Prejšnjo nedeljo nas je sveže skriti zaklad zvabil k Završniškemu jezeru, kjer si predvsem v poletnem času številni obiskovalci privoščijo piknik ali zgolj prijeten sprehod po poteh okoli jezera. Za nas seveda to ni bilo dovolj in kljub ne najbolj obetavni vremenski napovedi smo se odločili poskusiti z izvedbo nekaj daljše krožne ture.
Ker naj bi bilo vreme še najlepše zjutraj in dopoldne, smo se ob temu primerno zgodnji uri odpravili na pot. V dolino potoka Završnica vodi ozka cesta iz Most pri Žirovnici, ki jo dosežemo, če zavijemo levo v prvem odcepu po tem, ko zapustimo magistralno cesto med Jesenicami in Žirovnico. V naslednjem križišču nas v pravo smer usmeri tabla in po nekaj minutah smo že na parkirišču ob jezeru, ki se nahaja v neposredni bližini odcepa ceste k Valvasorjevemu domu.
Prvi del naše poti smo sledili gozdni cesti skozi dolino Završnice, in sicer vse do Tinčkove koče. Cesta je postopoma postajala vse ožja in vse bolj strma, zaradi ne najlepšega vremena pa nas je na njeni celotni trasi zmotil le en voznik. V poletnem času je temu precej drugače, kljub temu pa glede na njeno trenutno stanje ne bi nikomur priporočili vožnje dlje od Smokuške planine. Kmalu za njo je namreč na cesto padla velika skala, zaradi katere je na tem mestu precej ozka, vožnje v nadaljevanju pa vam zaradi posledic vodne erozije tudi avto ne bo hvaležen. Takšne malenkosti seveda nikoli ne odvrnejo vsakogar in na koncu ceste sta kljub temu bili parkirani dve osebni vozili.
Tinčkova koča je izhodišče številnih poti na bližnje vrhove: Begunjščico, Zelenico, Vrtačo , Stol in še kakšnega manj znanega. Seveda obisk večine izmed njih v tem času še otežuje sneg, zato je bil naš naslednji cilj temu primerno manj ambiciozen. Po markirani poti, ki je del slovenske planinske poti, smo se namreč odpravili do Valvasorjevega doma. Čeprav je na zemljevidu videti precej nedolžno z zgolj 100 m višinske razlike, se je v praksi izkazala za precej bolj razgibano. Najbolj zahteven je njen začetni del, ko je vrezana v precej strmo pobočje in nas je še najbolj spomnila Bornovo pot z Ljubelja na planino Preval. Kot nalašč nas je ravno na tem območju pozdravil tudi močan veter s snežinkami, ki so naletavale iz megle. V tolažbo nam je bilo nekaj lepih razgledov na dolino Završnice in še posebej Smokuško planino, v gozdu pa smo opazili tudi srnji par, ki se je mirno vzpenjal po pobočju, ne da bi ga motili strmina, veter, sneg ali naša prisotnost.
Že pred Doslovško planino, nad katero vodi pot, se pobočje uravna in steza prične valoviti skozi gozdove ter prečka številne druge poti in kolovoze. Ravno zaradi tega smo bili še posebej zadovoljni z markacijami, ki nas vsem razpotjem navkljub niti enkrat niso spravile v dvom glede prave smeri. Na Zabreški planini smo se prvič izvili iz objema gozdov in se naužili lepega pogleda na Bled z okolico. Po prijaznem pozdravu psičke, ki je smo jo na planini zmotili pri zagnanem kopanju luknje v travnik, nas je pot popeljala naprej prek Žirovniške planine in vse do Valvasorjevega doma. Šele na zadnjem ovinku pred domom se je pridružila cesti iz doline.
Po krajšem postanku pri domu smo se odpravili v dolino po mnogo bolj obljudeni in strmi direktni markirani poti k Završniškemu jezeru. Očitno obiskovalcev naletavanje snega ni motilo, saj smo jih med spustom srečali mnogo, ki so se šele vzpenjali. V nasprotju s preostalim delom poti tega dne, smo ta odsek že poznali, saj smo ga že izkoristili za spust v dolino po vzponu na Ajdno. Šele ko je bil večji del spusta za nami, smo zaradi drugega izhodišča tokrat sledili markacijam v levo, namesto da bi zavili proti Potokom. Prek travnikov in Rečice smo nedaleč od tega razcepa ponovno dosegli cesto na Valvasor, po kateri smo se med sedaj že številnimi avtomobili spustili do parkirišča.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar