Čudovit božični dan je bil kot nalašč za pobeg iz hladne Gorenjske na vetrovni Kras. Odločili smo se v enega povezati dva naša pretekla vzpona na tem območju: na Lipnik in na Kojnik. Za izhodišče smo izbrali Zazid, kar pomeni, da smo primorsko avtocesto zapustili na izvozu za Črni Kal in nadaljevali vožnjo proti mejnemu prehodu Sočerga. Kmalu po tem, ko smo zapustili staro cesto za Koper, smo zavili levo ter po ozki cesti skozi Loko, Podpeč in še nekaj drugih vasi dosegli Zazid. Avto smo pustili povsem na koncu vasi, kjer je ob igrišču urejeno manjše parkirišče.
Naš prvi cilj je bila železniška postaja Zazid, ki se nahaja dobre četrt ure hoje nad vasjo. Proti njej se odpravimo po asfaltirani cesti ob vzhodnem robu vasi. Na zadnjem ovinku pred vodnim zbiralnikom z nje zavijemo desno in nadaljujemo po vedno bolj zdelani makadamski cesti vse do nezavarovanega železniškega prehoda. Tam smo opazili, da bi si zadnjih nekaj ovinkov lahko skrajšali tudi po označeni pešpoti, kar smo med vračanjem seveda izkoristili.
Na nasprotni strani proge smo po ozkem kolovozu nadaljevali desno, v smeri Lipnika. Med zložnimi vzpenjanjem smo kmalu dosegli označeno razgledno točko z lepim pogledom na vas in naše parkirišče, pa tudi na Kuk in Sv. Kvirik v daljavi. Pot se je skoraj povsem uravnala, ko je dosegla kraške travnike. Na prvem neizrazitem razcepu je bilo potrebno zaviti desno, kot je nakazovala markacija na oddaljenem drevesu pred nami. Kolovoz je potrebno zapustiti šele, ko križ na vrhu Lipnika zagledamo prav nad sabo, na kar nas opozori tudi tabla na drevesu. Če se po kolovozu že pričnemo spuščati, je to znak, da smo že predaleč, kar se je tokrat zgodilo nam, ko smo (verjetno zaradi sonca, ki nam je svetil v oči) odcep zgrešili in smo se morali vrniti do njega.
Skozi gozd se pot spet začne intenzivneje vzpenjati in se nato nadaljuje s prečenjem travnatih pobočij Lipnika. Na sedlu med Lipnikom in Kavčičem se obrne levo, kmalu pa je na skali ob poti moč opaziti rumeno markacijo, ki opozarja na odcep levo proti vrhu Lipnika. V nekaj minutah se ta pot konča ob križu in vpisni skrinjici. Kljub lepemu razgledu nas je močan veter hitro pregnal z vrha nazaj do razcepa, kjer smo pot zopet nadaljevali v prvotni smeri: sprva naravnost oz. celo blago navzdol, nato pa spet bolj strmo navzgor. Pobočje nas je ščitilo pred vetrom, tako da so glavno oviro pri hoji predstavljali pomrznjeni ostanki snega, ki jih je veter napihal ravno na pot. Kot že nekateri pred nami smo zato raje hodili tik ob poti. Mimo jame, na katero nas je opozorila tabla smo kmalu dosegli neoznačen vrh Nadglavinjak, kakor je poimenovan na zemljevidu.
Brez postanka smo z njega nadaljevali levo po označeni poti proti Goliču. Ta nas je nekoliko zbegal, saj je na zemljevidih tako poimenovan povsem neoznačen vrh, medtem ko je vpisna knjižica na naslednjem vrhu, ki pa ne nosi imena na zemljevidu. Katerikoli je že pravi, povzpeli smo se na oba. Z označenega vrha Goliča se pot proti Kojniku strmeje spusti in se nadaljuje povsem ob hrvaški meji ali celo za kratek čas zavije čeznjo. Z orientacijo smo več težav imeli spet pred Kojnikom, ko kolovoz zavije v gozd. Že pred tem bi namreč morali zaviti desno na manj viden kolovoz, ki je prečkal našega in vodil proti vrhu z oddajnikom na naši levi. Napako bi lahko popravili v križišču, kjer se je naš kolovoz iztekel na drugega, ki je vodil po bregu navzgor, če bi tam zavili desno in vztrajali, dokler ne bi dosegli markirane poti. Tako pa smo se celo nekoliko spustili v levo po že omenjenem kolovozu, dokler se nam ni ponudila priložnost, da ponovno zavijemo desno v breg na še en kolovoz. Temu smo sledili, dokler ni prečil markirane poti, po kateri smo se nato končno povzpeli na vrh.
Po zatišju, ki smo se mu privadili v gozdu, nas je na vrhu spet pričakal veter, tako da je bil po krajšem postanku ob uživanju v razgledu na Slavnik in Grmado že čas za vrnitev v dolino. Spustili smo se sprva po isti poti - v smeri Rižane, kot je bilo mogoče razbrati s kažipotov na vrhu. “Naš” kolovoz smo zgolj prečkali, dokler se nismo le malo nad lovskim zavetiščem pridružili drugemu. Po markacijah sodeč bi se morala pot malo pod zavetiščem spet obrniti desno v gozd, a smo to mesto spregledali, zato smo brez velike škode nadaljevali kar po kolovozu do širše makadamske ceste, na katero smo zavili v desno.
Prav kmalu nas je oznaka na skali opozorila na pot za Podpeč, kateri smo seveda sledili. Prav po Kraškem robu nas je pripeljala do razcepa, kjer smo mi zavili levo navzdol v smeri Zazida, Lačne in Mlinov. Sprva strm spust po gruščnatem terenu se je hitro iztekel v gozd, ki je zaradi zelene trave deloval skorajda pomladno. Zahvaljujoč številnim markacijam z orientacijo nismo imeli težav, kljub slabo vidni poti po odpadlem listju. Ko smo dosegli dosegli kolovoz, ki vodi z železniške postaje Zazid proti Brežcam, smo nanj zavili levo. Nekoliko presenečeni smo se sprva morali celo še zadnjič nekoliko povzpeti, preden smo v blagem spustu dosegli železniško postajo. Od tam nas je do avtomobila ločil le še spust po že znani poti.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar