Javorniški slapovi in Alničje

Zemljevid Alničje Izhodišče tokratnega izleta je zapuščeni rekreacijski center Kres nad Koroško Belo pri Jesenicah. Ta se nahaja za hribom z istim imenom, do njega pa se je mogoče pripeljati po cesti, ki na samem vrhu vasi zavije levo z glavne ceste in nato desno strmo v hrib namesto položno levo proti cerkvi. Poleg zapuščenih teniških igrišč je manjše parkirišče, kjer je mogoče nemoteno parkirati, pa tudi s prostorom ne bi smelo biti težav, saj ne gre za pretirano obljudeno pot.

Zgornji Javorniški slap Le nekaj metrov naprej od parkirnega mesta se z makadama desno navzgor odcepi dobro markirana Gajškova pot na Pristavo. Sprva je nekoliko bolj kamnita in strma, a postane bolj položna in prijetnejša za hojo, ko doseže rob gozda. Pozorni moramo postati, ko iz redkega smrekovega gozda z gosto travnato podrastjo ponovno pridemo v gozd skorajda brez podrasti. Kmalu po tem namreč na levi na drevesu ugledamo markacijo, ki nas pošilja v breg rahlo proti desni, takoj za drevesom pa se v levo navzdol odcepi precej dobro vidna, a nemarkirana pot. Po njej se lahko po kratki, a zelo strmi poti, izdatno prekriti z listjem, spustimo do potoka Javornik. Do zgornjega Javorniškega slapa nas od tod čaka nekaj brezpotij. Najprej se moramo po levem bregu nekoliko povzpeti ob potoku do prepoznavnega mesta, kjer bomo po kamnih z lahkoto prečkali potok in se nato po sledeh poti povzpeli v nasprotni breg. Ko ugledamo asfaltirano cesto za Javorniški rovt, zavijemo levo navzdol med njo in potokom in postanemo pozorni na šumenje. Pri stebru električne napeljave z rumenim opozorilom za visoko napetost kmalu zavijemo levo, kjer lahko razpoznamo ostanke poti, po katerih se spustimo do potoka pod slapom. Z levega brega se nam namreč nanj ponuja najlepši pogled, še posebej, če se nekoliko povzpnemo v melišče.

Planina Alničje Ko se naužijemo pogleda na slap, bi se lahko v dolino vrnili kar po asfaltirani cesti ali po isti poti, mi pa se raje vrnemo le do točke, kjer smo zavili z markirane poti in nadaljujemo proti Pristavi. Edini slabše markirani del poti je točka, kjer se pot kar naenkrat združi z drevesno vlako. Tam moramo zaviti levo in se nekoliko spustiti, takoj za ograjenim travnikom pa bomo ponovno ugledali markacije, ki nas usmerijo desno v breg. Kmalu pridemo do križišča, kjer bi lahko nadaljevali levo proti Pristavi, mi pa zavijemo desno proti Valvasorjevemu domu. Sprva sledimo markacijam, pozorni pa postanemo, ko premagamo daljši strm vzpon po kamniti in blatni poti, ki priložnostno opravlja tudi vlogo struge, in se gozd za kratek čas rahlo odpre. Ko nas po tem markacije prvič usmerijo levo v hrib na ožjo pot in se širša nadaljuje bolj položno, jim še sledimo, ko pa se to na že ožji poti zgodi naslednjič, in nas markacije pošiljajo pravokotno levo v breg, mi kar nadaljujemo po dobro shojeni nemarkirani bolj položni stezi naravnost. Da smo na pravi poti, bomo vedeli, če bomo kmalu prečkali grapo in šli mimo lesene podrtije. Od tod nas čaka le še krajši vzpon na travnik in dosegli smo planino Alničje.

Pogled v dolino Pod smreko na sredini travnika lahko počijemo na klopi in se podpišemo v vpisno knjigo, nato pa se proti desni glede na smer prihoda vzpnemo na vrh grebena, po katerem se bomo spustili v dolino. Zemljevid tu sicer obljublja nemarkirano pot, ki pa je ne bomo vedno prepoznali. Kljub temu se ne moremo izgubiti, saj se moramo le spuščati po grebenu, medtem ko nas na levi in desni spremljajo hude strmine. V prvem delu poti se gozd celo nekoliko razredči in ponudi se nam nekaj čudovitih pogledov na Koroško Belo in dolino Save. Proti koncu postane pot zahtevnejša, saj se greben kar naenkrat strmo spusti v dolino. Pot na zemljevidu nas tu usmerja proti levi, medtem ko je meni uspelo odkriti le neko serpentinasto pot na desni strani in še to po tem, ko sem že opravil dobršen del spusta po travnatih brezpotjih. Ko dosežemo to pot (ali katero izmed drugih, saj se jih na začetek Gajškove poti iz gozda spusti kar nekaj), je najtežji del že za nami in kmalu bomo dosegli izhodišče.

>> Album slik <<

Slap Grmečica

Zemljevid Grmečica Pirašiški slap Izbira izhodišča za dostop do slapa Grmečica ni tako preprosta in očitna, kot bi se zdelo na prvi pogled. Nemarkirana pot iz vasi Log pri Bohinju, ki je s planinskega zemljevida videti edina prava, se že na samem začetku prične z ograjami iz bodeče žice, ki varujejo lastniške pašnike pred nedobrodošlimi izletniki. Kljub temu se izplača pri tabli za omenjeno vas s ceste zaviti levo prek železniške proge in pred lesenim mostom ponovno levo na manjše parkirišče, ki ga izrabljajo predvsem ribiči. Od tam se lahko sprehodimo čez precej dotrajan most in po asfaltirani cesti proti kmetiji. Z ovinka se nam namreč ponudi verjetno najlepši pogled na Pirašiški slap nad hišo na nasprotni strani ceste, ki je še posebej lep po izdatnejšem deževju. Za samo pot proti slapu Grmečica pa si je bolje izbrati drugo izhodišče.

Ostanki mostu pri Nomenju Po nekaterih virih bi to lahko bila železniška postaja Nomenj. Nedaleč od parkirišča v smeri Bleda sta pod železniško progo podhod in podvoz, kolovoz na drugi strani pa kmalu zavije proti Savi. Toda ko dospemo do nje, lahko razočarano ugotovimo, da je na drugi strani sicer cesta, vendar pa je most podrt, Sava je pregloboka in breg na drugi strani prestrm, da bi jo tu lahko prečkali, na voljo pa ni niti brvi, ki bi nam pomagala na drugo stran. Preostane nam le še vrnitev in izbira drugega izhodišča.

Slap Grmečica Tokrat se vrnemo vse do mostu, kjer cesta iz Nomenja proti Bledu prvič prečka Savo. Na njenem desnem bregu se namreč začne gozdna cesta, križišče z glavno cesto pa je dovolj široko, da lahko tu varno parkiramo avto, ne da bi koga ovirali. Sicer bi po cesti lahko nadaljevali pot z avtom, saj je na nekaj mestih še dovolj prostora za parkiranje in obračanje, vendar pa je cesta večino časa dovolj široka le za eno vozilo, pa tudi izogibališča so redka, zato je bolj primerno, da pot nadaljujemo kar peš, čeprav nas v tem primeru čaka daljši izlet kot bi nas s preostalih dveh potencialnih izhodišč.

Cesta se večino časa vije skozi gozd, vodi pa nas tudi mimo nekaj travnikov, ki so skrbno pokošeni. Čeprav s planinskega zemljevida ni videti tako, lahko ves čas sledimo tej cesti in z nje ne zavijamo nikamor, pa nas bo pripeljala prav na drugi breg ostankov mostu pri Nomenju in od tam še nekaj sto metrov naprej, kjer se konča, pot pa lahko nadaljujemo po dobro shojeni stezi. Slabe četrt ure po tem že dosežemo slap, ki pa se je tokrat res predstavil v ne ravno najbolj vodnati podobi, na kar bi nas lahko opozorila že suha struga na desni strani zadnjega dela poti, kjer bi sicer moral teči potok Grmečica. Kljub majhni količine vode je tolmun pod slapom vseeno ostal dovolj globok in pretočen, da v njem lahko vidimo kar nekaj rib. Vrnemo se po isti poti do glavne ceste, kjer smo pustili avto.

>> Album slik <<

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh