Kojnik

Na praznični četrtek, 1. novembra, smo se zapeljali v Podgorje in od tam na Kojnik ter proti Kraškemu robu. Izbira se ni izkazala za najboljšo, saj sonca kljub drugačnim vremenskim napovedim ni bilo ravno veliko, predvsem v višjih predelih pa nas je pošteno prepihala tudi burja, ki nas je sicer spremljala kar ves čas. Smo pa bili zavoljo odlične vidljivost nagrajeni s čudovitimi razgledi, tako da nam ob koncu dneva vendarle ni bilo žal.

Parkirali smo na urejenem turističnem parkirišču ob športnem igrišču, kjer smo si na tabli lahko ogledali tudi zemljevid s potmi na okoliške vrhove. Na drugi strani igrišča smo pri kapelici zavili desno na makadamsko cesto, ki smo se je držali še lep čas. Glede na zemljevid bi sicer kmalu morali z nje zaviti na markirano pot v levo, ki pa smo jo zaradi nepozornosti (in tudi ne najbolj očitnih markacij, kot smo ugotovili med vračanjem) zgrešili. Ko smo se tega zavedli, se nismo želeli vračati, zato smo nadaljevali po poti, ki smo jo sprva načrtovali za vrnitev. Markacij na njej vse do začetka blagega vzpona sicer ni bilo, pa tudi v nadaljevanju so bile redke, vendar pa tudi ne prave nevarnosti, da bi pot zgrešili, saj ni bilo nobenih odcepov.

Ko smo dosegli širšo makadamsko cesto, ki se vzpenja iz Praproč, smo na njej seveda zavili v levo, da smo se ponovno obrnili proti našemu cilju. Kar nekaj časa smo ob postopnem vzpenjanju držali smer, vzporedno s Kraški robom. Cesto, ki je sicer bila v vedno slabšem stanju, smo zapustili šele na naslednjem očitnem odcepu v levo (ponovno proti Kojniku, saj smo medtem že bili na njegovi južni strani). Ta nas je popeljala mimo lovskega zavetišča, ki je na prvi pogled še najbolj spominjalo na kontejner, vendar pa se je kmalu spet obrnila proti vzhodu, tako da smo ob prvi očitni priložnosti spet zavili v levo na precej opuščeno kolovozno pot, ki nas je popeljala okrog Kojnika v nasprotni smeri.

Šele tu se nam je pogled na okolico počasi začel odpirati, saj smo se znašli na pretežno travnatih južnih in zahodnih pobočjih Kojnika. Najprej smo si lahko ogledali cesto vzdolž Kraškega roba, po kateri smo se vzpenjali, kmalu se nam je odprl pogled na morje, preden smo dosegli markirano pot na Kojnik iz Podgorja, po kateri smo se prvotno nameravali vzpeti, pa se nam je odprl pogled že vse do Kopra in Trsta, v daljavi pa smo videli celo obrise italijanske obale Jadrana.

Ves čas se je stopnjevala tudi burja, kljub temu pa smo se odločili, da se po markirani poti povzpnemo še prav na vrh Kojnika, kjer nas je res pošteno prepihalo, smo se pa kljub temu vpisali v vpisno knjigo ter se naužili še pogleda proti Slavniku in Grmadi na severu ter proti Goliču in drugim travnatim vrhovom na vzhodu. Lepotam navkljub nas je veter hitro pregnal v zavetje gozda in doline, kamor smo se spustili po direktni markirani poti proti Podgorju.

Med vračanjem smo ugotovili, da bi na začetku izleta z makadamske ceste v levo morali zaviti na neizrazit kolovoz, na kar je sicer tudi opozarjala markacija, vendar pa njena lega res ne pomaga najbolj pri odločitvi, ali nadaljevati po makadamu ali po kolovozu. Sedaj vemo za drugič, ta zapis pa bo morda z napačne poti odvrnil še koga drugega. Po vrnitvi na parkirišče smo se odpeljali do Gostilne pod Slavnikom na začetku Podgorja, kjer so nam postregli z odlično jelenovo pečenko, na katero pa smo čakali skoraj dve uri, kar je vtis precej pokvarilo. Glede na predhodne pozitivne kritike gostilne smo se nehote spraševali, ali je šlo za slučajen dogodek, ali pa se strežba vedno prične šele proti drugi uri, čeprav je gostilna odprta že prej, saj tudi drugi gostje niso bili postreženi hitreje.

>> Album slik <<