Škavnica

Skupino izletov v začetku oktobra smo zaključili prvo nedeljo, ko smo se odpravili na Škavnico. Za izhodišče smo izbrali veliko urejeno parkirišče nad Gradiščem pri Vipavi. V nasprotju z večino, ki se je s parkirišča odpravljala navzgor in desno proti Gradiški Turi, smo se mi odpravili levo po zmerno strmi markirani poti na Plaz. Po sprehodu mimo zadnjih vinogradov nas je najprej pozdravil napis "Srečno pot" na skali ob poti, nemalo naprej pa se je v desno odcepila markirana bližnjica po skalah navzgor.

Vabljivosti navkljub smo zaradi pasje družbe nadaljevali pot naravnost in čez čas dosegli mesto, kjer je tudi običajna pot na Plaz zavila ostro desno in se na naslednjem ovinku nazaj v levo združila z bližnjico. V drugi polovici se je pot po krajši ravnini začela viti skozi listnat gozd, ki je bil vključno s podrastjo obarvan v prelepe jesenske barve. Kmalu smo prispeli do klopi in s tem skorajda do prvega cilja, saj je bil vrh Plazu oddaljen le še petdeset metrov v levo. Kljub ne najbolj jasnemu vremenu nam je ponudil lep razgled na celotno Vipavsko dolino, nad sabo pa smo prvič zagledali tudi Škavnico - naš končni cilj.

Vrnili smo se do klopi in sprva po ravnem nadaljevali po dobro markirani poti za Abram. Kaj kmalu se je strmina spet začela stopnjevati. Pot je nato kar nekaj časa vijugala, z leve pa so se nanjo priključile številne markirane in nemarkirane poti, verjetno večinoma proti Vipavi. Na eni od skal sredi poti smo opazili tudi skoraj povsem izbrisano markacijo, ki je v desno najverjetneje usmerjala proti Gradiški Turi na precej zaraščeno pot. Zanimivo bi bilo izvedeti zgodbo te nekoč markirane smeri. Naslednji odcep, pomemben za nas, smo dosegli šele pri kapelici in vpisni knjigi na robu Nanoške planote, kjer smo zavili levo proti Abramu, medtem ko je desna pot vodila proti Gradiški Turi.

Nedaleč od tega razcepa, se s poti proti Abramu ostro v levo odcepi kolovozna pot, ki sicer ni markirana, vendar je kljub temu ni mogoče zgrešiti. Njej smo brez vidnih odcepov sledili kakšne četrt ure, potem pa nas je v blagem desnem ovinku na levi nase opozorila zanimiva kamnita skulptura in nas usmerila na levo v gozd proti vrhu Škavnice. Od tod pa do vrha so nas ob že tako dovolj dobro shojeni poti usmerjale še puščice na skoraj vsakem drevesu, tako da se res ni bilo več mogoče izgubiti. Čeprav na vrhu ni vpisne knjige, je dobro označen, tik pod njim pa je tudi lepo urejena klop, ki poleg lepega razgleda na Plaz, Vipavo in Vipavsko dolino ponuja tudi pogled na zanimivi kraški pojavi, s katerimi so prepredene skale, ki so pravi zaščitni znak tega vrha in po katerih je verjetno tudi dobil ime. Ko smo se po krajšem počitku nagledali vsega, kar nam je vrh imel ponuiditi, smo se po isti poti vrnili do izhodišča.

>> Album slik <<