Zemljevidi si glede poimenovanja vrhov Mali in Veliki Šmohor nad Krnskim jezerom ravno niso enotni: na nekaterih se Mali Šmohor imenuje severni, 5 metrov nižji vrh, Veliki Šmohor pa južni vrh, medtem ko je na drugih ravno obratno. Vsaj glede nadmorske višine obeh vrhov so si enotni. Če sodimo po nadmorski višini, je prvo poimenovanje bolj pravilno, pa tudi neuradna vpisna knjiga se strinja z njim, zato se tudi jaz v tem svojem zapisu z imenom Mali Šmohor sklicujem na severni vrh. Nanj smo se namreč tokrat iz doline Lepena povzpeli v iskanju našega naslednjega visokogorskega zaklada.
Pot do Koče pri Krnskih jezerih se od našega prejšnjega obiska seveda ni bistveno spremenila, smo pa opazili, da so bile na novo postavljene prepreke prek začetka strmejše poti, ki se v lepo odcepi nedaleč od izhodišča. Sklepali smo, da to nakazuje na nevzdrževano oz. zaprto pot, zato smo se tokrat raje povzpeli po položnejši. Izkoristili smo edinole zadnji odsek strme poti, katerega začetek je bil tudi še vedno označen. Vseeno smo planino Duplje dosegli v približno dveh urah.
Ravno na tej planini se markirana pot na Mali Šmohor odcepi v levo. Sicer je na smerokazu omenjen zgolj Dom na Komni, a že po krajšem vzponu nas pričaka tudi kažipot za Šmohor, ki nas usmerja na slabše vidno pot v desno. Vzpon med ruševjem hitro postane bolj strm, hojo pa dodatno otežuje tudi droben pesek, s katerim je “posuta” pot. Ko se ruševje prične redčiti, tudi najhujša strmina za nekaj časa popusti. Na nekaterih odsekih pot sedaj vidno sledi že precej zarasli in propadli vojaški mulatjeri.
Pod strmimi pobočji Malega Šmohorja pot postane kamnita in za hojo temu primerno manj prijetna. K sreči so vsaj markacije zares pogoste, tako da je trasi poti slediti povsem enostavno. Med zložnim vijuganjem po pobočju se steni Šmohorja povsem približamo in nato pod njo nadaljujemo proti levi. Na našo žalost so se sedaj začele meglice viti tudi okrog Šmohorja. Že prej smo namreč opazili, da sta tako Krn kot Bogatin odeta v oblake, medtem ko se je naš cilj še vedno kopal v soncu.
Ko dosežemo vhod v bunker iz prve svetovne vojne in pot spet postane bolj travnata, smo skoraj že na cilju. Le nekaj metrov više dosežemo ozek greben, po katerem nadaljujemo desno vse do vrha. Na njem sicer ni uradne skrinjice z vpisno knjigo, je pa moč najti neuraden vpisni zvezek s kar nekaj zapisi. Celo megla se je na vrhu spet nekoliko razkadila, tako da smo si vsaj malo uspeli razgledati okolico. Za nekaj trenutkov se nam je prikazal celo Krn, na katerem se je planincev kar trlo, za razliko od našega vrha, na katerem smo bili povsem sami.
Opogumljeni po umiku megle smo se odločili nadaljevati pot še proti Velikemu Šmohorju v upanju, da nam od tam megla razkrije še katerega od zdaj skritih vrhov. Do njega vodi neoznačena stezica, ki se z markirane poti odcepi prav na mestu, kjer ta doseže greben. Toda ko smo se začeli spuščati proti sedlu med obema vrhovoma, je megla ponovno ovila celo Šmohor. To je pomenilo, da bomo najverjetneje prikrajšani za kakršenkoli razgled, za povrh pa je v zmanjšani vidljivosti precej zahtevnejše postalo tudi sledenje naši stezici.
Ob dejstvu, da si v takšnih razmerah nismo upali za spust izbrati niti nobene od neoznačenih poti, ki na Veliki Šmohor vodijo iz drugih smeri, je naš vzpon na Veliki Šmohor kar naenkrat ostal brez pravega smisla, zato smo se raje obrnili in se vrnili do Koče pri Krnskih jezerih kar po isti poti. Tam smo se na kratko okrepčali, nato pa nadaljevali spust v dolino. Na naše presenečenje smo tudi ob dveh popoldne še vedno srečali kar nekaj tistih, ki so se šele vzpenjali. Verjetno na popoldanskem izletu do koče ali jezera.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar