Tokratni izlet smo si sprva sicer zamislili drugače, toda od slapu Voje smo zaradi premalo pozornosti nadaljevali po napačni poti. Ko smo se tega zavedli, nam spust nazaj k slapu ni preveč dišal, zato smo prvotni cilj, planino Krstenica, nadomestili z nenačrtovano planino Vrtača. odločitve nismo obžalovali, saj sta se tako sama planina kot tudi pot prek nje izkazali za zelo zanimivi. Tako zelo, da smo tam skrili nov zaklad, ki bo morda na to pozabljeno lokacijo privabil še koga.
Za izhodišče smo si izbrali parkirišče na koncu Stare Fužine, tik pred mestom, kjer pobirajo cestnino za nadaljnjo vožnjo proti planinam Voje, Blato in Vogar. Parkirnina na tem mestu stane 1 evro na uro oz. 8 evrov za celoten dan. S parkirišča smo se odpravili po položni poti, ki se prične zadaj desno in vodi do Hudičevega mosta čez potok Mostnica. Tega ne prečkamo temveč se za nekaj metrov povzpnemo po njegovem desnem bregu do turistične table s kratko predstavitvijo korit Mostnice in poti vzdolž njih, ki se prav pri tabli odcepi desno.
Po njej hitro prispemo do Kekčevega mostu, s katerega lahko globoko pod sabo vidimo kanjon, ki ga je vrezala voda. Pot nadaljujemo po markirani poti na levem bregu potoka, ki se kar nekajkrat približa koritom. Posebej je označen dostop do znamenite tvorbe, poimenovane “slonček” zaradi svoje specifične oblike. Ker je le nekaj metrov umaknjena s poti, se nam jo splača ogledati, četudi imamo v načrtu še daljšo turo in zato do korit ne hodimo ravno na vsakem mestu, kjer lahko vidimo sledove naših predhodnikov. Kmalu dosežemo Češenjski most, kjer potok ponovno prečkamo in nadaljujemo po desnem bregu. Po strmi sipki poti se že takoj umaknemo od struge.
Po le kratkem vzponu se spet znajdemo v gozdu, skozi katerega nas položna markirana pot pripelje do makadamske ceste na planino Voje. Le kak ovinek naprej že dosežemo Kočo Voje, kjer bi imeli še zadnjo priložnost za parkiranje vozila, če bi se odločili nadaljevati z vožnjo. Promet naprej je namreč dovoljen le še lastnikom zemljišč. S hojo seveda nadaljujemo prav po tej cesti. Ko dosežemo travnike, nas kmalu pričaka označen razcep. Obe poti vodita do Okrepčevalnice Slap in slapu Voje, le da sta speljani nekoliko drugače. Bolj pogosto je uporabljena desna makadamska cesta, ki je nekoliko daljša in prek travnikov vodi približno po sredini doline. Levi kolovoz vodi prav po robu doline, drevesa ob njem pa nudijo vsaj nekaj zaščite pred vročim soncem. Čeprav nas je v jutranjih urah pred njim ščitila tudi megla, smo se vseeno odločili za slednjo alternativo.
Z nje se v nadaljevanju v desno odcepita dve pešpoti proti okrepčevalnici in slapu. Mi smo izbrali drugo, ki nas je pripeljala do struge Mostnice le nekaj metrov pod slapom. Da smo jo lahko prečkali smo se morali do nje najprej nekaj metrov strmo spustiti in nato ponovno povzpeti, a pot je dovolj pogosto uporabljena, da ni težavna, če le imamo primerno obutev in nivo potoka ni previsok, kar se letos ni bati. Le nekaj korakov naprej po levem bregu smo dosegli razgledišče na slap, ki kljub sušnemu obdobju le ni bil povsem presušen in je bil zato povsem vreden ogleda. Poiskali smo še zaklad v bližini in se odpravili naprej.
In prav tu smo naredili napako. Za prvotno načrtovani vzpon do planine Krstenica bi se namreč morali vrniti nazaj na kolovoz na desnem bregu, ki smo ga zapustili zaradi ogleda slapu. Mi pa smo namesto tega nadaljevali z vzponom po dobro vidni, a ne markirani poti na levem bregu, ki nas je po nedolgem, mestoma strmem vzponu pripeljala do Mostnice na mestu, kjer je ni bilo težavno prečkati. Tu nekje smo svojo napako tudi odkrili, saj po strmem pobočju na desnem bregu vzpon do kolovoza, ki smo ga zapustili ni bil več mogoč. Posvetovali smo se z zemljevidom in se odločili, da bomo s hojo nadaljevali po vrisani nemarkirani poti v smeri planine Vrtača, ki se ji ni zdelo težavno slediti.
Po zemljevidu sodeč bi se morala sicer nadaljevati še po levem bregu in se začeti že pri okrepčevalnici, a glede na običajno točnost vrisanih poti, še posebej nemarkiranih smo verjeli, da bi znali biti na pravi. V skrajnem primeru bi se še vedno lahko vrnili, če bi se izkazalo, da nadaljevanje ni mogoče. To se sicer ni zgodilo, je pa pot mestoma postala precej nerazpoznavna in smo se morali znajti kar na pretežno brezpotnem pobočju, ki pa strminam navkljub nikoli ni postalo zares težavno. Še najtežji je bil ravno zadnji vzpon do mesta, kjer je tudi vrisana pot prečkala Mostnico. A tam smo že sledili spet bolje vidni stezi, zato smo nadaljevali tudi mimo krajšega odseka, ki je zaradi nevarnosti zdrsa zahteval dodatno pazljivost.
Ko smo dosegli vrisano traso nemarkirane poti, smo ugotovili, da bržkone vendarle nismo sledili tej poti. Sedaj smo namreč kar naenkrat zasledili tudi prve že močno zbledele markacije, ki pa jih ni bilo mogoče zamenjati z ničemer drugim. Očitno je bila vrisana pot na planino Vrtača nekoč celo markirana, a sedaj ni več vzdrževana. Kljub temu s sledenjem nismo imeli nobenih težav več, saj je bila precej dobro vidna. Poleg markacij, ki smo jih običajno res opazili šele tik ob njih, pa so nam bili v pomoč tudi posamezni možici. Ker smo bili sedaj prepričani, da smo na pravi poti, smo jih nekaj dogradili in celo na novo postavili tudi sami.
Večinoma gozdna pot se je v zadnjem delu spustila v grapo nekega tokrat povsem suhega pritoka, katerega breg pa je bil izdatno porasel s podrastjo. Zaradi te je bilo sledenje poti spet nekoliko težje, a ob zadostni pozornosti vseeno povsem izvedljivo. Bolj so nas motile koprive, ki so nas nekajkrat kar pošteno opekle, ker smo jih prepozno opazili. Značaj poti nas je kar nekoliko spominjal na Pokljuško sotesko. Zaključni del vzpona pred planino smo opravili po precej zaraslem travniku, kjer se nam je na desno že odpiral pogled na pečine nad nami. Po nadvse kratkem prečkanju gozda smo dosegli tudi osrednji travnik, s katerega se je med drugim prav lepo videlo Jezerski Stog in Tosc.
Takrat smo se že odločili, da bomo obisk Krstenice prestavili na drugo priložnost, vseeno pa se je bilo potrebno še vrniti. Lahko bi sicer ubrali kar isto pot in poiskali še njen spodnji odsek, ki smo ga očitno zgrešili, a smo se raje najprej odločili poiskati njeno nadaljevanje, ki naj bi se v smeri proti vzhodu izteklo na markirano pot proti Velemu polju. Strma pobočja in stene nad njimi sicer niso obetale veliko, a če je pot vodila že na planino, smo bili dolžni vsaj poskusiti najti njeno nadaljevanje.
Po krajšem iskanju smo vendarle zaslutili, kje bi lahko pot vodila navzgor. Čeprav prehoda prek stene nad nami nismo opazili, smo se odločili vsaj začeti z vzponom in preveriti kakšna bo situacija. Že nekaj deset metrov više nam je dodatno upanje vlil možic, katerih je v nadaljevanju sledilo še precej in so označevali zelo strmo a ne zahtevno stezo, ki je prav lepo vodila prek grape v prej na videz povsem neprehodni steni. Da bi bilo iskanje za morebitne naslednike še lažje smo tudi na tem odseku možice dopolnili in dodali. Edinole povsem na dno pobočja se zavoljo tega nismo spustili, tako da bo iskanje začetka ostalo nespremenjen izziv tudi za druge. Smo pa z možicem označili mesto, kjer smo končno dosegli markirano pot na Velo polje – za lažji dostop v nasprotni smeri.
S tem smo dosegli najvišjo točko našega izleta in preostal nam je le še lahek spust po markirani poti, na kateri smo v nasprotju s predhodnim odsekom srečali tudi druge planince, po opremi sodeč večinoma na poti proti Triglavu. Spust nas je vodil prek planine Spodnja Grintovica, ki bi jo morali doseči tudi po prvotnem načrtu. Tako smo lahko spoznali tudi, kakšen bi bil vzpon, ki smo si ga prvotno zadali. Izkazalo se je, da mestoma še bolj strm od že prehojenih, zato pa precej krajši in orientacijsko povsem netežaven. Sedaj, ko poznamo to pot, nam bo naslednjič še toliko laže. Od mesta, kjer smo markirano pot pri slapu Voje med vzponom zapustili, smo se seveda vračali po isti poti, ki pa je bila mnogo bolj obiskana, kot ob zgodnjih jutranjih urah našega vzpona.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar