Praznično soboto smo izkoristili za vzpon na Vremščico, tokrat po njenem južnem pobočju iz Gornjih Ležeč. Čeprav nas je naprava GPS vztrajno usmerjala na cesto Divača – Pivka, smo se pravilno odločili slediti cesti Divača – Ilirska Bistrica. Med krajema Gornje Vreme in Buje se namreč odcepi proti severu ozka cesta, ki edina vodi v Gornje Ležeče. Takoj za podvozom pod železniško progo se nato v desno odcepi cesta, ki vodi do železniške postaje, kjer smo parkirali avto.
Od izhodišča smo se v vas odpravili po ozki asfaltirani bližnjici, že na prvi hiši v vasi pa nas je pričakala markacija, kakršne so nas spremljale vse do vrha Vremščice. Po asfaltu smo bili prisiljeni hoditi le še do konca vasi, kjer smo zavili levo na kolovoz, ki nas je skozi jesenski gozd zlagoma pripeljal do mesta, kjer markirana pot prečka cesto med Divačo in Pivko. Ker je na tem mestu dovolj prostora za parkiranje, se marsikdo na Vremščico raje odpravi od tod, kar smo spoznali tudi med vračanjem, ko so bili tu parkirani številni avtomobili.
Na drugi strani ceste se kolovoz že po nekaj korakih spremeni v gozdno pot, ki je še vedno odlično označena. Z izjemo dveh ostrih zavojev vodi v isti smeri vzdolž strmega južnega pobočja Vremščice in pri tem precej hitro pridobiva na višini. To se spremeni šele, ko dosežemo konec gozda in se začnejo odpirati kraški travniki proti vrhu. Takrat se pot obrne skorajda naravnost proti vrhu, z vsakim korakom pa se nam odpira lepši razgled proti jugu, ki ga je kalilo zgolj nekoliko megleno ozračje.
Vremščica je najlepša spomladi, ko na njej zacvetijo številne rože, a tudi v tem letnem času ni brez svojih čarov, čeprav se travniki predstavljajo v bolj rjavih tonih. Z grmov nase opozarja brin in šipek, najlepše presenečenje pa so bile številne dežnikarice, ki so se skrivale v poležani travi. Prvo smo našli že med vzponom, zato smo med vrnitvijo pobočja prečesali bolj temeljito in jih našli še precej več.
Še najmanj prijetno je bilo zadrževanje na samem vrhu, kjer nas je pričakal mrzel veter, ki je s seboj nosil tudi drobne zmrznjene kapljice, čeprav je bilo nebo povsem jasno. Kljub temu izletnikov z vseh smeri že v zgodnjem dopoldnevu ni manjkalo, v kar smo se lahko prepričali že na lastne oči, vpisna knjiga pa je to le še potrdila. Gre za zares priljubljen izletniški cilj, tudi v tem letnem času. Videli smo celo gorskega kolesarja, ki se je na vrh povzpel iz smeri Škocjanskih jam. Mi smo se do izhodišča vrnili po isti poti.
>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<
Objavite komentar