Pot začnemo v vasi Potoki, ki leži ob stari cesti med Žirovnico in Jesenicami. Avto je najbolje pustiti kar ob magistralni cesti na desni strani takoj po tabli za konec vasi v smeri Jesenic in od tod nadaljevati peš. Pot nas vodi prek železniške proge do vrha vasi in nato desno skozi vas dokler se cesta ne začne ponovno spuščati. Tu takoj po prečkanju potoka zavijemo levo na makadamsko pot v hrib. Že čez nekaj metrov nas na drevesu ob poti pričaka prvi kažipot za Ajdno. Kljub temu so v prvi polovici poti markacije zelo redke, zato ves čas na razpotjih ubiramo desno pot, tako da ostajamo na levem bregu potoka, ki nas spremlja.
Pot se ves čas strmo vzpenja skozi gozd in je tudi precej blatna. Kratek odsek si celo deli s strugo dela potoka, zato so pogoste bližnjice po gozdu ob obeh straneh poti, ki jih izbiramo po lastni presoji. V drugi polovici poti so kažipoti proti Ajdni na razcepih pogostejših, pa tudi markacij je več. Ko na desni strani zagledamo kamnito steno Ajdne, nas kmalu v breg proti njej usmerijo nejasni napisi na bližnjih drevesih. Če pridemo do točke, kjer nas podobni napisi na drevesih že usmerjajo v levo proti Koroški Beli (oz. KB), smo že previsoko in se moramo nekoliko vrniti. Pot, ki vodi do stene, je mnogo bolj razpoznavna med spuščanjem, kljub temu pa se ne moremo izgubiti, saj njeno nadaljevanje vodi ves čas vzdolž stene, ki jo vidimo. Ne glede na to, kje pridemo do stene, se moramo ob njej spustiti do najnižje točke (usmerimo se desno, če gledamo proti steni), od koder nas čaka dobro uhojena, a nekoliko zahtevnejša pot do prve razgledne točke in od tod naprej do dobro ohranjenega arheološkega najdišča ter skozenj vse na vrh, od koder se nam razprejo prelepi pogledi na Karavanke, Zgornjesavsko dolino in Julijce v daljavi.
Od tod bi se lahko že vrnili do izhodišča, izlet pa lahko podaljšamo še do Valvasorjevega doma, ki je oddaljen manj kot uro hoda. Pot bi lahko nadaljevali kar po grebenu vrha Ajdne, vendar bi nas v tem primeru čakal krajši zahteven spust po klinih, zato se vrnemo po isti poti do dna stene in z vzpenjanjem nadaljujemo vzdolž nje mimo tovorne žičnice. Čeprav pot nekaj časa ni markirana, je ne moremo zgrešiti, če se le ves čas vzpenjamo. Kmalu dosežemo širšo utrjeno pot, ki s Koroške Bele vodi k Valvasorjevemu domu. Tu zavijemo desno in se za ovinkom vzpnemo na cesto iz Završnice na Potoško planino. Prečkamo jo in nadaljujemo po dobro markirani stezi, na katero nas usmeri kažipot. Kmalu dosežemo Valvasorjem dom, kjer lahko posedimo v senci in se okrepčamo.
Sedaj se do izhodišča lahko vrnemo po isti poti, lahko pa se z njegove druge strani spustimo po markirani poti proti Žirovnici. Tej dolgo sledimo in šele proti dnu zavijemo desno na dobro vidno, a nemarkirano pot proti Potokom na mestu, kjer nas proti Žirovnici ostro levo usmeri prvi kažipot po ponovnem prečkanju ceste za Potoško planino. Tej stezi ves čas sledimo, ne da bi se odločali za očitne spuste ali vzpone, kjer se nam ponuja izbira. Ko našo stezo pravokotno prečka drugo dobro uhojena steza, že slišimo šum Ratibovca, katerega prečkamo takoj za ovinkom. Od tod naprej nas čaka le še kratek odsek bolj zaraščene, a še vedno razpoznavne poti, ki se konča v romskem naselju. Od tod se po makadamski stezi spustimo do železniške proge. Če nam vračanje po magistralni cesti ne diši, ne gremo skozi podvoz pod železniško progo, ampak nadaljujemo po ozki asfaltirani cesti ob njej. Ta se počasi ponovno vzpne do vrha vasi Potoki, kjer smo na začetku zavili v hrib proti Ajdni. Preostane nam le še vrnitev skozi vas do parkirišča, kjer smo pustili avto.
>> Album slik <<
Objavite komentar