Talež

Prelepo pomladno soboto smo izkoristili za obisk zanimivosti v okolici avtokampa Šobec in tako še izkoristili možnost brezplačnega prehoda skozi kamp, preden ga v sredini aprila odprejo in začnejo vstop zaračunavati. Že ob prihodu nas je kar malo presenetilo dejstvo, da v bajerju ni bilo vode, a kot smo izvedeli kasneje, je bilo temu vzrok redno čiščenje pred začetkom sezone. Parkirali smo na urejenem parkirišču pred avtokampom in se najprej sprehodili do bližnjega mokrišča in lehnjakotvornih izvirov, le nekaj metrov oddaljenih od parkirišča, pod gozdom nasproti avtokampa.

Od tam smo nadaljevali pot po makadamski cesti vzdolž ograde avtokampa. Takoj za ogrado smo z nje zavili desno in takoj nato levo na kolovoz, po katerem smo najprej prečili travnik in se nato sprehodili še skozi manjši gozdiček. Od hiše na drugi strani naprej je pot postala precej manj izrazita, a se je kmalu iztekla na naslednji kolovoz, na katerega smo zavili v levo. Nedaleč od tega mesta se je v levo pravokotno odcepila pešpot v smeri gozdnatega pobočja, iz katerega se sliši žuborenje studenca. Vedno bolj izraziti poti smo sledili prek travnika, kjer smo ta studenec prečkali in se nato ob njem povzpeli vse do izvira, tik pod katerem nas je navdušil s simpatičnim slapičem. Kar malo škoda je, da niti studenec, niti slapič nimata imena, in tako navdušujeta predvsem lokalne sprehajalce.

Od tod smo se vrnili nazaj do izhodišča in se nato sprehodili skozi kamp do mostu čez Savo, ki smo ga seveda prečkali in nato nadaljevali levo po dobro vidni poti. Tej smo sledili skoraj do mesta, kjer se začne vzpenjati, tam pa smo ob ogradi zavili levo na travnik vse do njegove oddaljene konice, kjer le nekaj dreves zakriva sotočje Save Dolinke in Save Bohinjke. Užitek ob opazovanju razlik med obema Savama, ki od tod naprej nadaljujeta svoj tok pod skupnim imenom, so nekoliko kazili le gradbeni stroji na nasprotnem bregu.

Vrnili smo se do mesta, kjer smo zapustili pot, in nadaljevali po njej. Po krajšem vzponu in spustu smo dosegli Bodeški most čez Savo Bohinjko in ga prečkali. Na drugi strani smo takoj začeli z vzponom po neoznačeni gozdni cesti, ki vodi na Talež. To dejstvo je prvi kažipot potrdil kar nekaj metrov višje, na prvem razpotju. Po še vedno redko označeni gozdni cesti smo nadaljevali z vzponom brez orientacijskih dilem vse do izrazitega razcepa poti na koncu strmejšega klanca. Tudi tam smo se odločili nadaljevati po gozdni cesti, a se je kasneje izkazalo, da bi lahko zavili tudi desno in se povzpeli po pešpoti skozi gozd.

Ko smo po krajšem vzponu dosegli dve spominski obeležji na nasprotni strani poti, smo bili že skoraj na cilju. Kljub temu smo pred nadaljevanjem na klopi malo posedeli in se okrepčali. Že nekaj metrov naprej nas je markacija proti lovski koči usmerila desno in čez nekaj 100 metrov smo že bili na cilju. omeniti je potrebno, da se izpred lovske koče ponuja čudovit razgled na dolino, ki si ga po vzponu morate privoščiti, četudi ne nameravate izkoristiti njihovega gostoljubja.

V dolino smo se po isti poti vračali le kratek čas. Že kmalu po začetku spusta nas namreč že precej zbledel napis na enem od dreves usmeri levo proti Bledu. Po tej pešpoti smo se najprej spustili do že omenjenega razcepa, od tam pa smo nadaljevali levo po dobro vidni in utrjeni ter občasno tudi markirani poti, za katero se je izkazalo, da je precej bolj obiskana od gozdne ceste, po kateri smo se povzpeli. Dolino smo dosegli na robu travnika, kjer so številni izletniki parkirali svoje avtomobile. Nas je od našega ločevalo še kar nekaj hoje, ki pa smo si jo odločili še nekoliko podaljšati.

Po makadamski cesti smo nadaljevali do Ribenskega mostu, ga prečkali in nato s ceste v prvem desnem ovinku zavili levo na pešpot, katere začetek je prekrivalo grmovje. Tej poti smo sledili vse do bajerja pri Debeli peči, ki je poleti priljubljena lokacija za piknike, kar so prvi obiskovalci potrjevali že tudi v tem zgodnje pomladanskem času. Čeprav smo vedeli, da je v bajerju precej življenja, nas je kar malo presenetila želva, ki smo jo opazili v njem. Po isti poti smo se vrnili do mesta, kjer smo zapustili cesto, in nato po cesti nadaljevali skozi Ribno.

V prvem bolj izrazitem razcepu smo nato zavili desno in sledili cesti vse do zadnje hiše, kjer se je iztekla v kolovoz, po katerem smo prispeli do glavne ceste med Bodeščami in Ribnem. To smo le prečkali in nadaljevali po kolovozu, na katerega nas je usmerjal kažipot za Koritno. Ta se je kaj hitro iztekel na naslednjo cesto, na katero smo zavili desno in nato takoj spet levo v smeri Šobca. Po tej že znani poti smo se spustili do mostu čez Savo pri Šobcu in se nato skozi kamp sprehodili do parkirišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.