Minulo nedeljo smo se odločili za kratek sprehod od gradu Socerb k malo znanemu slapu Žlebina pri vasi Beka. Primorsko avtocesto smo tako zapustili tik za predorom Kastelec ter se zapeljali skozi istoimensko vas. Nedaleč za vasjo je potrebno zaviti desno v pobočje po ozki ovinkasti cesti, ki nas skozi vas Socerb pripelje do gradu, ob katerem je tudi veliko parkirišče. Na odcep nas opozori tudi kažipot ob cesti. Če prispete do italijanske meje, kot se je zgodilo nam, ste odcep zgrešili in se lahko vrnete.
S parkirišča smo se najprej odpravili po potki mimo gradu z restavracijo do razgledne točke nad Tržaškim zalivom. Čeprav vreme ni bilo najlepše, je bil razgled presenetljivo dober in smo v daljavi videli celo italijanske Dolomite, obsijane z jutranjim soncem. Da se ne bi vračali na parkirišče, smo se odločili nadaljevati po stezi za nami, ki nas je prek še enega parkirišča pripeljala do ceste, po kateri smo se pripeljali do gradu. Le nekaj metrov kasneje smo jo zapustili in zavili levo mimo Svete jame (edine slovenske podzemne cerkve), katere vhod je bil na žalost zaklenjen, tako da smo si lahko mnenje o njej lahko ustvarili zgolj na podlagi informacij s table. Ogled si menda lahko pod vodstvom privoščite vsako nedeljo ob 14. uri. Kmalu smo še zadnjič prišli do asfaltne ceste in jo dokončno zapustili na 180° ovinku, kjer smo zavili na makadamsko cesto proti Kastelcu.
Že na prvem razcepu smo pri tabli za začetek gozdne ceste zavili levo, v naslednjem razcepu pa smo izbrali desno možnost. S kraških pašnikov nas je cesta kmalu popeljala skozi manjši borov gozdiček, ki v vročih poletnih dneh pohodnikom nudi vsaj malo zaščite pred pripekajočim soncem. Na drugi strani gozdička so nas spet pričakali pašniki, na katerih smo videli celo nekaj krav, med vrnitvijo pa tudi oslička. Cesta je kmalu zavila v desno in se začela zlagoma spuščati. Sledili smo ji, vse dokler se ni iztekla na drugo širšo cesto, po kateri smo nadaljevali v levo in se kmalu začeli ponovno blago vzpenjati.
Na ostrem levem ovinku, na katerega notranji strani je opaziti ličen kažipot za Beko, smo cesto zapustili in nadaljevali po pešpoti na njegovi zunanji strani. Ta se je spet pričela rahlo spuščati, pot do cilja pa so nam od tu naprej olajšale pogoste rumene markacije, ki označujejo Tigrovsko spominsko pot. Ta je vredna samostojnega obiska od drugi priložnosti. Na edinem razcepu pešpoti so nas markacije usmerile levo, kmalu pa smo na desni strani poti že zagledali slap, pod katerega smo se spustili po strmi neoznačeni stezi, ki je zaradi obilice odpadlega listja zahtevala nekaj več previdnosti. Po ogledu slapu smo se do izhodišča ponovno vrnili po isti poti, le da na koncu nismo zavili mimo Svete jame, ampak smo nadaljevali hojo kar po asfaltni cesti.
>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<
Objavite komentar