Prvo novembrsko soboto smo se po ozki cesti skozi Podpeč zapeljali do Zazida in parkirali ob tabli z zemljevidom pred koncem vasi. Naš cilj je bil travnati vrh Lipnika. Po ogledu turistične table z zemljevidom in varovanega kala za njo smo se mimo vaškega pokopališča povzpeli do vrha vasi, od tam pa desno proti vzhodu, vse do ceste, ki proti železniški postaji vodi od igrišča nekaj sto metrov zunaj vasi. Med vračanjem smo ugotovili, da je tam tudi makadamsko parkirišče, ki bi bilo dobra alternativa naši izbiri, če v vasi ne bi bilo prostora.
Začetek poti je bil zaznamovan s precej dolgim in enoličnim vzponom proti železniški postaji, ki je od vasi oddaljena kake pol ure hoda. Vedno bolj zdelana cesta nas je vodila mimo odlagališča in vodnega zajetja, pa tudi odcepa proti Evgenovemu spomeniku. Srečali smo le terensko vozilo s policistoma, ki sta bila očitno na rednem obhodu, prehitel pa nas je motorist, ki se je bržkone s svojim prevoznim sredstvom odpravljal proti Lipniku in ostalim travnatim vrhovom kot mi. K sreči smo ga v nadaljevanju videli le v daljavi. Nedaleč pred železniško progo smo se s ceste po markirani bližnjici povzpeli do povsem zapuščene postaje. Doma smo s pomočjo voznega reda, ki smo ga na postaji iskali zaman, ugotovili, da dnevno tu ustavijo le še trije vlaki, ki verjetno nimajo veliko potnikov.
Železniško progo smo prečkali in nato zavili desno proti našemu cilju. Po precej slabo vzdrževani kolovozni poti, od katere pogosto le ena kolesnica ni bila zarasla, smo nadaljevali s postopnim vzpenjanjem skozi gozd. Kmalu smo na desni lahko stopili prav do roba, od koder se nam je ponudil lep pogled na nižje predele Krasa in proti morju. Našo pozornost je pritegnilo tudi zanimivo prvomajsko spominsko obeležje, ki smo ga opazili. Pot nas je nato ponovno zapeljala v gozd, kjer smo za nekaj časa ostali brez razgleda. Označba na tleh nas je enkrat sicer povabila na večjo razgledno skalo na desni, a smo bili precej razočarani.
Kmalu po tem, ko se je v levo odcepila nemarkirana pot proti Zalipniku in Goliču, smo gozd ponovno zapustili in pot nadaljevali po kraških travnikih, na katerih nas je sonce za ta letni čas kar pošteno pregrelo. Ponovno so se nam ponudili tudi številni lepi razgledi, med drugim prvič tudi na naš cilj Kojnik. Po omenjenih travnikih smo vijugali in se zlagoma vzpenjali kar nekaj časa, dokler se ni pod Lipnikom skoraj pravokotno v levo odcepila dobro markirana pot proti vrhu.
Po kratkem vzponu neposredno skozi gozd smo dosegli južni skalni rob Lipnika, vzdolž katerega se pot vije v nadaljevanju. To je tudi edino območje, kjer je zaradi ozke poti morda ne nekaj mestih potreben kanček bolj previden korak. Ko smo dosegli konec skalnega roba, je preostala še vrnitev nazaj do vrha Lipnika vzdolž njegovega gornjega roba. Pred tem smo na desno naredili še ovinek do spominskega obeležja iz druge svetovne vojne. Na vrhu nas je pričakal čudovit razgled na slovensko (in italijansko) Primorje od juga do zahoda ter na sosednje travnate kraške hribe in Kojnik v preostalih smereh neba. Na severu se je v daljavi ponosno kazal Slavnik z Grmado, proti severozahodu pa se je lepo videl celo Triglav. V jugovzhodni smeri smo v daljavi lahko videli celo Kvarnerski zaliv. Z vrha smo se po prijetnem klepetu z italijanskima planincema, ki smo ju tu srečali, zaradi ne več zgodnje ure in motečega vetra odločili, da obisk preostalih vrhov v okolici prihranimo za drugo priložnost, ter se po isti poti vrnili v zavetje pred vetrom in proti našemu izhodišču.
>> Album slik <<
Objavite komentar