Sabotin

V nedeljo smo si že tretjič letos cilj izbrali v neposredni bližini slovensko italijanske meje. V nasprotju s prejšnjima dvema smo tokrat ostali na slovenski strani, čeprav smo nekaj časa hodili prav po mejni črti, ki poteka prav po grebenu Sabotina. Najprimernejše izhodišče za vzpon je seveda urejeno parkirišče na robu Solkana, le nekaj metrov naprej od mostu čez Sočo, čez katerega vodi cesta v Goriška Brda. Mi smo si pred začetkom ture sicer odšli pobliže ogledati še znameniti solkanski železniški most, v nasprotnem primeru bi našo pot začeli prav s prečkanjem že omenjenega cestnega mostu čez Sočo.

Na drugi strani mostu se obe poti na vrh že razcepita. Severna pot takoj za mostom zavije ostro levo in pod most. Mi smo se odločili s prisojnim pobočjem raje spopasti zjutraj, ko sonce še ni toliko pripekalo, zato smo za vzpon izbrali južno pot, ker je pomenilo, da smo cesti sledili še do prvega ovinka. Na njegovi zunanji strani smo tudi mi cesto zapustili in se strmo povzpeli v gozd. Kljub temu smo se z njo še enkrat srečali slabih 100 metrov više, ko smo jo še zadnjič prečkali in se povzpeli nad njo po strmih stopnicah.

Tudi v nadaljevanju se pot večino časa strmo vzpenja skozi gozd, ki se le občasno toliko razredči, da nam ponudi pogled na obe Gorici. Še posebej lepo je bila vidna kajakaška proga Solkan in vratca na njej. V času tekmovanj bi z dobrim daljnogledom na nekaj mestih lahko povsem uspešno spremljali dogajanje. Približno vsakih 100 metrov višinske razlike nas je na skali ob poti o napredku obvestila markacija s pripisano trenutno nadmorsko višino. Ko na eni od skal opazimo vabilo k 10 minut oddaljeni razgledni točki, vemo, da nismo več daleč od vrha. Mi se za vabilu na neoznačeno pot nismo odzvali, smo si pa vzpon popestrili z oprezanjem po divjih beluših v grmovju in jih nekaj celo našli.

Prva vpisna knjiga nas je kar malo presenetljivo pričakala na strelovodu pod Sv. Valentinom, ki predstavlja začetek grebena Sabotina. Po vpisu smo si z lične piramide prebrali več informacij o ostankih cerkvenega objekta, ki smo si jih nato tudi ogledali. Nadaljevanje poti je mnogo manj strmo, vodi pa nas po grebenu, vzdolž katerega poteka tudi državna meja. Hojo v vročem soncu so nam popestrili številni lepi razgledi tako proti vzhodu (Soča in Sveta Gora) kot proti zahodu (Goriška Brda). Na vrhu Sabotina, slabih 100 m nad Sv. Valentinom, se nahaja še ena vpisna knjiga, pa tudi razgledna plošča, ki nam pomaga pri identifikaciji vrhov na obzorju. Žal je bilo ozračje precej megleno in smo zasnežene Alpe lahko videli le v obrisih.

Pot se mimo vrha nadaljuje po grebenu vse dokler ne prispemo do Koče na Sabotinu, poleg katere si je s svetilko mogoče ogledati tudi številne kaverne iz prve svetovne vojne. Skoznje nas na samem začetku vodi tudi markirana severna pot v dolino, ki smo jo mi izbrali za spust. Nanjo se lahko brez skrbi podate, četudi nimate svetilke. Ob vstopu v kaverno postojte zgolj toliko, da se vam oči privadijo na temnejše okolje, saj je pot vsaj na sončen dan dovolj osvetljena. Bodite pa pripravljeni na to, da je vsaj v zgornjem delu bolj strma in krušljiva od južne variante, zato nekaj previdnosti ne bo odveč. Zanimivo se nam je zdelo, da so serpentine na poti oštevilčene. Čeprav vsaka številka na skali ni zapisana, nam je njihovo odštevanje jasno napovedalo, kdaj bomo dosegli bolj položni del poti skozi gozd vzdolž Soče.

Žal je njen zadnji del tik nad železniško progo zaradi del sveže razrit in zato mnogo manj prijeten za hojo. K sreči je že nekaj časa minilo od zadnjega deževja, pa tudi dan ni bil deloven, tako da nam blato in gradbena mehanizacija, ki je mirovala ob poti izkušnje ni še dodatno pokvarila. Sveže nastali "cesti" smo mimo hidroelektrarne Solkan in železniškega mosta sledili vse do cestnega mostu, na drugi strani katerega so nas markacije usmerile strmo v breg vse do ceste. Preostala nam je le še vrnitev na parkirišče čez most in mimo ekipe za skoke bungee, ki je medtem zasedla pločnik.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.