Begunjščica

Veliki vrh BegunjščiceZa ta konec tedna vremenska napoved končno ni spet obetala poslabšanj v obliki padavin in neviht. To je bilo seveda potrebno izkoristiti za daljšo planinsko turo in tako smo se danes povzpeli na Begunjščico, kar smo imeli že nekaj časa v načrtu. Za izhodišče smo si izbrali mejni prehod Ljubelj, tako da smo se po Gorenjski avtocesti morali zapeljati do odcepa za Tržič, nato pa mimo Tržiča vse do predora, kjer smo avto pustili na prostornem parkirišču.

Vzpon pod sedežnicoPo nekaj minutah neuspešnega iskanja zaklada v neposredni bližini parkirišča smo se odločili, da raje prej začnemo z vzponom, z iskanjem pa nadaljujemo, ko se vrnemo. Naš prvi cilj je bil Planinski dom na Zelenici, na pravo pot pa nas je usmeril dobro viden kažipot ob parkirišču na dnu smučišča. Začetek vzpona je tako potekal po levi strani grape, izmenično po kamniti cesti in po gozdu, a že po nekaj minutah se je pot nadaljevala po smučišču, pod sedežnico, ki je z obratovanjem danes začela pred sedmo uro zjutraj. Pričakovano smo med hojo po pobočju videli nekaj planincev, ki so si odločili na ta način prihraniti vzpon na Zelenico.

Planinski dom na ZeleniciOd koče Vrtača naprej nam ropotanja sedežnice nad glavo ni bilo več potrebno poslušati. Ta je namreč v nadaljevanju speljana bolj desno, medtem ko markirana pot zavije levo, kjer se v ključih vzpenja med ruševjem. Tu nam je v hrbet že začelo sijati toplo jutranje sonce, tako da nam je bilo vroče še preden smo zaključili s prvim vzponom. Pri Domu na Zelenici smo za kratek čas zavili v senco. Od doma smo se odpravili levo, v smeri Begunjščice in Roblekovega doma. A kakor hitro smo skozi kratek odsek gozda in ruševja prispeli do melišča, nas je sonce ponovno obsijalo. Že kar na samem začetku poti se nam je odločilo pokazati, kakšne temperature nas danes čakajo.

Vrtača in PalecPrecej položna pot se je nadaljevala le dokler nismo končali s prečenjem melišča. Kakor hitro smo dosegli ruševje na nasprotni strani, smo pričeli z zmerno strmim vzponom v ključih, ki se je nadaljevalo, vse dokler nismo dosegli roba pobočja. Na tem mestu se je značaj poti nenadoma spremenil. Za nekaj časa nam je pobočje Begunjščice zakrilo sonce, mi pa smo se po mestoma izpostavljeni gruščnati poti začeli spuščati proti kratkemu odseku melišča, ki ga je bilo ponovno potrebno prečiti. Na drugi strani se je pot spet blago vzpela, dokler se za naslednjim robom pobočja ni zgodba ponovila: še nekoliko daljši, mestoma izpostavljen spust, daljše prečenje melišča, kjer nas je spet obsijalo sonce, nato pa še en zmeren vzpon prek kamnitih severnih pobočij Begunjščice. Ves ta čas so se nam na desni odpirali lepi razgledi na Vrtačo in Stol, pod nami pa se je razprostirala zgornja dolina Završnice.

Prečenje melišča in prepadnega severnega pobočjaKo smo dosegli še en rob pobočja, nas je čakal še ena ponovitev izkušnje. Spust je bil tokrat kratek in ne izpostavljen, pa tudi melišča ni bilo. Nas je pa med vzponom pričakal nekaj metrov visok skok, zavarovan z jeklenico, prek katerega se je bilo potrebno povzpeti. Ko je bil za nami tudi ta, smo končno zagledali mesto, kjer se bomo povzpeli prek grebena Begunjščice na njeno južno stran. Od njega nas je ločil le še en vzpon, ter kratko izpostavljeno prečenje, zavarovano z jeklenico.

Prvi pogled na Veliki vrh BegunjščiceNa drugi strani se je značaj gore seveda povsem spremenil: nič več prepadnih pobočij, namesto tega pa sprva nekaj ruševja, v nadaljevanju pa strma travnata pobočja, ki v vlažnem vremenu kar kličejo k zdrsu. Od roba smo se najprej morali nekaj metrov spustiti do razcepa poti, kjer se je v desno nadaljevala proti Roblekovemu domu, naš cilj, Veliki vrh Begunjščice pa nas je vabil na levo. Seveda smo vabilu prisluhnili in pričeli s kakšnim kilometrom dolgim prečenjem travnatega pobočja med stalnim zmernim vzponom. Večino časa so nam hojo lajšala drevesna debla, s katerimi je bil utrjen spodnji rob poti, da se zdrs le ne bi zgodil prehitro.

KavkaŠele tik pod Velikim vrhom nas je čakal še zadnji vzpon po spet nekoliko bolj kamnitem pobočju, kjer je bilo kljub markacijam pri izbiri poti potrebno tudi nekaj iznajdljivosti, da smo si izbrali kar najlažjo traso. Na vrhu je bil seveda čas za kratek počitek, med katerim so nam poleg drugih planincev delale družbo tudi številne nadvse družabne kavke. Najverjetneje so že vajene, da na ta način lahko pridejo celo do kakega priboljška.

Greben BegunjščiceNaslednji postanek nas je čakal že na naslednjem vrhu pri spominski plošči strmoglavljenemu jadralcu, od koder je Veliki vrh Begunjščice nadvse fotogeničen. Poleg tega smo se tu lotili iskanja naslednjega zaklada, ki pa nam ni šlo najbolje od rok, tako da nam je nadvse prav prišlo naključno srečanje s še enim iskalcem, ki je imel pri tem opravilu več sreče. Kratek klepet, izmenjava predmetov in vpis v dnevnik, pa smo se že odpravili po grebenu naprej proti vzhodu, vse dokler nismo dosegli sedla pred Begunjsko Vrtačo, kjer markirana pot proti planini Preval zavije desno.

Spust proti previsuZ nekaj truda smo uspeli izslediti njen pravi začetek, saj se nekako nismo uspeli znebiti občutka, da vodita v isti smeri kar dve markirani poti, kakšnih 10 metrov narazen. Pot je za kratek čas še prečila pobočje proti vzhodu, nato pa se je začela v ključih spuščati po strmini. Že travnati začetek je zahteval precej pozornosti, a najtežji del se je začel, ko smo dosegli rob, prek katerega se je pot prevesila. K dodatni previdnosti na tem mestu poziva tudi spominska plošča ponesrečeni planinki, kar smo seveda skrbno upoštevali. Že v suhem vremenu zaradi drobirja na poti noga še prehitro zdrsne, v vlažnem vremenu pa bi bil spust po tej večinoma blatni poti zares nevaren.

Planina PrevalKo smo dosegli prva drevesa je pot za boljši občutek najprej postala manj izpostavljena, nato je tudi strmina začela počasi popuščati. Kljub temu je tudi z gozdom poraščeno pobočje še vedno ostajalo strmo, le pot je delala večje okljuke in tako omogočila hitrejše napredovanje. Povsem presenetljivo smo sredi gozda naleteli na povsem ravno jaso, ki smo jo nemudoma izkoristili za kratko okrepčilo. Pot je od tu naprej postala še lažja in že v nekaj minutah smo dosegli planino Preval. Očitno je časovna ocena pred začetkom spusta močno pretirana. Kljub zelo previdni hoji smo namreč potrebovali le uro in 15 minut namesto ure in 45 minut.

Poni pred Kočo na PrevaluV koči smo se osvežili še s kislim mlekom, nato pa smo se po nam že znani Bornovi poti odpravili proti Ljubelju. A izkazalo se je, da po njej res že dolgo nismo hodili. Od našega zadnjega obiska se je namreč zaradi izsekavanja povsem spremenil njen začetek, ki je mnogo širši. Sodeč po številu podrtih dreves, ki so sicer skrbno umaknjena s poti, je območje medtem doletelo tudi precejšnje neurje, drugačen pa je tudi sam konec poti pri Ljubelju, saj je strmi spust v nekaj ključ nadomestil iztek poti proti navidez opuščeni stavbi nad parkiriščem, zadnji spust pa se opravi kar po cesti, ki vodi do nje.

Zaklad, ki ga nismo iskaliPred odhodom proti domu nas je med zračenjem avtomobila čakalo še iskanje zaklada, nad katerim smo zjutraj obupali. Še vedno smo mu morali posvetiti kar nekaj časa, a na koncu nam je vendarle uspelo. Kot nalašč za uspešen zaključek prijetnega planinskega dneva.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Porezen

Pred zadnjim vzponomVzpon na Porezen je bil v planu že spomladi, a ni prišel na vrsto. Zaradi obeta krajevnih ploh in neviht v popoldanskem času si danes ravno nismo upali zadati kake daljše ture v visokogorje in tako smo se odločili, da nadoknadimo zamujeno. Izbire nismo obžalovali: ostali smo suhi in celo za razglede nismo bili prikrajšani.

Zvončica ob potiZa izhodišče smo si izbrali Petrovo Brdo, do katerega smo se pripeljali prek Soriške planine iz smeri Bohinjske Bistrice. Avto smo pustili na parkirišču pred Planinskim domom in se odpravili po asfaltirani cesti proti Podporeznu, kamor nas je usmeril kažipot. Ocena na njem, da bomo do vrha potrebovali kar 3 ure, nas je precej presenetila, zato smo bili v nadaljevanju na čas vzpona pozorni precej bolj kot običajno. Cesti, ki k sreči ni pretirano prometna, smo sledili kar dober kilometer, so nas pa ves čas spremljale markacije, ki so potrjevale, da smo še vedno na pravi poti.

Pogled na Črno prstV izrazitem levem ovinku so nas končno vendarle usmerile desno v gozd. V blagem vzponu po dnu grape smo se prav kmalu ponovno vrnili na cesto, ki smo jo šele dobro zapustili. A tokrat le za nekaj metrov do naslednjega levega ovinka, kjer smo spet nadaljevali naravnost. Še pred tem pa smo na čistini postali in se ozrli desno, koder se nam je odprl lep pogled na nedavno osvojeno Črno prst. Po zgolj par korakih skozi gozd smo dosegli majhno parkirišče z dvema voziloma, verjetno v lasti pohodnikov, ki so se želeli izogniti ne najbolj prijetni hoji po cesti. Poleg je bil tudi kažipot, ki nam je do vrha obetal le še dve uri hoda. To se je že slišalo bolje, saj smo od izhodišča hodili šele pol ure. Očitno vendarle ne bomo potrebovali treh ur.

Sončni žarki osvetljujejo pot skozi gozdPo majhnih in nerodnih stopnicah smo se sedaj povzpeli do gozda in se v ključih pričeli vzpenjati po strmem pobočju. Na mestu, kjer se nam je čez nekaj minut pridružila širša pot, je strmina na kratko popustila, nato pa so se ključi spet nadaljevali, le da je bilo pobočje prepredeno s številnimi bližnjicami, ki so mestoma kar precej otežile identifikacijo prave poti. K sreči tudi vse bližnjice vodijo k istemu cilju, tako da zaiti ne moremo niti, če markirano pot občasno zapustimo.

Ravnina med prečenjem pobočjaKmalu po tem, ko smo prečkali traso gorskega maratona 4 občin, označeno z belo rdečimi trakovi, je pot sicer še vedno v ključih začela zavijati desno, vse dokler tik pod nekaj večjimi skalami ni dokončno zavila okrog Hoča ter po vzhodni strani prečila njegovo pobočje. Presenetljivo raven in širok odsek poti se je iztekel na travnik, po katerem se je vzpon spet zložno nadaljeval. Že tu smo ob poti opazili prvo malinovje, ki pa je kmalu postalo še gostejše in nas je spremljalo, vse dokler nismo dosegli travnatega grebena Porezna. Škoda, ker so bile maline še zelene, saj bi se sicer lahko z njimi prav prijetno osvežili, če nas seveda ne bi prehiteli že drugi planinci pred nami.

Navadni osatNa grebenu se nam je najprej odprl razgled proti zahodu in severu, šele tik pred vrhom pa še na nasprotno stran. Zanimivo se nam je zdelo prečkanje pašnika, na katerem je bil električni pastir postavljen okrog planinske poti, da krave na paši ne bi motile planincev (ali obratno). Tik pred kočo so bili na paši tudi konji, a jih je naša prisotnost prestrašila, tako da so se nam umaknili, še preden smo jih zares dosegli.

Pogled z vrha proti DavčiOd Doma Andreja Žvana-Borisa na Poreznu je do vrha le še kratek vzpon, ki pa smo ga mi prekinili s kratkim postankom, da smo poiskali še zaklad, spretno skrit v neposredni bližini poti. Kljub temu smo od prvega kažipota do vrha potrebovali le nekaj minut več kot dve uri in pol. Ocena, ki smo jo tam prebrali, je bila res pretirana. Zaradi vetra smo se med posedanjem na vrhu morali odeti v vetrovke, vendarle pa ni bilo tako hladno, da se ne bi v miru naužili razgledov ter se pred vrnitvijo še malo okrepčali. Do izhodišča smo se spustili po isti poti, edinole po z bližnjicami prepredenem pobočju smo nekajkrat izbrali nekoliko drugačno traso kot med vzponom.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Struška

Pastirska koča na Belski planiniKratek jutranji vzpon na skoraj dvatisočak, vrh Struške, se je zdel kot nalašč za današnjo vremensko napoved, ki je obetala poslabšanje že v dopoldanskih urah. Za izhodišče smo izbrali Dom Pristava na Javorniškem rovtu, da smo lahko ubrali krožno pot z vzponom mimo Dobravskih rovtov po strmem pobočju Struške in spustom prek sedla Kočna in Pustega rovta. Sicer ob zgodnjih jutranjih urah ni bilo ravno jasno, kot smo pričakovali, a k sreči načrtov zaradi tega nismo spremenili.

Prvi studenec v gozdičkuS parkirišča smo proti Dobravskim rovtom takoj za domom zavili desno čez most, nato pa prek pašnika še naprej desno, skozi gozdiček prek dveh studencev in še enega pašnika v naslednji pas gozda. Po kratkem spustu smo iz gozda prispeli pri brunarici ravno v trenutku, ko se je k njej pripeljal prijazen par, od katerega smo v kratkem pogovoru prejeli še nekaj dodatnih napotkov za našo pot. Po kolovozu smo se od tam hitro vrnili do gozdne ceste, na katero smo zavili v levo.

Dobravski rovtiOd Dobravskih rovtov nas je ločil kratek vzpon po gozdni cesti, kateri smo od tam sledili še naprej, le da je kmalu prešla v precej kamnit kolovoz. Vse do konca smo v razcepih vedno izbirali širšo in na videz bolj uporabljano alternativo, šele po ostrem zavoju desno in kasnejšemu ovinku v levo pa smo na prav zadnjem razcepu zavili levo do senika na travniku, kjer se je pot porazgubila. Prečno smo se povzpeli do pasu lesk, ki smo ga videli nad sabo in se za njim po komajda vidni stezi povzpeli vse do skrajnega vrha travnika, kjer smo zavili v gozd.

Prvi sončni žarkiTu je pot postala spet nekoliko bolj očitna, a vsaj prvi vzpon je še vedno zahteval nekaj več pozornosti, da smo opazili v serpentinah vzpenjajočo se stezo, ki je nato zavila levo in za “ovinkom” končno postala zares prepoznavna. Brez težav smo se po njej strmo vzpenjali vse do začetka iglastega gozda, kjer pa je sledenje spet postalo nekoliko težje. Vseeno smo kmalu dosegli vodni izvir, po kratkem vzponu pa tudi gozdno cesto nad njim.

Pašniki na Belski planiniZa brunarico nad njo smo hitro našli stezo, kateri je bilo potrebno slediti naprej v pobočje. Mi so se sicer povzpeli prav mimo brunarice, a bi bilo bolje, da bi šli po cesti nekaj metrov naprej v desno ter nato zavili levo po slabše vidni stezi, ki pripelje do iskane širše kamnite poti. Tej smo v bistvu sledili vse do Belske planine: sprva precej položno prečno po pobočju, nato v ključih navzgor, nazadnje pa še prečno v levo vse do pašne ograje, kjer so se nam končno začeli odpirati pogledi v dolino. Kot naročeno se je do takrat razkadila tudi megla, tako da so bila travnata pobočja prav prijetno obsijana s soncem. Še en zavoj desno in nazaj levo ter prek gozdne ceste, pa smo že dosegli pastirsko kočo na Belski planini.

Kam pa ve tako buljite?Skriti pred radovednimi pogledi ljudi, ki so sedeli pred njo, smo hitro našli prvi zaklad današnjega dne, nato pa urno nadaljevali z vzponom. Pot proti vrhu se nad ograjenim vodnim zajetjem prečno začne vzpenjati po pobočju proti dobro izraženi prvi grapi. No, nas je zavedla markirana steza proti Medvedjaku in Vajnežu, tako da smo se z nje povzpeli kar direktno po grapi navzgor, dokler nismo dosegli poti, ki smo jo prej zgrešili. Tej poti smo med ruševjem ob občasni pomoči možicev, ki smo jih nekaj tudi sami popravili, sledili skorajda do vrha. Tu smo jo med izogibanjem kravam na paši zapustili in ubrali svojo pot do vpisne skrinjice.

Megleno morje na avstrijski straniPrek roba smo na avstrijski strani zagledali morje megle, ki je prekrivala praktično celotno površino z izjemo nekaj najvišjih vrhov. Hladen veter, ki nas je spremljal vse od Belske planine in zaradi katerega smo si nadeli vetrovke, se kar naenkrat ni zdel več tako slab. Vseeno smo se zgolj na hitro zabeležili v vpisno knjigo, iz skrivališča izbezali še drugi današnji zaklad in se po isti poti vrnili do Belske planine. Med vračanjem je po pobočju navzgor veter že začel nositi meglice, ki so ravno nekje pri Belski planini dokončno zakrile sonce.

Cvetoči osat ob potiPri pastirski koči markirane poti proti sedlu Kočna sprva nismo opazili, zato smo se spustili kar po cesti, ki vodi na planino. Že za prvim ovinkom pa smo iskano pot že opazili nad sabo. Do nje smo se morali povzpeti nekaj metrov, nato pa smo ji sledili brez težav, čeprav je bila zaradi megle vidljivost precej zmanjšana. Ko smo končno ponovno dosegli greben, je sledilo še eno prečkanje pašne ograde, nato pa je gruščnata pot kmalu zavila ostro desno navzdol vse do naslednjega grebena, po katerem poteka tudi državna meja. Ker se je medtem megla spet nekoliko razkadila, se nam je celo odprl pogled na avstrijsko stran, kjer se je megleno morje ravno tako že pričelo razkrajati.

Na pašiMi smo grebenu sledili še do dna sedla, nato pa smo zavili levo na stezo, ki je vodila ob robu pašne ograde. Pot nam je popestrila druščina prijaznih osličkov, ki je pritekla k nam, kakor hitro nas je zagledala. Ker nismo imeli nobenega priboljška zanje, smo jih zgolj pobožali, nato pa nadaljevali spust do kamnitega kolovoza. Po njem smo v nekaj metrih dosegli gozdno cesto proti Belski planini, jo prečkali in prav kmalu prispeli do naslednje gozdne ceste, na katero smo zavili levo proti Pustemu rovtu, ki nas je pričakal že za prvim ovinkom. med prečkanjem Pustega rovta smo se s ceste nezadovoljni morali umakniti dvem osebnim vozilom, ki sta se vzpenjali po njej.

Pastirska koča na Pustem rovtuNa mestu, kjer je cesta desno zavila v gozd, bi kmalu spregledali markacijo, ki nas je vabila levo proti pašni ogradi. Seveda smo zavili na pot do nje in že po nekaj metrih dosegli gozd, kjer je postala precej bolj strma in razdrta. Kmalu se je iztekla na naslednjo gozdno cesto, na katero nas je markacija proti Pristavi usmerila desno. Zadnji orientacijski izziv je predstavljalo naslednje križišče, v katerem so nas kažipoti za Javorniški rovt usmerjali levo, za Pristavo pa desno. Po posvetovanju z zemljevidom smo se vseeno odločili za levi odcep, ki se je izkazal za povsem modro odločitev.

Kmalu na polno vzcveteliCesta nas je po kakšnih dveh kilometrih pripeljala nazaj do izhodišča, pred tem pa se nam je še enkrat odprl pogled na danes osvojeni vrh, ki se je kot nalašč ponovno pokazal iz meglic. Tik pred domom smo s ceste zavili levo čez mostiček in si tako še za nekaj metrov skrajšali pot. Na parkirišču smo srečali par, ki nam je zaupal, da cesta na Javorniški rovt kljub delom in drugačnim informacijam na tabli ob gradbišču ni povsem zaprta, tako da smo se lahko do Jesenic spustili kar po njej, ne da bi nam bilo po gozdni cesti prek Križevca potrebno peljati do Planine pod Golico – lep zaključek prijetnega izleta pred začetkom deževnega vikenda.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh