Belvedur in okoliške vasi

Topolovec s Trstom in Dolomiti v ozadju Letošnjo sezono smo začeli na Kulturni praznik z orientacijskim izletom po odmaknjenih primorskih vaseh. Za izhodišče smo vzeli parkirišče pred Gostilno Belvedur. Do nje smo prišli po cesti, ki takoj za Gračiščem zavije desno s ceste proti mejnemu prehodu Sočerga. Nato smo le še sledili kažipotom za vas Sirči oz. Hrvoji. S parkirišča smo po cesti pot nadaljevali peš vse do vasi Hrvojev, kjer smo zavili desno navzgor v vas mimo cerkve na vrh hriba s pokopališčem, ki nam je ponudil prečudovit razgled na bližnjo in daljno okolico vse od Sečovelj na levi do Slavnika na desni.

Podirajoča hiša v Topolovcu Naš naslednji cilj je bila vas Topolovec. Čeprav naj bi proti njej iz Hrvojev vodil kolovoz,smo se odločili, da se v vas ne bomo vračali, ker smo s pokopališkega hriba v travi opazili pot navzdol, za katero smo ocenili, da nas bo vodila v pravi smeri. Sprva je bilo res tako, vendar pa se je v gozdu kmalu porazgubila, zato smo bili med spuščanjem skozenj prepuščeni lastni iznajdljivosti. Kljub temu je bila edina neprilika nekoliko strmejši spust iz gozda na prej omenjeni kolovoz, pa še za tega smo kasneje ugotovili, da bi se mu lahko izognili, če bi se usmerili nekoliko bolj v desno, kjer smo nato opazili sledove poti, ki smo ji verjetno sledili z vrha. Kolovoz nas je od tod mimo malega vinograda tik pred vasjo pripeljal vse do asfaltirane ceste v Topolovec, kateri smo sledili v središče vasi.

Sv. Hieronim Od tod smo se odločili spustiti do zapuščene cerkve Sv. Hieronima pod vasjo, od koder smo nameravali poiskati nemarkirano pot, vrisano na planinskem zemljevidu, ki naj bi nas pripeljala do vasi Žrnjovec. Spust do cerkve ni predstavljal večje težave, edino iz središča vasi smo sprva izbrali desno cesto, ki se je hitro izkazala za slepo, tako da smo se vrnili in nadaljevali po levi. Ta se je hitro spremenila v ne ravno najbolje ohranjen kolovoz, ki pa ga domačini očitno še uporabljajo, kar je dokazal traktor, ki nas je prehitel na njem. Na prvem križišču smo nato zavili na najbolje ohranjen odcep v desno, ki nas je pripeljal do ostankov cerkvenega obzidja.

Prve trobentice Tu se je začel orientacijsko najzahtevnejši del izleta –iskanje poti proti Žrnjovcu. Sprva smo kolovozu sledili okrog obzidja vse do vhoda skozenj na spodnji strani, kjer smo se obrnili, ker nas je vodil v povsem napačno smer. Vrnili smo se vse do skoraj prvega stika z obzidjem, kjer smo že prej opazili slabše ohranjen kolovoz, ki se jez našega  dokaj strmo spuščal v desno (sedaj na našo levo). Sprva se je spuščal v pravi smeri, a kmalu se je povsem preobrazil v pešpot, ki je ponovno začela zavijati v levo. Ko se je ta skoraj povsem uravnala in postala tako zaraščena, da bi morali že umikati veje, smo na desni opazili precej strm odcep, ki je bil na začetku nekoliko zaraščen in je bolj spominjal na jarek, a je že nekoliko niže začel dajati vtis poti.

Potok Vruja Zavili smo nanj in kmalu se je to izkazalo za pravo odločitev, saj smo se spet obrnili v pravo smer. Pot je bila dovolj prepoznavna, čeprav mestoma rahlo zaraščena ali prekrita s polomljenimi vejami in podrtimi drevesi. Ko smo prečkali suho strugo potoka, za katero smo najprej mislili, da gre za potok Vruja, a se je kasneje izkazalo, da temu ni tako, smo že začeli postajati optimistični. Toda pot je spet začela postajati vedno bolj zaraščena, v bližini resničnega potoka Vruja pa je bila že skoraj povsem neprepoznavna. Tako smo se sprva odločili spustiti po sledovih poti vzdolž potoka. Odločitev se je kmalu izkazala za napačno, saj smo se spet gibali v nasprotni smeri, polet tega pa smo hitro dosegli izliv prejšnje struge v potok, od koder bi pot nadaljevali le stežka. Ob vrnitvi na mesto, kjer smo izgubili stik s potjo, smo nad nam nami zagledali rob, ki je vodil skozi grmovja in bi ravno tako lahko bil ostanek poti. Odločili smo se mu slediti in se hitro prepričali, da so obeti boljši. Vzpenjali smo se namreč ob jarku, ki je gotovo včasih služil kot pot, zaradi številnih vej in drugih ovir v njem pa se je ta sedaj izoblikovala na njegovem levem robu. Po krajšem vzponu se je naša pot združila z drugo, ki se je v isti smeri spuščala po pobočju. Združena skupna pot je od tod naprej postajala vedno bolje ohranjena in se je hitro bližala strugi Vruje, katero smo v vodotesnih čevljih z lahkoto prečkali.

Vzpon proti Žrnjovcu Na drugi strani potoka nas smo sicer nadaljevali vzdolž struge v nasprotni smeri od želene, a hiter vzpon nad strma pobočja desnega brega, ki smo jih prej opazili, je vlival optimizem. Kmalu smo dosegli travnik, na katerem je pešpot postajala vse bolj očitna, a je še vedno vodila v za nas napačni smeri. Tik pred koncem travnika je nato zavila strmo desno v hrib med ogradami teras, ki smo nas spremljale med hojo po travniku. Ko smo dosegli greben je pot še enkrat zavila desno med borovci in brini ter se kmalu preobrazila v sprva strm, nato pa vedno bolj položen kolovoz v povsem pravi smeri. Po dobrem kilometru vedno blažjega vzpona smo najprej dosegli manjše divje odlagališče, kmalu pa tudi nas zadnji vmesni cilj, vas Žrnjovec. Po asfaltirani cesti smo se sprehodili skoznjo ter se vrnili do izhodišča, ki smo ga opazili že na koncu vasi.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh