Slavnik

Slavnik spada med enega bolj priljubljenih ciljev v vseh letnih časih. In tudi na velikonočno nedeljo ni bilo bistveno drugače, vsaj če bi sodili po parkirišču v Podgorju, na katerem je bilo ob pol devetih že kar precej avtomobilov. In to kljub prazničnemu dnevu in ne najlepšemu vremenu. A izkazalo se je, da je tudi v takšnih razmerah na Slavniku lahko zelo lepo, četudi se ne pokaže ravno v svoji najlepši luči.

Na Slavnik vodijo številne poti. Mi smo si za vzpon izbrali verjetno najbolj priljubljeno - strmo pot iz Podgorja. Avto smo seveda pustili na velikem parkirišču ob športnih igriščih v središču vasi, do katere smo se pripeljali po cesti iz smeri Kastelca, kjer smo zapustili avtocesto. Podgorje je na tablah omenjeno dovolj pogosto, da se ne moremo izgubiti. S parkirišča smo se vrnili na glavno cesto in po njej v desno nadaljevali do kažipota, ki nas je za Slavnik usmeril levo v vas. Manj jasno je bilo že v naslednjem križišču, ki je odločitev o smeri prepuščal kar nam. Iz Podgorja namreč proti severu prav vse poti vodijo na Slavnik in temu primerno nas tudi kažipoti usmerjajo tako naravnost v hrib kot v desno. Če pri roki nimamo zemljevida, lahko pravo varianto za nas izberemo glede na ocenjen čas vzpona. Strma pot nas bo na vrh seveda pripeljala prej od položnejše: v 1 uri namesto v uri in pol.

Od tod naprej prav veliko dileme ni bilo več. Kljub številnim bližnjicam, ki se prepredajo po pobočju je pot markirana več kot odlično, tako da res nismo bili nikoli v dilemi. Vzpon skozi gozd nas je še najbolj spominjal na našo pot iz Vipave na Škavnico. Ko smo dosegli travnike pod vrhom, smo hitro ugotovili, da bi za obisk lahko izbrali primernejši dan. Slavnik je namreč prvi tisočak iz smeri Slovenske obale, zato se z njega odpira lep pogled na morje, ki ga žal oblačno in megleno vreme prav nič ne izboljša. Poleg tega so kraški travniki pravcato bogastvo cvetja, ko spomladi oživijo, za kar je v začetku aprila zagotovo še prezgodaj, čeprav Velika noč napoveduje prav prihod pomladi. Malo pod vrhom smo namreč morali prečkati celo ostanke snežnega zameta. Nas je pa vsaj veter na vrhu prijetno presenetil. Po izkušnji na bližnjem Kojniku smo se namreč bali, da bo precej močnejši, kot se je na koncu izkazalo.

Z vrha se nam je odprl pogled tudi proti severu. Kljub meglenemu ozračju smo z nekaj truda uspeli opaziti tudi naslednjega tisočaka v smeri proti notranjosti, planoto Vremščico. Ker je bilo za vrnitev v dolino še prezgodaj, smo izkoristili idejo, na katero smo naleteli že med pripravami na izlet, ter se prek travnikov odpravili proti Grmadi. Dobra stran zgodnje pomladi so dobro vidne poti, a tudi kasneje bo Grmado le težko zgrešiti, saj je protipožarna opazovalnica na njej dobro vidna že s Slavnika. Če uberemo smer naravnost, se moramo povzpeti še čez vrh z zanimivim imenom Cigan, lahko pa ga tudi obidemo po desni, če sledimo gozdni cesti. Pred vzponom na Grmado nas markacije proti Hrpeljam in Prešnici usmerjajo desno mimo vrha, mi pa smo se seveda odločili povzpeti še na zadnji vrh tega dne - Grmado, nato pa smo zares začeli s spustom.

Odpravili smo se kar v nasprotni smeri dobro vidnega Slavnika. Tik pod vrhom je v to smer vodila še dobro vidna steza, ki pa se je v gozdu pod vrhom kar malo izgubila. Poskušali smo se kar najbolj držati zastavljene smeri in tako dosegli križišče gozdnih cest. Sprva nas je premamila pot proti vzhodu, a smo hitro ugotovili, da zavija v napačno smer in nas bo pripeljala kar direktno v Podgorje. Zato smo se seveda vrnili in jo ubrali po gozdni cesti / kolesarski stezi proti severu. Tej smo sledili vse dokler jo ni prečkala markirana pot v Prešnico, ki smo jo zapustili pred vzponom na Grmado, nato pa smo seveda zavili v levo nanjo.

Ker gre za odsek slovenske planinske poti so markacije temu primerno odlične. Vse do doline so nas vodile skozi gozd; sprva borov, nato gabrov. Večji del poti je bil res položen in ta smer upravičeno velja za najlažji vzpon na Slavnik. Pred zadnjim, nekoliko strmejšim spustom, se nam nedaleč od poti ponudi še en lep razgled z bližnje skale, na kar nas pravočasno opozorijo tudi markacije na tleh. Nedaleč pred Prešnico prečkamo železniško progo in pridemo do razcepa. V desno bi lahko nadaljevali proti Prešnici, mi pa smo seveda zavili levo proti Podgorju. Že čez nekaj metrov smo prišli do makadamske ceste ob železnici, kateri smo sledili vse do začetka vasi, kjer smo bili prisiljeni zaviti na asfaltirano cesto , po kateri smo se pripeljali v Podgorje. V nasprotju s precej pesimističnim kažipotom na razcepu pri Prešnici smo od tam do parkirišča potrebovali le slabo uro, brez pretiranega hitenja.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.