V soboto smo se odločili dopoldan pred napovedanim deževjem izkoristiti za ponoven obisk Pokljuške soteske. Tam smo sicer že bili pred štirimi leti, a nas je naš novi hobi prepričal v ponoven obisk tega dela Pokljuke, ki nam je ostal v prav lepem spominu. Za izhodišče smo ponovno izbrali parkirišče ob informacijski tabli, do katerega prispemo, če na koncu Zgornjih Gorij preden se cesta začne vzpenjati na Pokljuko zavijemo najprej desno, v naslednjem razcepu pa upoštevamo kažipot, ki nas usmeri levo na ozko cesto, ki je sprva še asfaltirana, v zadnjem delu pa makadamska in precej neravna, tako da zahteva počasno in previdno vožnjo.
S parkirišča se ob suhi strugi potoka Ribščice, delno pa tudi po njej, zložno povzpnemo k vhodu v sotesko. Pot je markirana z oznakami v obliki črke P, katere zgornja polovica je obarvana v barve običajne Knafljeve markacije. Kmalu prispemo do stene, kjer nas čaka razpotje. Na desno nas le kratek vzpon loči od znamenite Pokljuške luknje, jame z dvema vhodoma in tremi naravnimi okni, na levo pa se pot nadaljuje proti najožjemu delu soteske, skozi katerega se povzpnemo po obnovljenih galerijah.
Oboje si lahko ogledamo tudi v okviru več različno dolgih inačic krožne poti, a mi smo tokrat imeli drugačne načrte, zato smo se najprej povzpeli k Pokljuški luknji, po ogledu pa smo se vrnili do razpotja in nadaljevali pot k galerijam. Preden jih dosežemo, nas tabla opozori na naravni most, ki ga lahko opazimo na levi. Sicer je meni tisti na Mežakli bolj všeč, a tudi ta je vreden ogleda, lahko pa se celo varno sprehodite podenj in si ga ogledate z drugega zornega kota.
Pod galerijami so ob informacijskih tablah v zavetju previsne stene lepo urejene klopi, kjer bi si počitek lahko privoščili celo ob slabem vremenu, a mi smo pot raje hitro nadaljevali prek galerij in po stopnicah skozi ožino soteske. Po sprehodu prek krajše širše ravni se zaporedoma odcepita poti proti Zatrniku na levo in proti Stari Pokljuki ter nazaj skozi Pokljuško luknjo na desni. Mi smo raje nadaljevali pot skozi sotesko po urejeni poti, ki vodi vse do Kranjske doline. Zgornji del soteske ima precej drugačen in manj divji značaj, a je kljub temu zelo zanimiv zaradi številnih pragozdnih značilnosti, ki so posledica minimalnih človeških posegov v gozd. Dobro uro sprehoda več, ki ga zahteva pot skoznjo in vrnitev nazaj, priporočam vsakemu obiskovalcu soteske.
Sotesko zapustimo, ko se pot izteče na makadamsko cesto, po kateri smo nadaljevali v desno. Cesti smo sledili vse do ostrega levega ovinka, v katerem se kolovozna pot odcepi desno. Po njej smo začeli s spustom mimo Šuštarjevega rovta.Čeprav ta del poti ni markiran (pravzaprav tudi ob makadamski cesti nismo opazili markacij, čeprav naj bi na tem odseku njej sledila tudi markirana pot v Kranjsko dolino), z orientacijo ni težav, saj je praktično brez razcepov vse do mesta, kjer se pridruži drugi markirani poti na planino Klek.
Pot nadaljujemo prav po tej poti, ki se pri Janezovem rovtu kmalu ponovno izteče v razpotje. Če izberemo desno pot, se skozi Pokljuško luknjo lahko ponovno spustimo v sotesko, mi pa smo raje nadaljevali levo mimo planine Pokljuka. Ob koncu te naj bi se v desno odcepila neoznačena pot, ki se skozi gozd spusti do našega parkirišča, vendar smo jo mi zgrešili. Tako smo se v dolino spustili po gozdni cesti za lastnike zemljišč, ki nas ravno tako pripelje do našega izhodišča, na nekaj mestih pa nam med spustom nakloni celo nekaj pogledov na dolino Radovne.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar