Ojstrnik (Oisternig, Monte Osternig)

Po nedavnem izletu v sotesko Krnice smo se tokrat spet odpravili v Karnijske Alpe, in sicer na Ojstrnik, ki ima tudi v nemškem in italijanskem jeziku zelo podobno ime: Oisternig oz. Monte Osternig. Tokrat smo si izhodišče izbrali na italijanski strani, na koncu ceste skozi dolino Ukve, kjer je pred ujmo leta 2003 stalo zavetišče Nordio-Deffar. Mejo smo prečkali pri Ratečah in se mimo Trbiža (Tarvisio) po stari cesti odpeljali v smeri Vidma (Udine) do kraja Ukve (Ugovizza). Tam smo tik pred mostom čez istoimenski potok zavili desno in nadaljevali po tej večino časa preozki cesti do velikega makadamskega parkirišča pred tablo, ki prepoveduje nadaljnjo vožnjo. Na obeh razcepih do tja smo peljali naravnost: prvič po desnem kraku in drugič po levem kraku ceste.

Ker smo se odločili za vzpon prek sedla Lom (Sella Lom, Lomsattel) smo s parkirišča hojo nadaljevali po levi makadamski cesti, ki nas je po dobrih dveh kilometrih serpentin privedla do novo zgrajenega zatočišča Nordio-Deffar. Tu se desno odcepi direktna pot na Osternig, mi pa smo še naprej sledili makadamski cesti vse do izrazitega sedla, kjer se izteče na planino Dolinca (Dolinza Alm) na avstrijski strani. Mi smo tu naredili kratek ovinek do bližnjega zaklada, nato pa smo nadaljevali po markirani poti 403, ki se na ostrem levem ovinku nad planino odcepi desno v gozd, nazaj na italijansko stran meje.

Sprva smo strmo pobočje zgolj prečili. Ko smo se pridružili direktni poti od zavetišča, pa se je začel vzpon, ki zavoljo v ključih speljane poti kljub hudi strmini ni bil pretežaven. Ko se je pot spet bolj položila, gozd pa se je začel redčiti, smo že skoraj dosegli naš naslednji cilj, Bistriško planino (Feistritzer Alm, Sella Bistrizza). Od njega nas je ločilo le prečenje pašnika, na katerem smo najprej zaslišali, kmalu pa tudi zagledali skupino svizcev. Čeprav so bili povsem blizu poti, so seveda poskrili, preden smo prišli povsem do njih.

Tik nad planino nas je nekoliko zmedel kažipot, ki nas je na Ojstrnik usmerjal tako levo po poti 481 kot desno po poti 482. Mi smo izbrali levo pot, edino omenjeno v virih, ki smo jih brali med pripravo na izlet. Dokaj strma pot po prisojnem pobočju je bila sprva precej razdrta, a je bliže vrha postala precej prijetnejša za hojo. Skoraj tik pod vrhom nas je pričakal še en razcep: leva pot vodi na najvišji vrh Ojstrnika, desna pa do križa na nekaj metrov nižjem predvrhu. Mi smo izbrali levo, saj smo ob njej poiskali tudi naslednji zaklad.

Z vrha se nam je odprl čudovit pogled na vse strani neba. Na jugu smo prepoznali zahodne Julijske Alpe z Montažem in Sv. Višarjami, na severu pa Ziljske Alpe z Dobračem. V daljavi je bilo moč opaziti celo najvišji vrh Avstrije, Veliki Klek, bolj znan pod izvirnim imenom Großglockner. Z vrha smo se po grebenu odpravili do križa na njegovem vzhodnem robu. Kot smo naknadno lahko preverili, se od tam proti vzhodu precej strmo spusti pot 482, ki ravno tako vodi do Bistriške planine, vendar smo se mi zaradi previdnosti spustili raje po že znanem južnem pobočju. Na poti od križa do razpotja pod vrhom smo se še posebej razveselili table z imeni vrhov v Julijskih Alpah, ki so se nam razkazovali.

Če smo bili med vzponom še skorajda sami, smo med spustom srečali številne pretežno avstrijske planince, ki so se odločili za vzpon z Bistriške planine, do koder z njihove strani vodi cesta. Mi smo s planine našo pot nadaljevali južno vzdolž meje proti kapelici Marije Snežne, ki smo jo opazili že z Ojstrnika. Tam smo si privoščili krajši postanek ob iskanju še enega zaklada, nato pa nadaljevali s spustom do sedla Pleča (Sella Pleccia). Od tod bi se sicer lahko spustili do našega izhodišča, a na Zahomski planini (Achomitzer Alm, Accomizza) nas je čakal še zadnji zaklad, zato smo se lotili še zadnjih sto metrov vzpona.

Pot se s planine sicer nadaljuje še naprej po mejnem grebenu na Zahomec (Achomitzer Berg), vendar smo se mi zdaj vendarle obrnili proti zahodu in sledili pretežno makadamski cesti vse do zanimivega asfaltiranega rondoja prek leseno kapelico. Tu smo cesto zapustili in še naprej nadaljevali proti zahodu, kjer smo z nekaj pozornosti lahko opazili markacije. Pot nas je vodila naravnost dokler ni dosegla roba grebena, nato pa je zavila ostro desno in nam omogočila netežaven spust med prečenjem strmega travnatega pobočja.

A to se je kmalu končalo in preostanek spusta do izhodišča je potekal po lahko prehodnem ne prestrmem gozdu, v katerem je bila pot mestoma slabo vidna, a po zaslugi pogostih markacij to ni predstavljalo težave. Nekaj več pozornosti je bilo potrebno edinole, ko smo že zagledali parkirišče. Od njega nas je namreč ločila še zadnja strmina, markacije pa so se tu kar malo izgubile. A tudi to prepreko smo kmalu premagali. Smo bili pa kar malo presenečeni, kako se je napolnilo parkirišče, ki je bilo v jutranjih urah povsem prazno.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Dolina Glinščice (Val Rosandra)

Ko smo si v reviji Gea prebrali prispevek o soteski Glinščice, smo ta naravni rezervat uvrstili med cilje enega izmed naših prihodnjih izletov. Ker se letošnjo pomlad temperature v notranjosti kar nočejo dokončno povzpeti, smo se minulo soboto odločili, da uresničimo zastavljeni načrt. Izbira se je izkazala kot odlična, saj nas je na lep sončen dan z ne premočnim vetrom dolina pričakala v povsem pomladnih barvah.

Čeprav lahko poleg omenjenega prispevka najdemo še številne ideje za izlet v to prelepo dolino, nam odločitve o najprimernejši začetni točki niso pretirano olajšale. Na koncu smo si za izhodišče izbrali vas Draga (Draga Sant'Elia) tik ob slovenski meji. S primorske avtoceste smo v ta namen zavili na izvozu Kozina in se nato skozi vas Krvavi potok zapeljali čez mejo v Italijo. V gozdu smo pri prvem odcepu zavili ostro levo proti Dragi. Po še enem zavoju levo v naslednjem križišču smo prispeli do vasi, na začetku katere smo pustili svoj avto. Ulica na nasprotni strani ceste glede na parkirišče nas pripelje do nekdanje železniške proge Hrpelje-Trst, ki je danes urejena v kolesarsko-sprehajalno pot nad dolino Glinščice.

Začetni del naše poti nas je vodil prav po tej trasi, kjer smo kljub zmerno zgodnji jutranji uri že srečali številne kolesarje in tekače. Sodeč po tablah smo med hojo za kratek čas ponovno prečkali mejo oz. se ji povsem približali. Takoj za drugim predorom smo makadamsko pot zapustili in se po markirani stezi strmo spustili v dolino do vasice Botač (Botazzo). Že tu smo se prvič srečali z rdečimi in modrimi markacijami, ki so nas izmenično ali kar skupaj spremljale večji del poti. Kljub temu smo se v nadaljevanju morali nekajkrat zanesti tudi lastno orientacijo.

V vasi se pot združi s Stezo prijateljstva, ki prek mostu čez Glinščico vodi iz vasi Beka na slovenski strani meje. Mi smo seveda nadaljevali po desnem bregu potoka do naslednjega mostu, kjer smo ga prečkali in se zložno povzpeli v pobočje nad strugo. Prav kmalu smo z desne zaslišali šumenje, ki nas je opozorilo na 40 m slap Glinščica na prehodu med flišnim in apnenčastim svetom. Po mnenju nekaterih spominja na naš slap Peričnik v dolini Triglavske Bistrice. S poti se nam pogled nanj odpira še nekaj časa, verjetno pa je brez spusta k strugi še najlepše viden s previsnega roba, do katerega vodi neoznačena steza nedaleč od mesta, kjer nad sabo prvič od bliže zagledamo cerkev Svete Marije na Pečah (Santa Maria in Siaris).

Prav cerkev je bila naslednji cilj naše poti. Čeprav modre markacije nakazujejo pot nanjo že, ko se prvič prikaže pred nami, je boljša izbira nadaljevati po poti nad dolino okrog cerkve in se nato povzpeti po bolj položni rdeče markirani poti, ki se serpentinasto vije do cerkve. Že od tu se na dolino in vasico Botač ponuja lep razgled, vzpon na razgledni greben nad cerkvijo pa nas nagradi s še lepšim. Na vrhu je postavljen tudi spomenik tržaškemu plezalcu Emiliu Comiciju, ki je med obema vojnama v tej dolini odprl plezalno šolo.

Seveda se takšni skušnjavi nismo mogli upreti in smo z vzponom nadaljevali po skrbno markirani poti z modrimi označbami. Na tem mestu je potrebno opozoriti, da je prav ta vzpon edini del našega tokratnega izleta, ki je nekoliko bolj zahteven. Brez ustrezne planinske opreme se ga raje ne lotevajte. Zaradi krajšega izpostavljenega odseka takoj za spomenikom se mu izognite tudi, če imate težave z vrtoglavico. V tem primeru je boljša izbira vrnitev od cerkve do pot skozi dolino in nadaljevanje po njej. Takoj za omenjenim izpostavljenim prehodom se namreč tudi pot z grebena spusti v gozd za njim in razcepi. Mi smo seveda zavili desno in se ponovno spustili v dolino. Na tej strani je greben, s katerega smo se spuščali, mnogo bolj prepaden, vodijo pa nanj številne urejene in označene plezalne smeri.

Kmalu smo ponovno dosegli pot skozi dolino in nanjo zavili v levo, vzdolž Glinščice. Po njej bi lahko nadaljevali vse do Boljunca (Bagnoli della Rosandra), kjer je tudi Sprejemni center doline Glinščice in s tem seveda naslednje možno izhodišče poti skozi dolino. Mi smo namesto tega pri prvi hišah Gornjega Konca (Bagnoli superiore) prečkali most in začeli z vzponom v desni breg Glinščice proti Zabrežcu (Moceo) in k razgledni točki pri Zabrežcu, do katere so nas brez dvoma popeljale smerne table ob poti. Lep razgled na prehojeno pot skozi dolino ter proti Trstu in morju pa ni nasitil naših apetitov, zato smo odpravili še proti razgledni točki pri Jezeru, ki smo jo opazili na hribu nad nami.

Med vračanjem k parkirišču pri Zabrežcu, ki služi kot še eno od izhodišč poti v dolino, smo zavili še na neoznačeno pot levo od tiste proti razgledni točki iz smeri parkirišča. Po njej smo prispeli do ostankov Muhovega gradu (castello di Mocco), ki ne dajo slutiti njegove nekdanje domnevne veličine, so pa kot zanimivost vseeno vredni obiska. Proti vasi Jezero (San Lorenzo) s parkirišča vodi označena pot v nasprotno smer od obeh omenjenih. Ta nas najprej zapelje mimo travnikov, nato pa skozi gozd do kolesarsko-sprehajalne poti, ki smo jo na začetku izleta zapustili. Tokrat smo jo le na hitro prečkali in markacijam sledili do ozke asfaltirane ceste nekaj deset metrov više.

Vzpon z nje do vasi Jezero se je izkazal za največji orientacijski izziv naši celotni poti. Po cesti smo morali nadaljevati v desno, kar je kmalu postalo razvidno tudi z redko posejanih rdečih markacij. Ker smo hodili v nasprotni smeri od zadanega cilja, smo seveda ves čas oprezali za možnostmi vzpona. Prva se je ponudila na mestu, kjer se je gozd na levi malo razredčil v nizki betonski ogradi ob cesti pa je bila na tem mestu kot nalašč krajša odprtina. Zato smo se odločili slediti poti, ki smo jo opazili med drevesi in se je zlagoma vzpenjala v pobočje v nasprotni, torej za nas pravi smeri. Čeprav v začetnem delu ni bilo markacij, nam orientacija ni povzročala težav. Smo pa med vračanjem ugotovili, da bi lahko po cesti še nekaj časa nadaljevali v isti smeri in nato zavili v levo na markirano pot, ki se je nekje polovici višine združila z našo izbiro.

Vzpon se je končal na robu vasi Jezero, skozi katero smo se sprehodili še naprej v isti smeri, se na koncu nekaj metrov spustili in zavili levo k razgledišču. Pogled na dolino je bil od tod še lepši in bolj popoln, pa tudi Trst in Jadransko morje sta bila bolje vidna. Vzpon se je vsekakor poplačal. Sedaj nam je res preostala le še vrnitev v Drago. Najprej smo se vrnili do mesta, kjer smo zapustili asfaltno cesto in ji sledili naprej proti Botaču. Kmalu se je izkazalo, da se ta cesta spušča in vodi prav v Botač, vse do mostu, kjer smo prvič zapustili desni breg Glinščice. Tako smo ji sledili le do križišča s kolesarsko-sprehajalno potjo, na katero smo nato zavili in se po že znani poti vrnili do izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Repentabor

Minulo nedeljo smo se odpravili na Repentabor (Santuario di Monrupino), ki velja za eno lepših razglednih točk na Krasu. Lepemu vremenu navkljub je bilo ozračje nekoliko megleno, zato se v to sami nismo uspeli povsem prepričati. A kljub temu je bil obisk Repentabora odličen izgovor za prijeten sprehod, ki smo si ga privoščili, ker se nismo želeli zgolj povzpeti na hrib s parkirišča v bližnjem Colu (Zolla), temveč smo si raje poiskali krožno pot z izhodiščem na slovenski strani meje.

Avtocesto proti Trstu smo zapustili na izvozu Sežana vzhod in se zapeljali skozi Sežano. V križišču sredi Sežane smo v desno sledili kažipotu za Dol pri Vogljah. Čez nekaj kilometrov smo v Dolu zavili desno proti Vogljam, takoj za tem prečkali most čez železniško progo in na prvem odcepu desno zavili proti železniški postaji, pred katero smo parkirali. Ob prijazni dobrodošlici simpatične zlate prinašalke na bližnjem dvorišču smo se peš vrnili do glavne ceste, jo prečkali in za Županovo gostilno Ravbar zavili levo nazaj proti železniški progi. Nadaljevali smo vzdolž njene desne strani, dokler ni zavila ostro v levo, nas pa je kolovoz v približno isto smeri pripeljal vse do Cola, kjer smo tik pred glavno cesto zavili levo na asfaltirano pot na severni strani Repentabora.

Sledili smo ji skoraj do glavne ceste na drugi strani Repentabora, dokler na desni strani nismo opazili izrazite steze navkreber, ki nas je v par serpentinah pripeljala prav pred vhod skozi obzidja. Ko smo se nagledali cerkve in nekoliko meglene okolice, smo se po nasprotni (zahodni) strani spustili neposredno v Col in do križišča na nasprotni strani vasi. Tam smo zavili desno na skoraj povsem neobljudeno cesto, kateri smo sledili vse do prvih stavb Repna (Rupingrande). Tam smo ponovno zavili desno na parkirišče za Volnik (Monte Lanaro), kot smo prebrali s kažipota v križišču.

Na parkirišču smo si ogledali tablo krožne pešpoti pod Volnikom in si jo vtisnili v spomin kot idejo za nov izlet v prihodnosti. Tokrat smo seveda imeli drugačne načrte, saj smo se želeli skozi Voglje vrniti v Dol, kjer nas je čakal avto. Vseeno smo za parkiriščem sprva sledili prav tej pešpoti, ki vodi tudi na Volnik, vsaj dokler so nas na desni strani ceste spremljala opozorila o prepovedanem dostopu zaradi bližnjega vojaškega strelišča. Po stanju tabel sodeč je verjetno tudi strelišče že zapuščeno, a tega nismo imeli namena preverjati.  Pešpoti smo raje sledili, vse dokler ni ostro zavila v levo. Prav na tem mestu se je v desno odcepila gozdna pot, ob kateri je bilo opozorilo o državni meji čez 580 m. Sledili smo ji in pripeljala nas je vse do Vogelj na slovenski strani meje, kjer smo mimo odprte zarjavele zapornice na bivšem kmetijskem prehodnem mestu nadaljevali do glavne ceste sredi vasi, od tam pa se v desno vrnili do Dola in železniške postaje, kjer smo pustili avto.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Soteska Male Ziljice

Drugo septembrsko nedeljo smo se odločili izkoristiti za kratek sprehod skozi sotesko Male Ziljice (izvirno Slizza) pri Trbižu. Ta pri nas slabo znana naravna znamenitost ima nekaj podobnosti s sotesko Vintgar, čeprav je ne dosega ne po svojih lepotah, ne po dolžini in ne po urejenosti. Kljub temu menimo, da je vredna ogleda. Pot skoznjo traja le kakšno uro, zato je smiselno dan izkoristiti še za kaj drugega, če prihajate od dlje. Ena izmed možnosti sta Mangartski jezeri.

Iz smeri Rateč smo s ceste za Trbiž zavili desno v prvem križišču po odcepu za železniško postajo Trbiž. Cesti smo sledili, dokler na desni strani nismo zagledali večjega parkirišča, kjer smo lahko varno pustili avto. S parkirišča smo se morali po cesti vrniti nekaj metrov, dokler nismo dosegli table, ki označuje pešpot v desno. Poleg nje se nahaja tudi precej dotrajan zemljevid območja, na katerem so označene ključne zanimivosti. Ker gre za krožno pot, bi se lahko odpravili desno že tu. A odločili smo se za obratno smer, zato smo nadaljevali prek kratkega mostu čez bivšo železniško progo in zavili desno na kombinirano stezo za kolesarje in pešce.

Tik pred starim železniškim mostom, prenovljenim za namene kolesarske steze, se v levo odcepi pot v sotesko, vendar smo se mi sprehodili še na most, s katerega s ponuja lep pogled z vrha na celotno sotesko. Pot se proti reki vijugasto spušča in je varovana z leseno ograjo, ki je na nekaterih mestih že precej dotrajana, zato se ne naslanjajte nanjo prepogumno. Kmalu se spustimo skoraj povsem do Ziljice in nadaljujemo skozi sotesko po mostičkih. Popelje nas skozi krajšo jamo ter na nekaj mestih povsem po reke, kjer se lahko prepričamo, kako hladna je. Na žalost je bila v času našega obiska zaradi nedavnega deževja precej kalna. Prijetno nas je presenetil “oblazinjen” nosilec mostička, ki bo kakšnega večjega obiskovalca obvaroval udarca v glavo.

Pred začetkom vzpona se soteska odpre. Na tem mestu je reka z zavojem na svojem desnem bregu izoblikovala kamnito “plažo”, na kateri se lahko v lepem vremenu nastavite soncu ali noge namočite v hladno vodo. Čeprav se vzpon sprva zdi podoben tistemu na nasprotni strani, nas tik po vrhom pričaka nekaj precej strmih stopnic. Ko premagamo še te, se znajdemo na planjavi, sredi katere nas je v soncu pričakala silhueta veličastnega bronastega spomenika. Poleg je tudi nekaj klopi za počitek, ki pa jih nismo preizkusili. Preostalo je namreč le še nekaj minut spusta po prijetni peščeni poti do table z zemljevidom in od tam do našega parkirišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<

Mangartski jezeri

Za naš zadnji oktobrski izlet smo si izbrali sprehod okrog Mangartskih ali Belopeških jezer (Laghi di Fusine). Gre za mali jezeri v Belopeški dolini pod Mangartom v Italiji, ki sta nas kljub meglenemu vremenu očarali s turkizno vodo in prepričali, da se moramo sem še kdaj vrniti spomladi ali poleti in v lepšem vremenu. Cesta v dolino vodi do jezer, prične pa se v kraju Fužine (Fusine in Valromana), kjer nas po prečkanju mosta v smeri iz Rateč proti Trbižu (Tarvisio) kažipot proti jezerom usmeri v levo. Ob zgornjem (drugem) jezeru nas pričaka veliko parkirišče, tam pa se cesta tudi konča.

S parkirišča smo se odpravili vzdolž zahodnega brega zgornjega jezera. Nemarkirana pot nas je izmenično vodila skozi gozd in bliže jezeru. Zaradi številnih zalivov je sprehod na drugo stran jezera trajal nekoliko dlje, kot smo glede na njegovo velikost pričakovali. Poleg tega smo v prvo spregledali mesto, kjer se odcepi pot proti spodnjemu jezeru, in sicer pri leseni klopi ob prvi nekoliko večji jasi. Tako smo pot ob jezeru nadaljevali, vse dokler se ni začela obračati že nazaj proti izhodišču. Šele takrat smo se odločili za vrnitev, a smo proti spodnjemu jezeru zavili kar skozi gozd na prvem mestu, kjer se nam je zazdelo, da bi lahko bila vodila pot v pravi smeri.

Izkazalo se je, da nas občutek ni prevaral, saj nas je "pot" pripeljala do balvanov nad spodnjim jezerom, mimo katerih smo se brez težav spustili prav do jezera, nato pa smo nadaljevali sprehod vzdolž vzhodnega brega spodnjega jezera. Pot sicer vodi vse naokrog jezera, mi pa smo jo zapustili na mestu, kjer se je od nje odcepila druga pot proti zgornjemu jezeru, po kateri bi pravzaprav že od zgornjega jezera morali priti do spodnjega. Tako smo se vrnili do že prej omenjene lesene klopi, od koder smo se odpravili naprej okrog zgornjega jezera. Kar po poti, kateri smo po nepotrebnem sledili že prej, le da se tokrat nismo vrnili, ampak smo se vzdolž vzhodnega brega vrnili vse do parkirišča.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<