Dolina Glinščice (Val Rosandra)

Barve pomladi Ko smo si v reviji Gea prebrali prispevek o soteski Glinščice, smo ta naravni rezervat uvrstili med cilje enega izmed naših prihodnjih izletov. Ker se letošnjo pomlad temperature v notranjosti kar nočejo dokončno povzpeti, smo se minulo soboto odločili, da uresničimo zastavljeni načrt. Izbira se je izkazala kot odlična, saj nas je na lep sončen dan z ne premočnim vetrom dolina pričakala v povsem pomladnih barvah.

Kolesarsko-sprehajalna pot nad dolino Čeprav lahko poleg omenjenega prispevka najdemo še številne ideje za izlet v to prelepo dolino, nam odločitve o najprimernejši začetni točki niso pretirano olajšale. Na koncu smo si za izhodišče izbrali vas Draga (Draga Sant'Elia) tik ob slovenski meji. S primorske avtoceste smo v ta namen zavili na izvozu Kozina in se nato skozi vas Krvavi potok zapeljali čez mejo v Italijo. V gozdu smo pri prvem odcepu zavili ostro levo proti Dragi. Po še enem zavoju levo v naslednjem križišču smo prispeli do vasi, na začetku katere smo pustili svoj avto. Ulica na nasprotni strani ceste glede na parkirišče nas pripelje do nekdanje železniške proge Hrpelje-Trst, ki je danes urejena v kolesarsko-sprehajalno pot nad dolino Glinščice.

Vas Botač Začetni del naše poti nas je vodil prav po tej trasi, kjer smo kljub zmerno zgodnji jutranji uri že srečali številne kolesarje in tekače. Sodeč po tablah smo med hojo za kratek čas ponovno prečkali mejo oz. se ji povsem približali. Takoj za drugim predorom smo makadamsko pot zapustili in se po markirani stezi strmo spustili v dolino do vasice Botač (Botazzo). Že tu smo se prvič srečali z rdečimi in modrimi markacijami, ki so nas izmenično ali kar skupaj spremljale večji del poti. Kljub temu smo se v nadaljevanju morali nekajkrat zanesti tudi lastno orientacijo.

Slap v dolini Glinščice V vasi se pot združi s Stezo prijateljstva, ki prek mostu čez Glinščico vodi iz vasi Beka na slovenski strani meje. Mi smo seveda nadaljevali po desnem bregu potoka do naslednjega mostu, kjer smo ga prečkali in se zložno povzpeli v pobočje nad strugo. Prav kmalu smo z desne zaslišali šumenje, ki nas je opozorilo na 40 m slap Glinščica na prehodu med flišnim in apnenčastim svetom. Po mnenju nekaterih spominja na naš slap Peričnik v dolini Triglavske Bistrice. S poti se nam pogled nanj odpira še nekaj časa, verjetno pa je brez spusta k strugi še najlepše viden s previsnega roba, do katerega vodi neoznačena steza nedaleč od mesta, kjer nad sabo prvič od bliže zagledamo cerkev Svete Marije na Pečah (Santa Maria in Siaris).

Cerkev Svete Marije na Pečah Prav cerkev je bila naslednji cilj naše poti. Čeprav modre markacije nakazujejo pot nanjo že, ko se prvič prikaže pred nami, je boljša izbira nadaljevati po poti nad dolino okrog cerkve in se nato povzpeti po bolj položni rdeče markirani poti, ki se serpentinasto vije do cerkve. Že od tu se na dolino in vasico Botač ponuja lep razgled, vzpon na razgledni greben nad cerkvijo pa nas nagradi s še lepšim. Na vrhu je postavljen tudi spomenik tržaškemu plezalcu Emiliu Comiciju, ki je med obema vojnama v tej dolini odprl plezalno šolo.

Pogled na dolino z grebena Seveda se takšni skušnjavi nismo mogli upreti in smo z vzponom nadaljevali po skrbno markirani poti z modrimi označbami. Na tem mestu je potrebno opozoriti, da je prav ta vzpon edini del našega tokratnega izleta, ki je nekoliko bolj zahteven. Brez ustrezne planinske opreme se ga raje ne lotevajte. Zaradi krajšega izpostavljenega odseka takoj za spomenikom se mu izognite tudi, če imate težave z vrtoglavico. V tem primeru je boljša izbira vrnitev od cerkve do pot skozi dolino in nadaljevanje po njej. Takoj za omenjenim izpostavljenim prehodom se namreč tudi pot z grebena spusti v gozd za njim in razcepi. Mi smo seveda zavili desno in se ponovno spustili v dolino. Na tej strani je greben, s katerega smo se spuščali, mnogo bolj prepaden, vodijo pa nanj številne urejene in označene plezalne smeri.

Pogled z razgledne točke pri Zabrežcu Kmalu smo ponovno dosegli pot skozi dolino in nanjo zavili v levo, vzdolž Glinščice. Po njej bi lahko nadaljevali vse do Boljunca (Bagnoli della Rosandra), kjer je tudi Sprejemni center doline Glinščice in s tem seveda naslednje možno izhodišče poti skozi dolino. Mi smo namesto tega pri prvi hišah Gornjega Konca (Bagnoli superiore) prečkali most in začeli z vzponom v desni breg Glinščice proti Zabrežcu (Moceo) in k razgledni točki pri Zabrežcu, do katere so nas brez dvoma popeljale smerne table ob poti. Lep razgled na prehojeno pot skozi dolino ter proti Trstu in morju pa ni nasitil naših apetitov, zato smo odpravili še proti razgledni točki pri Jezeru, ki smo jo opazili na hribu nad nami.

Ostanki Muhovega gradu Med vračanjem k parkirišču pri Zabrežcu, ki služi kot še eno od izhodišč poti v dolino, smo zavili še na neoznačeno pot levo od tiste proti razgledni točki iz smeri parkirišča. Po njej smo prispeli do ostankov Muhovega gradu (castello di Mocco), ki ne dajo slutiti njegove nekdanje domnevne veličine, so pa kot zanimivost vseeno vredni obiska. Proti vasi Jezero (San Lorenzo) s parkirišča vodi označena pot v nasprotno smer od obeh omenjenih. Ta nas najprej zapelje mimo travnikov, nato pa skozi gozd do kolesarsko-sprehajalne poti, ki smo jo na začetku izleta zapustili. Tokrat smo jo le na hitro prečkali in markacijam sledili do ozke asfaltirane ceste nekaj deset metrov više.

Pot skozi gozd od Zabrežca proti Jezeru Vzpon z nje do vasi Jezero se je izkazal za največji orientacijski izziv naši celotni poti. Po cesti smo morali nadaljevati v desno, kar je kmalu postalo razvidno tudi z redko posejanih rdečih markacij. Ker smo hodili v nasprotni smeri od zadanega cilja, smo seveda ves čas oprezali za možnostmi vzpona. Prva se je ponudila na mestu, kjer se je gozd na levi malo razredčil v nizki betonski ogradi ob cesti pa je bila na tem mestu kot nalašč krajša odprtina. Zato smo se odločili slediti poti, ki smo jo opazili med drevesi in se je zlagoma vzpenjala v pobočje v nasprotni, torej za nas pravi smeri. Čeprav v začetnem delu ni bilo markacij, nam orientacija ni povzročala težav. Smo pa med vračanjem ugotovili, da bi lahko po cesti še nekaj časa nadaljevali v isti smeri in nato zavili v levo na markirano pot, ki se je nekje polovici višine združila z našo izbiro.

Pogled z razgledne točke pri Jezeru Vzpon se je končal na robu vasi Jezero, skozi katero smo se sprehodili še naprej v isti smeri, se na koncu nekaj metrov spustili in zavili levo k razgledišču. Pogled na dolino je bil od tod še lepši in bolj popoln, pa tudi Trst in Jadransko morje sta bila bolje vidna. Vzpon se je vsekakor poplačal. Sedaj nam je res preostala le še vrnitev v Drago. Najprej smo se vrnili do mesta, kjer smo zapustili asfaltno cesto in ji sledili naprej proti Botaču. Kmalu se je izkazalo, da se ta cesta spušča in vodi prav v Botač, vse do mostu, kjer smo prvič zapustili desni breg Glinščice. Tako smo ji sledili le do križišča s kolesarsko-sprehajalno potjo, na katero smo nato zavili in se po že znani poti vrnili do izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

3 Komentarji:

Sonja pravi ...

Po ogledu oddaje na TV sem med iskanjem dodatnih informacij o dolini naletela na vaš blog.
Super je. Toliko informacij o izletih zbranih na eni lokaciji, prikaz pa je res pregleden.
Hvala.

akvarij pravi ...

No, meni pa je prijateljica povedala, da so bili tam čez vikend, v ponedeljek sem iskala info in si sprintala tudi zgornji tekst, zvečer je bila oddaja kot naročena in včeraj smo UŽIVALI v PREČUDOVITI dolini, le da smo mi štartali v Boljuncu, šli do Botrača, potem pa po bivši žel.progi nazaj do vasi Boršt in spust spet do Boljunca. Prekrasen izlet, res.
Domačini zelo prijazni, pa še slovensko vsi govorijo.

Jana pravi ...

Tukaj je še en blog o nekdanji železniški trasi Hrpelje-Kozina - Trst, katere del poteka po Val Rosandri.
http://www.facebook.com/notes/hostel-ociski-raj/rekreacijska-pot-po-trasi-opu%C5%A1%C4%8Dene-%C5%BEeleznice-hrpelje-kozina-trst-v-krajinskem-pa/461059517252030

Objavite komentar

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh