Minulo soboto smo se odpravili na najvišji vrh Polhograjskega hribovja – Tošč. V Polhovem Gradcu smo pri avtobusni postaji zavili desno proti graščini. Zapeljali smo skoznjo in nadaljevali vse do table, ki je označevala konec kraja. Tam smo zavili desno na ozko asfaltirano cesto, ki vodi v Mačkov graben. Parkirali smo takoj za odcepom ob levi strani ceste, a bi se lahko zapeljali še v prvi klanec in tam parkirali na nekaj večjem parkirišču.
Od tod smo se po cesti peš odpravili ostro desno, kamor so nas usmerjale markacije za Grmado čez Setnico. Ovinkasti cesti smo bili prisiljeni slediti še nekaj časa, dokler nas markacije niso usmerile levo v breg. Med hitrim vzponom, na kar so nas opozarjali tudi napisi z nadmorsko višino na drevesih ob poti, smo po gozdni poti kmalu dosegli kmetijo na Setnici, mimo katere smo po travniku in skozi borov gozdiček nadaljevali pot na Grmado. Pod sabo smo opazili cerkvico Sv. Uršule, odpirali pa so se nam tudi vse lepši razgledi na Polhograjsko goro in druge okoliške vrhove.
Kmalu smo pred sabo zagledali tudi kamniti vrh Male Grmade, najlepše razgledne točke na celem izletu. Na njem smo si privoščili krajšo malico in se nato odpravili naprej proti Grmadi. Po krajšem spustu do sedla nas je čakal še nekoliko strmejši vzpon okrog vrha in že smo bili na prvem cilju dneva, ki pa je bil precej oblegan, zato se na njem nismo dlje zadržali. Raje smo se po strmi poti spustili naprej proti Gontam, od tam pa po prijetni gozdni poti, ki je bila le mestoma nekoliko bolj strma, prek Malega Tošča do našega končnega cilja, Tošča.
Oba omenjena vrhova sta poraščena z gozdom, zato obiskovalcev ne razveselita z razgledom. Morda je bilo tudi zato obiskovalcev manj kot na Grmadi, a vrh in pot na njega na ta dan vseeno ne bi razglasil za zapuščena. Po krajšem počitku in vpisu v vpisno knjigo smo se vrnili do Gont, tam pa smo se spustili proti Mačkovemu grabnu, kamor nas je usmeril kažipot za Polhov Gradec.
Po z listjem prekriti poti smo kmalu prispeli do razpotja. Odločili smo se za levo senčno pot, ki jo priporočam zgolj tistim z ustrezno obutvijo, ki jim ni odveč kdaj pa kdaj stopiti v potok in si poiskati najprimernejšo pot. Hitro smo se namreč spustili do struge potoka, ob kateri se je sicer mestoma videlo sledove poti, sicer pa so pravo smer občasno potrdile le markacije na drevesih, pot po strugi pa smo si kar izbirali sami. Vsekakor je šlo za najbolj zanimiv del poti, kateremu se izognite le po močnejšem deževju. Takrat je gotovo primernejša izbira desna sončna pot. Ko senčna pot ponovno zavije iz struge se združi s sončno, skupaj pa nas kmalu pripeljeta do prvih hiš v Mačkovem grabnu, do katerih vodi tudi asfaltirana cesta, po kateri smo se med občasnim umikanjem avtomobilom spustili do našega parkirišča.
>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<
Objavite komentar