Veli Badin iz Hrastovelj

Večino poti, po katerih nas je vodil tokrat izlet, smo poznali že s prejšnjih izletov na Kuk, le da smo jih tokrat povezali v daljšo krožno pot z izhodiščem v Hrastovljah in nasprotno skrajno točko pod spodmoli Velega Badina. Že tako dolgo pot smo si še dodatno podaljšali z nekaj manjšimi orientacijskimi težavami in tako se je že skoraj pričelo mračiti, ko smo se vrnili do parkirišča v bližini cerkve Svete Trojice v Hrastovljah. Zavoljo številnih kažipotov vse od izvoza Črni Kal s primorske avtoceste izhodišča res ni mogoče zgrešiti.

Markacije so nas od parkirišča brez težav vodile skozi vas, a so nas kmalu ponovno zmedle na razpotju pri transformatorski postaji. Tokrat smo se odločili za levo alternativo, ki pa smo jo kmalu opustili, ko se pot kar ni in ni hotela obrniti v desno proti našemu prvemu cilju, Zanigradu. Tako smo zavili desno in se po vsaj navidez precej uporabljenih, čeprav neoznačenih, poteh povzpeli do železniške proge. Ob njej smo nadaljevali v desno, dokler nismo dosegli že znane markirane poti in se po njej povzpeli do pokopališča pred Zanigradom.

Mimo Zanigrada smo pot nadaljevali pod železniško progo in nato po srednji od treh poti, kateri smo brez težav sledili vse do Zazida, čeprav ni bila označena. Ob igrišču, kjer smo prejšnji teden parkirali, smo spet zapazili markacije za dva naša današnja cilja: Mline in Lačno. Po krajšem vzponu smo se pridružili kolovozu prek grebena Jerebin, kateremu smo po razgibanem reliefu sledili v smeri Velikega Gradeža. Le malo pod vrhom se nam je z desne pridružila še pot iz Dola pri Hrastovljah.

Na vrhu nas je presenetila čreda krav na paši, zaradi katere smo bili na naši poti v nadaljevanju nekajkrat prisiljeni prečkati ograde pašnika. Ravno pri eni takšnih pregrad nas je pričakal ličen kažipot, ki nas je usmeril v levo proti Trem učkam, jami na poti proti Velemu Badinu in Mlinom. Hoja po kolovozu je bila vse do jame precej monotona, a vsaj orientacijsko ni bila zahtevna. Na jamo nas opozori še en kažipot ob poti in je svoji majhnosti navkljub vredna ogleda, še posebej ker se nahaja le nekaj korakov s poti.

Po krajšem postanku smo seveda spet nadaljevali pot po kolovozu vse do razcepa, na katerem so nas markacije usmerile desno na pot vse do roba borovega gozda. Še en razcep, še enkrat zavijemo desno, skozi gozd in zlagoma navzdol. Kmalu dosežemo ozka asfaltirano cesto, ki jo prečkamo in po nadvse kratkem odseku pešpoti zavijemo desno na kolovoz. Ta se je iztekel na še en kolovoz, kjer smo prvič imeli nekaj težav z orientacijo. Še vedno smo mnenja, da markacija na drevesu na nasprotni strani kolovoza usmerja naravnost naprej na pešpot, ki se že po nekaj deset metrih povsem razgubi v travi. Pravilna pot seveda vodi levo, rahlo navzgor, kar kmalu potrdijo nove markacije.

Sprva prijetno razgiban kolovoz postane precej bolj razdrt, ko spust postane bolj izrazit. Domačini so se s to težavo spopadli na zanimiv način: tako da so na najbolj problematičnih mestih zabetonirali zgolj posamezno kolesnico. Ta nenavadnost nas je tako prevzela, da smo na ostrem desnem ovinku pred koncem tega kolovoza spregledali, da se markirana pot odcepi v levo. Tako smo končali v vasi Dvori in bili prisiljeni nekaj časa slediti asfaltirani cesti, ki vodi do nje. Sicer bi jo lahko zapustili na prvem ostrem desnem ovinku in si tako prihranili vsaj nekaj poti, a smo to ugotovili prepozno. Tako smo z nje zavili blago levo po zares ozki asfaltirani cesti, ki se je takoj zatem obrnila ostro levo v smeri našega cilja.

Na mestu, kjer markirana pot prečka “našo” cesto, smo se ji seveda pridružili v desno. Le nekaj metrov kasneje se razcepi na dva dela. Desni vodi direktno proti Sv. Kviriku, levi pa vodi pod spodmole Velega Badina. Seveda smo sledili slednjemu ter si privoščili postanek pod spodmoli in ob naravnem mestu. Markirana pot sicer vodi pod spodmoli vse do peči Orlovega gnezda, a s pasjo družbo plezanje ni prišlo v poštev, zato smo se vrnili nekoliko nazaj in se nato po neoznačeni, a dobro vidni poti povzpeli v pobočje. Šele na tem odseku smo srečali prve izletnike, ki so se v obratni smeri spuščali proti spodmolom.

Mi smo poti seveda sledili vse do Sv. Kvirika, od tam naprej pa proti Lačni po označenem kolovozu vse dokler se ni iztekel na asfaltirano cesto. To smo prečkali in se po kratkem odseku pešpoti spustili do ceste v Movraž, ki smo jo ravno tako le prečkali ter spet nadaljevali po (redko) markirani poti, ki je sprva od nas zahtevala kar nekaj pozornosti. Prvič le nekaj korakov od ceste, ko je bilo potrebno zaviti levo proti nekoliko bolje vidnemu kolovozu, nato pa še enkrat, ko se je ta za nekaj metrov spustil, da smo obšli travnik, prek katerega ni vodila nobena pot.

S tem je bilo orientacijskih težav dokončno konec. Do grebena med Kukom in Lačno smo se povzpeli po zelo prijetni gozdni poti, za katero bi morali vedeti takrat, ko smo se s tega grebena spuščali po razdrtem kolovozu. Na grebenu smo v veselje našega pasjega spremljevalca naprej srečali dva štirinožca na sprehodu, nato pa še nekaj sprehajalcev brez pasje družbe. Tako je pot do Lačne minila res hitro. Tudi postanek smo si privoščili le kratek, da smo lahko med spustom po meliščih Lačne proti Hrastovljam še izkoristili dnevno svetlobo. V mraku bi bil namreč ta odsek precej bolj problematičen. V Hrastovljah nas je žal pričakalo zaprto gostišče, tako da smo si bili lakoto prisiljeni potešiti drugje.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.