Nad Bohinjsko Belo se dviga skalnat greben, katerega najvišji vrh, Galetovec, je urejen kot vzletišče za jadralne padalce. Z njega se odpira tudi čudovit razgled na Bohinjsko Belo, Babji zob, Blejsko jezero z okolico ter Karavanke v ozadju. Pečine na njegovem vzhodnem pobočju preprečujejo neposreden vzpon, vodita pa nanj poti z obeh strani Bohinjske Bele: iz Zgornje vasi čez Slamnike in Turn, iz Podklanca pa prek Planine za Jamo. Ker so nam krožne trase ljubše od vračanja po isti poti, se bomo po prvi povzpeli, po drugi pa spustili. Sprehodu čez celotno vas se tako ne bomo mogli izogniti, zato je verjetno najboljša izbira za parkirišče kar železniška postaja v Bohinjski Beli.
Pred začetkom pohoda si še enkrat ogledamo naš cilj, nato pa se po glavni cesti odpravimo proti Zgornji vasi. Že med vožnjo skoznjo smo na desni strani ceste opazili kažipot za Iglico, do katerega se moramo sedaj vrniti. Pravzaprav sta na tistem mestu kar dva kažipota, ki kažeta v različno smer. Kateri bo pravi? Ker želimo videti tudi slap pod Iglico je pametnejša izbira leve ceste, saj smer desno obeta možnost, da bo Iglico obšla. Pravilnost izbire se potrdi že v nekaj minutah, ko se znajdemo pod steno Iglice, ki služi kot priljubljeno plezališče. Nasmeh nam na ustnice privabi jopica, obešena na ograjo ravno prek opozorilne table, ki svari pred tem prekrškom.
Pogled na slap nas zaradi majhne količine vode ne navduši, zato raje hitro nadaljujemo z vzponom po z lestvami in varovali skrbno opremljeni poti skozi razpoko v steni. Vseeno psi brez izdatne pomoči poti ne glede na svojo spretnost ne bodo zmogli. Če svojega spremljevalca ne želite nositi po lestvah, raje izberite daljšo pot okrog stene. Mostiček prek katerega se je bilo včasih mogoče sprehoditi na Iglico, žal ni vzdrževan tako dobro kot pot, zato bo moral zadoščati razgled z roba pobočja, medtem ko je pristop na Iglico do nadaljnjega na voljo le plezalcem. Še malo daljši postanek zaradi iskanje bližnjega zaklada in že smo nared za nadaljevanje vzpona.
Pot v tem delu še ni označena, niti ni najbolj očitna. Z nekaj truda jo lahko opazimo na južnem robu travnika. Že po nekaj metrih zavije v gozd, skozi katerega se vije po levem bregu potoka Suha. Na makadamsko cesto se izteče ravno na mestu, kjer nas nekoliko dvoumno postavljena kažipota usmerjata proti Galetovcu in Slamnikom. Odločimo se slediti rdeči puščici, ki kaže naprej v gozd na bližnjico in si s tem prihranimo nekaj hoje po cesti. Tej nato sledimo dokler ne prečkamo potoka, kmalu pa po še eni bližnjici dosežemo rob gozda. Na vrh travnika se povzpnemo po cesti, ob domačiji nas živahno pozdravi domnevno hud dalmatinec, takoj za hišami pa pravilno smer potrdi naslednji kažipot.
Sedaj se rdečim puščicam pridružijo še Knafljeve markacije. Poti res ne moremo več zgrešiti. Hkrati se začne stopnjevati strmina, ki se konča šele, ko tik pred Slamniki dosežemo naslednjo cesto. Po njej ponovno zapustimo gozd in se prek travnika sprehodimo nad domačijo. Takoj za njo skorajda spregledamo kažipot, ki nas usmeri desno v pobočje. V naslednjem razcepu takoj za tem po krajšem razmisleku izberemo levo pot, saj desno označuje kažipot za zanimivo poimenovano planino Rčitno. Strm vzpon skozi gozd nekoliko popusti na robu poseke, ki jo prečimo po zgledno speljani poti. Na nasprotni strani nas preseneti blatna vlaka, ki je v tem suhem vremenu res nismo pričakovali. Z nekaj iznajdljivosti tudi po prečkanju ostanemo čisti. Vodni izvir, na katerega naletimo čez nekaj deset metrov, se ponudi kot možen razlog za blato, naša štirinožna spremljevalka pa ga izkoristi, da poteši svojo žejo.
Strmina se zopet začne stopnjevati, gozd skozi katerega nas vodi pot, pa postaja vse bolj podoben pragozdu. Podrta drevesa ležijo vsepovprek, edinole pot je očiščena toliko, da hoja po njej ni otežena. V številnih serpentinah se povzpnemo vse do grebena, kjer zavijemo levo proti Galetovcu. Ob spomeniku iz druge svetovne vojne si privoščimo nekaj pijače in kratek počitek, nato pa nadaljujemo pot po cesti. V prvem razcepu zavijemo levo proti našemu cilju in cesti sledimo vse do mesta, kjer nas kažipot usmeri levo prek travnika in skozi gozdiček do vzletišča in razgledne točke. Kljub zdaj že oblačnemu vremenu na vrhu še zdaleč nismo sami, nekateri celo vztrajajo v kratkih rokavih, čeprav smo si mi že med vzponom ponovno nadeli vetrovke, ko se je sonce skrilo za oblake. Ker smo za razgled v veliki meri prikrajšani po zaslugi zmanjšane vidljivosti zaradi meglenega ozračja, se kmalu spustimo v dolino.
Sledimo levi poti proti Planini za Jamo. Spust po travniku nam polepšajo preproge pomladanskega žafrana, začudimo pa se tudi nad številnimi brini, ki jih tu res nismo pričakovali. Ko dosežemo cesto, ki smo jo prej zapustili, nanjo zavijemo levo in ji sledimo mimo manjše planine, na kateri so že začeli s pripravami na prihod živine. Po kratkem prečkanju gozda se pot nadaljuje ob robu naslednjega travnika in se pravokotno izteče na cesto. Kot nalašč na tem mestu ni opaziti nobene markacije, ki bi namignila pravo smer, zato se odločimo nadaljevati kar naravnost prek ceste, kar tudi markacije kmalu spet potrdijo. Še eno prečkanje gozda in že dosežemo Planino za Jamo.
Pot nas vodi po zgornjem robu travnika in prek pašne ograje. Prečkamo cesto in s spustom nadaljujemo skozi gozd. Cesto pri tem še nekajkrat prečkamo, dokler se pot ne izteče na cesto v ostrem levem ovinku. Sedaj cesti nekaj časa sledimo, dokler na desni ne opazimo ne najbolj izrazit odcep poti v gozd, ki je nekoliko globlje označen tudi z markacijo. Zavijemo na top pot, prečkamo slabšo gozdno cesto in se še zadnjič pridružimo makadamski cesti, po kateri se dokončno spustimo do vasi in našega izhodišča.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar