Kokoš in Veliko Gradišče

Čeprav se tokrat na Kokoš nismo povzpeli prvič, je tole vseeno moj prvi zapis na to temo. Je pa naše poznavanje okoliša pripomoglo k boljšemu načrtovanju in izpeljavi tokratne trase, za katero menim, da bi znala biti kar najboljša izbira za tiste, ki prihajajo iz bolj oddaljenih krajev in bi si radi malce podaljšali sicer precej kratek vzpon na ta lep kraški vrh. Za izhodišče smo tokrat izbrali jamo Vilenico. Primorsko avtocesto smo zapustili na izvozu Divača in zapeljali proti vasi Lokev. Sredi vasi smo zavili desno proti Sežani ter nato ponovno desno proti označenemu parkirišču pred jamo Vilenico. Sicer smo vedeli, da v tem času jama ni odprta za obiske, a smo bili vseeno kar malo razočarani nad zapornico pred parkiriščem. Zahvaljujoč zgodnji uri smo k sreči vseeno lahko nemoteče parkirali pred zapornico, tako da nam načrtov zaradi tega ni bilo potrebno spreminjati.

Od zapornice smo se po dovozu vrnili do glavne ceste, jo prečkali in nadaljevali po markiranem kolovozu v smeri proti Lipici. Kmalu smo dosegli prvi označen razcep, kjer smo nadaljevali v smeri Kokoši. Po precej zavito speljani markirani pešpoti skozi gozd smo prispeli do pašnikov na robu posestva kobilarne Lipica, kjer se je pot iztekla na asfaltirano cesto. Po njej smo nadaljevali do kazina, pri katerem smo prečkali glavno cesto in na nasprotni strani ob hišah zavili v gozd.

Še vedno dobro markirana pot se je sprva vzpenjala precej zložno, a smo kmalu dosegli strmo jaso, po kateri smo se začeli vzpenjati kar naravnost v pobočje. Tako smo precej hitro pridobivali na višini in dosegli pot, ki se na Kokoš vzpenja z mejnega prehoda. Po njej smo nadaljevali v levo. Kratek odsek je bil bolj položen, a se je strmina spet stopnjevala, ko smo dosegli gozd. A do koče na Kokoši, kjer se je naš vzpon končal, ni bilo več daleč.

Mimo koče smo zavili levo na kolovoz vzdolž grebena, ki se v smeri Krvavega potoka rahlo spušča. Vzpenjati smo se ponovno začeli na mestu, kjer se z njega v levo odcepi pot proti izviru Vroče in Škocjanskim jamam. Vedno širši markirani poti smo sledili vse do mesta, kjer kažipot proti izvoru Vroče usmerja v levo. Mi smo na tem nadaljevali kar naravnost po poti, ki se nadaljuje brez markacij. Kljub temu ji ni bilo težko slediti in nas je kmalu vzdolž zahodnega pobočja Velikega Gradišča privedla do ponovno markirane poti na njegov vrh iz smeri Krvavega potoka.

Po tej markirani poti smo vrh kmalu tudi dosegli in bili nagrajeni z razgledom, ki ga Kokoš ravno ne nudi. Spust smo nadaljevali po markirani poti proti vzhodu, ki nas je z druge strani pripeljala do izvira Vroče, ki je bil v tem letnem času seveda suh, kal pred njim pa povsem pomrznjen. Od izvira smo se proti Lokvi spustili po sprva precej strmem in razdrtem kolovozu, ki pa mu je bilo kmalu spet laže slediti. Tik nad Preložami se je iztekel na asfaltirano cesto, po kateri smo se spustili do glavne ceste skozi Lokev. Nekoliko presenetljivo se je ravno od tu ponujal najlepši pogled tako na Nanos, kot na Vremščico.

Markirana poti proti Vilenici se nadaljuje tudi skozi Lokev, na kar nas tik pred glavno cesto opozorijo tudi planinski kažipoti. Kljub temu smo spregledali markacijo, ki bi nas usmerila skoraj naravnost čez glavno cesto na vzporedno ulico, tako da smo bili nekaj sto metrov prisiljeni slediti precej prometni cesti skozi vas, dokler se nam ni ponudila naslednja priložnost, da dosežemo to isto vzporedno ulico, ki vodi mimo vrtca in osnovne šole. Po njej smo prispeli na cesto za Sežano, po kateri smo nadaljevali vse do levega ovinka, takoj za katerim smo lahko ponovno zavili v desno tik pred pršutarno.

Ob redkih markacijah smo po ulicah nadaljevali mimo parka ter še nekaj križišč do mesta, kjer so nas markacije s ceste usmerile na pešpot ob ograji okrog dvorišča, s katerega nas je prav prijazno pozdravljal pes. Kmalu smo dosegli gozd, kjer smo zaradi mreže številnih poti in redkih markacij za kratek čas pravo pot zgrešili. Držati bi se morali desno ob ograji rumene stavbe, mi pa smo zavili preveč levo in dosegli zaradi strešnikov značilno oranžno obarvan kolovoz nekoliko preveč južno. Seveda smo nanj zavili v levo in le nekaj metrov kasneje se mu je pridružila tudi markirana pot.

Edina posebnost nas je pričakala še tik pred Vilenico, kjer smo naravnost pred sabo že ugledali rdeče planinske kažipote. Čeprav je bila vidna pot, ki je prek kamnite ograde vodila naravnost k njim, so nas markacije usmerile levo okrog travnika, a se je hitro izkazalo, da nas bodo vodile do prav teh kažipotov, pod katerimi je celo skrinjica z vpisno knjigo. Preostalo nam je le še, da zavijemo levo ter se skozi razstavo skal pred vhodom v jamo Vilenico sprehodimo do parkiranega avtomobila.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.