Lepo vreme nas je ponovno zvabilo na Primorsko. Tokrat smo si za izhodišče izbrali precej neznano vasico Gradin, proti kateri s ceste iz Črnega Kala do Sočerge zavijemo desno na koncu vasi Gračišče. V nadaljevanju sledimo kažipotom za vas Sirči, na njenem začetku pa zavijemo ostro levo in se povzpnemo do vasi Gradin, kjer lahko parkiramo ob cerkvi Sv. Križa. V lepem vremenu nas že tu pričaka lep razgled proti morju, ki je vreden kratkega postanka pred začetkom poti.
S parkirišča smo se odpravili proti središču vasi Gradin in pred njenim koncem zavili desno na edinem križišču. Odcep je tudi označen s kažipotom za vas Abitanti, vendar se moramo ozreti, da lahko preberemo napis na njem. Malo prometna cesta je sprva še asfaltirana, v nadaljevanju pa postane makadamska, a še vedno dobro ohranjena. Tik pred Abitanti, ki jih dosežemo v slabi uri, cesta spet postane asfaltirana. Na začetku vasi nas pričaka vodnjak s spominskim napisom, na levi pa se ob poti pod cesto nahaja mogočen hrast, ki bi ga bilo škoda spregledati.
Sprehod skozi vas nam razodene, da se je od našega zadnjega obiska pred slabimi petimi leti, ko je bila povsem zapuščena, marsikaj spremenilo. Predvsem je zdaj v njej nekaj stalnih prebivalcev, ki si prizadevajo razpadajoče hiše ponovno obnoviti ter vanje vrniti življenje. O tem nam je z veseljem več povedal gospodar vaške kantine, ki se potrudi ob kozarčku odličnega domačega refoška pozdraviti prav vsakega obiskovalca, ki ga zanese v vas, če ga le opazi. Svoje pridelke z veseljem proda tudi za domov, ob predhodni najavi pa se je mogoče dogovoriti tudi za bogatejšo pogostitev. Ob takšni gostoljubnosti in prizadevnosti se za prihodnost življenja v vasi ni potrebno bati.
Naša pot se je nadaljevala proti dolini Malinske. Ob prihodu v vas za prvo hišo smo lahko na desni opazili začetek kolovoza, ki kmalu postane še bolj izrazit. Mimo pomrznjenega kala kmalu dosežemo dno doline. Mi smo ravno na tem odseku srečali edine tri pohodnike na celotnem izletu. Kolovoz se v desno nadaljuje tudi po dolini in mu sledimo še naprej vse do gazi prek potoka, ki ga v trenutnih razmerah kljub nekaj metrov širine ni bilo težko prečkati, a v bolj vodnatih obdobjih lahko globina doseže tudi nekaj decimetrov, zato je potrebno računati na brodenje.
Če bi dolini sledili še naprej, bi se lahko ponovno vrnili na izhodišče, mi pa smo raje takoj za potokom zavili ostro levo na drug kolovoz, po katerem smo se sprva nekoliko vrnili v že prehojeni smeri, nato pa smo zavili desno in se ob ogradi povzpeli naravnost v pobočje. Na vrhu pašnika je kolovoz zavil desno in se pridružil še eni makadamski poti, ki se je povzpela iz doline. Že od tod je moč prvič opaziti Slavnik in Lipnik, a to je šele napoved čudovitega razgleda izpred pokopališča nad vasjo Hrvoji, ki smo se ga spomnili že od našega preteklega obiska.
Omenjeni makadamski poti smo tako sledili levo do asfaltirane ceste in nato naredili krajši ovinek do pokopališča, na katerega nas je opozarjal zvonik nad nami. Levo na glavno cesto, desno na začetku vasi in v nekaj minutah smo dosegli želeno mesto. Po krajšem odmoru ob uživanju v razgledu smo se vrnili do točke, kjer smo zapustili makadamsko pot in od tam nadaljevali po glavni cesti mimo vasi Belvedur, do naslednjega križišča s kapelico v sredini. Tu smo zavili levo proti vasi Žrnjovec.
Na koncu vasi smo zavili desno in začeli s spustom v dolino Dragonje. Širši kolovoz smo zapustili ob prvi priložnosti, ko smo lahko ponovno zavili desno v želeno smer. Sprva precej zaraščen in ozek kolovoz je kmalu postal spet bolj prehoden. Hrib pred nami smo med zložnim spustom elegantno zaobšli z zavojem v levo in ponovno v desno prek njegovega pobočja. A tu še nismo vedeli, da se prijetna pot počasi izteka.
Težave so se začele na mestu, kjer se je kolovoz razcepil v tri smeri. Kot smo kasneje ugotovili, bi najbrž morali izbrati zgornjega, a mi smo se odločili za srednjega, ki se je kmalu povsem porazgubil. Z nekaj truda smo opazili komajda vidno pot, ki bi prav lahko bila le živalska steza, a po njej smo celo med rahlim vzponom še naprej prečili pobočje dokler nismo dosegli spet nekoliko širše poti, po kateri so hojo oteževale številne polomljene veje in polomljena drevesa. Najbrž bi po njej prišli, če bi v razcepu izbrali gornjo alternativo. Prav kmalu se je v levo odcepila še nekoliko manj vidna pot, po kateri smo se v serpentinah vendarle uspešno spustili vse do struge Dragonje. Poleg podrtega drevja nam je pot dodatno oteževalo razmočeno listje in blatna podlaga, zato je bilo potrebno precej previdnosti. Prvič na celotnem izletu nam je planinska obutev prišla zares prav.
K sreči je bila struga Dragonje precej suha, tako da smo ji lahko brez težav sledili do mesta, kjer je z nje v desno končno zavila spet dobro vidna pešpot. Tej smo po levem bregu sledili do mesta, kjer smo strugo ponovno lahko prečkali in na drugi strani opazili nadaljevanje poti. Sedaj smo na desnem bregu ostali kar nekaj časa. Enkrat smo se strugi celo povsem približali in nato ponovno zavili v gozd. Naslednjič, ko smo prišli do struge, pa smo na nasprotnem bregu že lahko opazili Mazurinov mlin, naš zadnji cilj. K sreči tudi prečkanje Dragonje ni bilo težavno in smo zato hitro prispeli do njega.
V nadaljevanju z orientacijo ni bilo prav nikakršnih težav več. Na samem mlinu so nas namreč pričakale markacije markirane peš poti za srce turističnega društva Trsek, po kateri smo se povzpeli vse do vasi Pavliči. Tudi na tem odseku nam je koristila majhna količina vode, saj precejšen del poti vodi kar po strugi potoka, ki napaja Mazurinov mlin. Ko smo pred vasjo spet dosegli asfaltirano cesto, je bil čas, da zapustimo markirano pot, ki vodi proti vasi Trebeše. V nadaljevanju smo sledili kar cesti, najprej do vasi Sirči, nato skoznjo in nazadnje do cerkve v Gradinu kar po trasi, ki smo jo ob prihodu že prepeljali z avtom.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar