Travnate ravnine povirja vzhodno od Bodešč so kot nalašč za brezskrbno norenje našega pasjega spremljevalca, ob jasnem zgodnje pomladanskem vremenu z opranim ozračjem ozračjem, kakršno je bilo to nedeljo, pa je vredno sprehod iz Šobca podaljšati še do Bodešč in razglednega vrha Gradišče nad njimi. Prečudoviti razgledi na Karavanke, Bohinjsko dolino in vrhove Julijskih Alp v daljavi vloženi trud več kot poplačajo.
Z avtom smo se zapeljali do parkirišča pred avtokampom Šobec, zaprtim v tem letnem času. Z gorenjske avtoceste smo zato zapeljali na izvozu za Bled ter za hipodromom zavili levo pri veliki tabli, ki poskrbi, da avtokampa res ni mogoče zgrešiti. V zgodnjih jutranjih urah je bilo parkirišče še prazno, a ob lepih koncih tedna, kakršen je bil tokratni, se kmalu precej zapolni, saj gre za priljubljeno izhodišče za sprehode. S parkirišča smo se peš odpravili skozi avtokamp. Ves čas smo se držali desno, dokler nismo dospeli do Save Dolinke, nato pa smo nadaljevali vzdolž nje vse do mostu, ki smo ga seveda tudi prečkali. Na drugi strani mostu nas je pričakala inovativna ograja, najbrž namenjena temu, da mostu ne bi prečkal nihče razen pešcev. Od našega zadnjega obiska lansko pomlad so jo dodatno opremili s številnimi kažipoti za poti v bližini, kar nas je prav prijetno presenetilo. Tudi v nadaljevanju našega izleta so kažipoti poskrbeli, da niti za trenutek nismo bili v dvomu o pravi smeri.
Na desnem bregu Save Dolinke smo takoj zavili levo proti Bodeškemu mostu. Pot nas je vodila prek travnatega pašnika, na koncu katerega nam je simpatična brv olajšala prečkanje enega od številnih potočkov na povirju vzhodno od Bodešč, ki spada tudi med zaščitene habitate programa Natura 2000. Med prečenjem pašnika se ne pozabite večkrat ozreti, saj se z njega odpirajo številni lepi razgledi na Karavanke: Begunjščico, Vrtačo, Stol, Belščico in Golico. Nedaleč od potočka se pot blago vzpne prek grebena, ki nas ločuje od Save Bohinjke. Če nas je na tej strani sneg na poti in ob njej še močno opominjal na zimo, nas je na južnem pobočje že pričakal začetek pomladi. Po kratkem spustu smo prispeli do Bodeškega mostu prek smaragdne Save Bohinjke, mi pa smo nadaljevali pot po cesti proti Bodeščam, kot nas je prijazno napotil bližnji kažipot. Asfaltni cesti , na kateri smo v vsem času srečali le en avto, smo sledili vse do krajevne table za Bodešče, kjer smo ostro zavili desno na zasnežen kolovoz ali makadamsko cesto proti cerkvi Sv. Lenarta, na kar nas je tudi tokrat opozoril kažipot.
Prav kmalu smo dosegli cesto v zgornjem delu vasi, kjer smo še enkrat zavili v desno proti cerkvi, ki nas je med drevesi že nekaj časa opozarjala nase. Cerkev je zaklenjena, vendar je s kažipotov mogoče razbrati, da ključ bojda lahko dobite v hiši s hišno številko 25. Mi tega nismo preverjali in smo se zadovoljili z ogled od zunaj in skozi okna. Za radovedne sta pred vhodom tudi dve informacijski tabli, ki v 4 jezikih podajata več informacij o cerkvi in vasi. Pot se s tem za nas še ni končala, saj smo nadaljevali še z vzponom na hrib nad cerkvijo, Gradišče, kot je bilo mogoče prebrati na kažipotu. Čeprav nas je sneg za cerkvijo malo prestrašil, je sonce na južnem pobočju, okrog katerega se pot ovije, že opravilo svoje delo, tako da bila pot skoraj v celoti kopna in povsem varna. Na vrhu nas je pričakala klop in številni lepi razgledi na okoliške vrhove in vasi. V družbi toplega jutranjega sonca je bila to več kot odlična nagrada za opravljen lahkotni sprehod.
Z vrha smo se spustili kar po neoznačeni bližnjici proti cerkvi, kar zaradi skopnelega snega ni bilo problematično. Mimo cerkve ter mesta, kjer smo se povzpeli na cesto, smo se odpravili skozi vas. Na dolgi ravnini smo se še zadnjič lahko nagledali Karavank, nato pa smo prispeli do križišča z naslednjo cesto, ki je bila na žalost nekoliko bolj prometna. K sreči smo že tik pred krajevno tablo za konec Bodešč z nje zavili še enkrat desno proti Šobcu. Kažipoti nas tudi tokrat niso pustili na cedilu. Na kolovozu smo kmalu še zadnjič ostro zavili desno in se nato v dveh serpentinah spustili na nasprotno stran povirja. Zopet smo bili ob Savi Dolinki, kateri smo sledili do mostu, ga prečkali in se nato skozi avtokamp (tokrat po njegovi nasprotni strani) sprehodili še do Šobčevega bajerja, kjer je naša psička zmotila nekaj rac, ki so se mirno sončile na njegovem bregu. Na parkirišču se je na hitro pozdravila s še nekaj pasjimi vrstniki (med drugim tudi sošolko iz pasje šole), nato pa smo se vsi skupaj zadovoljni odpeljali proti domu.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar