Repentabor

Cerkev na Repentaboru Minulo nedeljo smo se odpravili na Repentabor (Santuario di Monrupino), ki velja za eno lepših razglednih točk na Krasu. Lepemu vremenu navkljub je bilo ozračje nekoliko megleno, zato se v to sami nismo uspeli povsem prepričati. A kljub temu je bil obisk Repentabora odličen izgovor za prijeten sprehod, ki smo si ga privoščili, ker se nismo želeli zgolj povzpeti na hrib s parkirišča v bližnjem Colu (Zolla), temveč smo si raje poiskali krožno pot z izhodiščem na slovenski strani meje.

Kolovoz ob železnici Avtocesto proti Trstu smo zapustili na izvozu Sežana vzhod in se zapeljali skozi Sežano. V križišču sredi Sežane smo v desno sledili kažipotu za Dol pri Vogljah. Čez nekaj kilometrov smo v Dolu zavili desno proti Vogljam, takoj za tem prečkali most čez železniško progo in na prvem odcepu desno zavili proti železniški postaji, pred katero smo parkirali. Ob prijazni dobrodošlici simpatične zlate prinašalke na bližnjem dvorišču smo se peš vrnili do glavne ceste, jo prečkali in za Županovo gostilno Ravbar zavili levo nazaj proti železniški progi. Nadaljevali smo vzdolž njene desne strani, dokler ni zavila ostro v levo, nas pa je kolovoz v približno isto smeri pripeljal vse do Cola, kjer smo tik pred glavno cesto zavili levo na asfaltirano pot na severni strani Repentabora.

Jutranje meglice ob cesti pod Repentaborom Sledili smo ji skoraj do glavne ceste na drugi strani Repentabora, dokler na desni strani nismo opazili izrazite steze navkreber, ki nas je v par serpentinah pripeljala prav pred vhod skozi obzidja. Ko smo se nagledali cerkve in nekoliko meglene okolice, smo se po nasprotni (zahodni) strani spustili neposredno v Col in do križišča na nasprotni strani vasi. Tam smo zavili desno na skoraj povsem neobljudeno cesto, kateri smo sledili vse do prvih stavb Repna (Rupingrande). Tam smo ponovno zavili desno na parkirišče za Volnik (Monte Lanaro), kot smo prebrali s kažipota v križišču.

Prve letošnje trobentice Na parkirišču smo si ogledali tablo krožne pešpoti pod Volnikom in si jo vtisnili v spomin kot idejo za nov izlet v prihodnosti. Tokrat smo seveda imeli drugačne načrte, saj smo se želeli skozi Voglje vrniti v Dol, kjer nas je čakal avto. Vseeno smo za parkiriščem sprva sledili prav tej pešpoti, ki vodi tudi na Volnik, vsaj dokler so nas na desni strani ceste spremljala opozorila o prepovedanem dostopu zaradi bližnjega vojaškega strelišča. Po stanju tabel sodeč je verjetno tudi strelišče že zapuščeno, a tega nismo imeli namena preverjati.  Pešpoti smo raje sledili, vse dokler ni ostro zavila v levo. Prav na tem mestu se je v desno odcepila gozdna pot, ob kateri je bilo opozorilo o državni meji čez 580 m. Sledili smo ji in pripeljala nas je vse do Vogelj na slovenski strani meje, kjer smo mimo odprte zarjavele zapornice na bivšem kmetijskem prehodnem mestu nadaljevali do glavne ceste sredi vasi, od tam pa se v desno vrnili do Dola in železniške postaje, kjer smo pustili avto.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Ponor Butori

Ponor Butori 126-1 Pravzaprav ime Butori označuje kar troje: ponor, slap in vas. Edinole potok ima drugačno ime - Jugovski potok. Slap in ponor sestavljata zanimiv, a slabo znan kraški pojav v hrvaški Istri, nedaleč od slovenske meje. Na poti do njega mejo lahko prečkamo na mejnem prehodu Sečovlje, kot smo po zaslugi naše naprave GPS storili mi, ali še bolje na mejnem prehodu Dragonja, koder smo se vrnili v Slovenijo. V Bujah ali že v Kaštelu, če prihajamo iz Dragonje, zavijemo levo in sledimo kažipotom za Marušiće in Oprtalj. Precej ozki cesti sledimo do zadnjega križišča pred vasjo Šterna, ki ga najlaže prepoznamo po avtobusni postaji na desni strani ceste. Tam zavijemo levo in na prvem blagem ovinku parkiramo na majhnem parkirišču ob desni strani ceste.

Ponor Butori 125-1 Takoj, ko izstopimo iz avtomobila, že lahko opazimo tablo, ki opozarja na bližnjo znamenitost, kateri naj bi se približevali le na lastno odgovornost. Kljub temu ste lahko brez skrbi, saj je območje dobro zavarovano. Celotno območje ponora je zagrajeno, vhod pa je na nasprotni strani glede na parkirišče, do koder pridemo po dobro vidni stezi, ki prečka potok ob lestvici za merjenje nivoja vode v potoku nad slapom. Na notranji strani ograje nas pot popelje prav pod slap, kjer je v tem letnem času potrebne nekaj več previdnost, saj so z vodo poškropljene skale zaradi nizkih temperatur poledenele. Na nasprotni strani udora potok presahne v ponor. Čeprav do tja pot ne vodi, so na tleh dobro vidne sledi obiskovalcev, ki so se prek ograje vseeno odpravili do njega, saj je od tam tudi najlepši pogled na slap. Brez ustrezne planinske obutve jih ne posnemajte, saj teren ni utrjen in obstaja nevarnost zdrsa.

Ponor Butori 131-1 Ogled slapu in ponora vam vsekakor priporočam, če se boste zadrževali v tem delu Hrvaške. Upoštevajte le, da poleti zaradi pomanjkanja vode v Istri lahko slapovi tudi povsem presahnejo in boste tako pot opravili zaman. Glede na to, da smo se mi tokrat pripeljali sem vse z Gorenjske, se seveda po ogledu slapu nismo želeli takoj vrniti domov, zato smo se odpravili proti vasi Butori na bližnjem hribu. Sprva smo sledili kar strugi Jugovskega potoka, a so bila obrežja vse bolj zaraščena, zato smo se kmalu prek polj vrnili na cesto, kateri smo sledili vse do vasi. Od tam smo se nameravali spustiti nazaj v dolino potoka in nato povzpeti na nasprotno pobočje k cerkvi svetega Kancijana, a smo spregledali pot že pred samim začetkom vasi, kar smo ugotovili šele ob pregledovanju zračnih posnetkov območja na domačem računalniku.

Ponor Butori 156 Tako smo se sprehodili skozi celotno vas in na drugi strani sledili zaraščenemu kolovozu. Nedaleč od vasi nas je neprijetno presenetil že kar pravcati avtomobilski odpad z vsaj desetimi odsluženimi vozili, odloženimi v grmovju, a nas je kmalu potolažil pogled na zasnežen Slavnik v daljavi. Čeprav je kolovoz že skoraj povsem izginil, smo nekaj časa še nadaljevali v isti smeri in kmalu so se spet začeli vedno bolj vidni sledovi traktorskih kolesnic, ki so se čez čas obrnile v nasprotno smer in nas pripeljale nad vas ter mimo nje do ceste, po kateri smo se vzpenjali. Po premisleku smo se vendarle odločili, da ne bomo nadaljevali z iskanjem naše poti, zato smo se po cesti vrnili do avtomobila in se zadovoljili zgolj z oddaljenim pogledom na cerkev sv. Kancijana.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh