Predprejšnjo nedeljo smo se odpravili na Primorsko, da bi se malo pogreli od hladnih gorenjskih temperatur, kar nam je odlično uspelo. Za izhodišče smo vzeli Sočergo, kjer smo parkirali na velikem parkirišču poleg Gostilne Sočerga, na katerega smo zavili desno v prvem desnem ovinku po krajevni tabli. Že na parkirišču nas je ogovoril prijazen domačin, za katerega se je kasneje izkazalo, da je gostilničar, pridružil pa se nam je tudi prikupen lokalni pes, ki nas je bolj ali manj tesno spremljal vse do vrnitve in služil kot neke vrste vodič.
Z izhodišča smo se odpravili navkreber po asfaltirani cesti na nasprotni strani ovinka proti cerkvi Sv. Kvirika, kamor nas je usmeril tudi kažipot na njenem začetku. Na vrhu smo za cerkveno ograjo markacijam sledili v desno proti Mlinom, pot pa je razen na začetku, ko smo se držali ostankov kolovoza po robu pobočja proti dobro vidnemu pretvorniku. Od njega smo se začeli postopoma spuščati, kmalu pa nas je kažipot proti bunkerju usmeril za nekaj minut po bregu navzdol. Za spust do njega in vanj smo bili nagrajeni s čudovitim pogledam na dolino pod nami. Po vpisu v vpisno knjigo smo se povzpeli nazaj na rob in nadaljevali pot proti Mlinom.
Med zložnim spuščanjem po travnikih smo lahko občudovali začetke jesenskih barv in zadnje cvetice. Po spustu skozi krajši gozd je pot postopoma postala bolj kamnita in manj prijazna. Pred zadnjim spustom se nam je s prvega previsnega roba že odprl pogled na "Orlovo gnezdo" in spodmole pod njim. Na njegovem vrhu smo opazili tudi slovensko zastavo v tako slabem stanju, da je bila bolj podobna raztrgani cunji. Kmalu smo rob dosegli tudi sami, tik pred tem pa smo prečkali še zadnjo z globokimi škrapljami prepredeno skalo. Tu nas je pričakala še druga vpisna knjiga, markacije pa so nas vzdolž jeklenici usmerile v steno in po klinih navzdol. Brez pasje družbe (lastne poleg zvestega lokalnega spremljevalca) z nekaj previdnosti to ne bi bil prevelik problem, tako pa smo se raje odločili za vrnitev. Kasneje se je izkazalo, da bi se splačalo okolico bolje raziskati že pred izletom, saj bi se menda lahko po grebenu v severovzhodni smeri lahko spustili proti dolini in spodmole dosegle z druge strani brez plezanja. Bomo preverili ob drugi priložnosti.
Po zaslugi skrajšane poti smo se do izhodišča vrnili prej, kot smo pričakovali. Pred gostilno, ki še ni bila odprta, nas je ponovno pozdravil gostilničar in nas napotil proti bližnjemu slapu Veli vir. Tja smo se s parkirišča najprej odpeljali naprej po ozki cesti skozi vas, vse do kažipota za Sokoliče, ki nas je čez nekaj kilometrov v ovinku usmeril levo navzdol. Po tej cesti smo nadaljevali še slab kilometer do dobro označenega parkirišča za nekaj vozil na začetku Sokoličev. Kažipot ob parkirišču, ki proti Velemu viru kaže v dve smeri, je deloval nekoliko begajoče, a po predhodnem nasvetu gostilničarja smo se odpravili skozi vas in nato po kolovozu in od vode zdelani poti navzdol do slapu. Številni dobro vidni kažipoti so poskrbeli, da prave poti nismo mogli zgrešiti. Na dnu nas je pričakal tolmun apnenčaste vode, v katerega se je iztekal skromen slap. Vsekakor bi si ga bilo vredno ponovno ogledati, ko bo bolj vodnat.
Ker pot, po kateri smo se spuščali, ni bila najlepša, smo se odločili vrniti po drugi, ki nas je vodila takoj v breg in ob potoku navzgor. Izkazalo se je, da izbira ni bila slaba, saj je bila pot lepša, čeprav nekoliko daljša, ponudila pa nam je tudi zelo lep pogled z nasprotnega pobočja na vas Sokoliči, kjer smo parkirali. Do tja smo prišli natanko iz smeri, v katero nas je na začetku napotil desni kažipot. Od tod smo se le še odpeljali do gostilne Sočerga, si tam v prijetnem okolju privoščili odlično enolončnico in se zadovoljni vrnili proti domu.
>> Album slik <<
Objavite komentar