka nad njim ter le še kratek dobro markiran vzpon v levo, pravokotno na tok potoka. S tem smo dospeli do mnogo lažje prehodne gozdne ceste, ki nas je kmalu pripeljala do makadamske ceste med vasema Naredi in Boštetje. Zavili smo levo in še naprej sledili modro belim markacijam kot tudi markacijam evropske pešpoti E-7 vse do vasi Zgonče. Ta odsek je bil sicer precej nezahteven z le rahlimi vzponi in spusti, vendar smo močno pogrešali senco, saj je sonce prav močno pripekalo, tako da smo potrošili večji del zaloge pijače prav na tem odseku. Iz Zgonč smo se povzpeli še do cerkve Sv. Primoža in Felicijana, od koder se nam je predvsem proti jugovzhodu in severu odprl prav lep razgled.

Miljnik Spustili smo se nazaj do vasi in nato nadaljevali spust po modro belo markirani poti. Vse do naslednjega miljnika (modro belo označenega stebra, ki ga je predstavila informacijska tabla na začetku) s tem ni bilo nobenih težav. Tam pa smo se nepravilno odločili nadaljevati v desno, kjer so nas nekaj časa celo spremljale markacije, a so se nato nenadoma končale, česar smo se zares zavedli šele, ko smo prišli do asfaltne ceste pri Gradišču. Po posvetovanju z zemljevidom smo se odločili vrniti vse do zadnje markacije. Izkazalo se je, da se je tam pot nadaljevala v breg okrog Gradiškega vrha, a nam smer ni bila všeč, zato smo se vrnili vse do miljnika.

Kobilji curek - gornje slapišče Mimo njega smo nadaljevali pot pravokotno v levo glede na smer, iz katere smo prvotno prišli. V tej smeri se je namreč ravno tako nadaljevala močno zaraščena pot z redkimi zbledelimi modro belimi markacijami. Z nekaj iskanja in uporabo orientacijskih spretnosti smo ji sledili prek dveh potokov in nato vzdolž drugega po bregu navzdol, vse dokler nismo dospeli do gozdne ceste, po kateri smo se vzpenjali na samem začetku izleta. Na žalost precej pod slapom Kobilji curek, tako da smo se morali ponovno povzpeti do njega, ker se prej nismo želeli vrniti. Od odcepa z gozdne ceste smo po le nekaj minutah prišli do slapu ter se po njegovem levem bregu povzpeli še ob spodnjem slapišču tik pod zgornjega, po katerem je slap tudi dobil ime. Preostala je le še vrnitev do izhodišča, kamor smo po skoraj 7 urah prišli zares prijetno utrujeni, a zadovoljni z izletom, kljub slabemu priokusu zaradi dveh slabih odločitev.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh