Razgledni izlet okrog Blejskega jezera

Blejski otok z gradom v ozadju Verjetno ni nikogar med nami, ki se ne bi že vsaj enkrat sprehodil okrog Blejskega jezera. No, prejšnjo soboto smo se tudi mi odpravili na to pot. A da nam ne bi izlet prehitro minil, smo napravili še par ovinkov in končali pri skupni dolžini 17 km s skupno 700 m nadmorske višine. Kako nam je to uspelo? Nadaljujte z branjem.

Naravna skulptura sredi gozda Za izhodišče smo si izbrali veliko parkirišče za športno dvorano na Bledu. Če tam parkirate prvič, bodite pozorni na različna območja na njem, saj cena ni povsod enaka. Od tod smo prečkali Ljubljansko cesto, ki vodi proti Bohinju in sledili kažipotom do parkirišča pod smučiščem Straža, našim prvim vrhom tega dne. Tik pred njim smo pri tabli za trim stezo zavili levo na pešpot proti vrhu. Na razpotju, ki je sledilo krajšemu vzponu, smo sledili markacijam v levo in že čez nekaj serpentin prispeli do vrha spodnje žičnice, kjer nas je na trasi smučišča pričakalo tudi nekaj utrjenega in rahlo pomrznjenega snega. V največji možni meri smo se mu izognili in čez nekaj metrov vzpona po markirani poti na vrh ponovno zavili v gozd. Ko smo zagledali vrh sedežnice, smo vedeli, da nas od osvojitve vrha loči le še nekaj korakov.

Kamnita sol za divjad In že smo se odpravili proti naslednjemu cilju, Dobri gori, ki se obiskovalcem Bleda sramežljivo skriva za Stražo in je zato mnogo manj znana, čeprav je od nje nižja le za dobrih 20 m in ponuja bistveno lepši razgled od svoje sosede. Pri spustu s Straže smo sledili kažipotom za Mlino. K sreči je bila pot v gozdu že povsem kopna, saj je serpentinam navkljub mnogo bolj strma od nasprotne strani, po kateri smo se vzpenjali. Med spuščanjem smo lahko občudovali poljane cvetov črnega teloha, s katerim je bilo prekrito celotno pobočje. Ko se je strmina malo umirila, nas je že pričakal tudi prvi kažipot za Dobro goro. Prek sedla med obema vrhovoma smo po dobro markirani poti prav kmalu začeli s ponovnim vzponom. Ob daljnovodu se nam je odprl prvi pogled na Mlino in bližnjo Kozarco, z vrha pa je bila pred nami celotna panorama Jelovice ob Bodešč na vzhodu do Kupljenika na zahodu. Škoda edinole, da je bilo ozračje nekam megleno.

Veliki pomladanski zvončki ob jezeru Po stezi proti vzhodu smo se spustili do asfaltirane ceste, nato pa zavili desno skozi Selo proti Mlinem. V upanju na bližnjico smo pred njim s ceste zavili levo Pod Kozarco, a na prvi pogled končali v slepi ulici. Ob hiši in mimo vrta smo vendarle prispeli na pot, ki vodi na vrh Kozarce, a smo se po njej v desno spustili do križišča, od koder bi nas levi odcep zapeljal proti Obroču. Ker je ta ravno v nasprotni smeri od začrtane, smo se raje vrnili desno do glavne ceste skozi Mlino ter neto po njej levo do jezera. Končno smo na naši poti okrog jezera nekaj časa dejansko tudi hodili ob njem, in sicer mimo Vile Bled. Temu primerno je bilo tu tudi mnogo več sprehajalcev, v nasprotju z le nekaj redkimi mimoidočimi, ki smo jih srečali do sem.

Planjave cvetočih črnih telohov Ko se nam je z leve spet približala asfaltirana cesta okrog jezera, smo na nasprotni strani le-te lahko opazili tablo za Dom muzealcev Slovenije, ki je bila naše znamenje - spet je bil čas, da zapustimo obalo jezera. Za stebrom daljnovoda se je namreč skrival kažipot za Osojnico in Ojstrico, naša naslednja cilja. Položna pot nas je prav kmalu pripeljala do sedla, kjer nas je nov kažipot usmeril v desno na Ojstrico. Čeprav pot ne vodi prek nje in se je bilo potrebno vrniti do istega mesta, je bil vzpon na vrh vreden truda. Pričakala nas je lesena klopca, s katere je bil odličen razgled na celoten Bled in Blejsko jezero, kot tudi na že osvojena vrhova na njegovi nasprotni strani. Zaradi meglic žal ni bilo videti prav veliko Karavank v ozadju, sicer bi bil pogled še toliko lepši.

Blejsko jezero z Male Osojnice S sedla smo se odpravili naprej proti Osojnici. Po krajšem vzponu smo s poti zavili v levo na bolj znano Malo Osojnico. Prav s tega vrha je napravljenih največ posnetkov Blejskega jezera, a po našem mnenju je pogled z Ojstrice še lepši. Je pa res, da na Osojnico vodi tudi krajša, bolj strma pot po stopnicah, na kateri se je predlani smrtno ponesrečil avstralski turist. Mi se nismo odločili za spust po njej, temveč smo se raje spet vrnili do poti, ki smo jo zapustili in se po njej povzpeli še na Veliko Osojnico. Njen vrh je povsem poraščen z gozdom ter ne ponuja nikakršnega razgleda, se pa zato markirana pot nadaljuje prek njega do razgledne točke na njegovem pobočju, ki pa se vendarle ne more meriti s predhodnima vrhovoma.

Kažipot za bukev velikankoNaslednji del naše poti se je izkazal za mali orientacijski izziv. Vrnili smo se namreč do mesta, kjer smo opazili markacijo za Bohinjsko Belo in se odločili slediti tej poti, ki naj bi nas pripeljala v Zako. Prav hitro je postalo sledenje markacijam zelo težavno, saj so posejane precej na redko, v pomladanskem gozdu, prekritim s suhim listjem, pa poti tudi ni bilo enostavno opaziti. Nekajkrat smo se še uspeli vrniti na pravo pot po tem, ko smo jo že zgrešili, nedaleč od mesta, kjer smo prečkali v tem letnem času k sreči suho malinovja pa smo jo povsem izgubili. Odločili smo se, da iskanje opustimo, in raje ubrali prečno smer na strmo pobočje, dokler nismo prišlo do strme sledi, ki je bolj verjetno bila suha struga hudournika, kot pot. A z nekaj previdnosti nas je prav ta pripeljala nazaj na utrjeno pot, ki smo jo na vrhu zgrešili. Za trenutek nas je zamikalo, da bi se po njej povzpeli nazaj in preverili, kje smo jo spregledali, a na koncu smo vendarle sklenili, da se v desno neposredno spustimo do gozdne ceste, na katero smo ponovno v desno zavili proti Zaki.

Družabna laboda v parku ob jezeruNekaj ovinkov kasneje smo prišli do razcepa. V levo se je odcepila pot na Pokljuko. Poleg tega kažipota je v isti smeri kazal še zanimiv bukov list, za katerega smo na začetku Zake ugotovili, da je usmerjal proti 33 metrov visoki bukvi velikanki. Če se znajdete tu, priporočamo njen ogled, mi pa smo seveda brez tega znanja raje nadaljevali desno pod železniško progo proti Bledu. Ob ogradi kampa, ki so ga že pridno čistili in pripravljali za prve goste, smo se spet vrnili do Blejskega jezera, ob katerem smo se v družbi številnih drugih sprehajalcev vrnili proti našemu izhodišču. Edino presenečenje nas je pričakalo pri veslaškem centru v Zaki, kjer zaradi del nismo mogli nadaljevati tik ob jezeru, temveč smo morali napraviti še manjši ovinek okrog gradbišča.

Zaščitniški racman varuje svojo račko Sicer drži, da se nismo povzpeli na prav vse vrhove ob jezeru, saj smo zavestno izpustili Kozarco in Obroč, pa tudi med vračanjem se nismo povzpeli na grajski grič, smo pa kljub temu obiskali najvišjih 5 vrhov in vse najlepše razgledne točke v zgolj enem dopoldnevu. Za ljubitelje geolova bo najbrž zanimivo, da smo ob poti našli dva zaklada in šli še mimo dveh, ki smo jih odkrili že pred tem. V času od naše poti do danes pa je bil v neposredni bližini skrit še peti zaklad. Razlogov za ponovitev naše poti v celoti ali le njenega dela je torej več kot dovolj.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

Objavite prvi komentar

Objavite komentar

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh