Če je leto mogoče soditi po prvem dnevu, si letos lahko obetamo še lepo število prijetnih izletov. Sončno jutro smo se odločili izkoristiti za vzpon na Krim in izbira se je za pravilno izkazala že med vožnjo proti našemu izhodišču, saj se je megla razkadila še preden smo se povzpeli do Rakitne. Parkirali smo pri cerkvi, oz. natančneje nasproti nje, saj je bilo parkirišče ob njej že povsem polno.
Upoštevajoč kažipot smo se po cesti povzpeli skozi vas do mesta, kjer so nas markacije usmerila na ličen kolovoz. A že kmalu smo se znašli na razcepu ob zadnji hiši in s tem pred prvo (ter tudi edino) dilemo na naši poti. Kot pravilen se je izkazal vzpon v desno, kar je hitro potrdila tudi že naslednja markacija. Po prisojnem pobočju smo se ob tablah gozdne učne poti povzpeli do sedla med Županovim vrhom in Rotovcem, kjer nas je kažipot usmeril levo v gozd.
Sledil je krajši spust in že smo se znašli na gozdni cesti na Krim, kateri markirana pot z Rakitne sledi večino časa. K sreči je bila hoja po makadamu prijetnejša zaradi tanke snežne prevleke, še bolj pa smo bili zadovoljni, da ni bilo veliko prometa. Niti nismo želeli razmišljati, ali so k temu pripomogle zimske razmere ali dejstvo, da je od prehoda v novo leto minilo šele nekaj ur, sklenili smo edinole, da se po tej poti zagotovo ne bomo vzpenjali v drugih letnih časih. Ob izmenjavi rahlih vzponov in spustov smo mimo partizanskega spomenika prišli do edinega, jasno označenega odcepa, kjer smo zavili levo proti našemu cilju.
Naslednji razcep nas je pričakal šele nedaleč od vrha, kjer smo lahko izbirali med nadaljevanjem poti po cesti, ali krajšem in nekoliko bolj strmem vzponu po planinski poti. Seveda smo se odločili za slednjo, ki se je kljub nekaj centimetrom snega, s katerimi je bila kamnita steza prekrita, izkazala za prav prijetno popestritev monotone hoje po cesti. Mimo ograde vojaškega območja smo kmalu dosegli kočo, kjer smo se pogreli s čajem in se naužili čudovitega pogleda na z meglicami obdane griče pod nami.
Vračali smo se seveda po isti poti, le da smo na začetku naredili krajši ovinek v smeri proti Malinovcu, a smo se na markirano pot vrnili še pred vrnitvijo na makadamsko cesto. Nad Rakitno se nismo mogli upreti še petminutnemu vzponu s sedla na Rotovc, s katerega se ponuja čudovit pogled na celotno vas. Sedenje na s soncem obsijani klopi tik pod vrhom je motil le mrzel veter, zaradi katerega smo raje pohiteli nazaj v dolino. A že med vožnjo z Rakitne proti Podpeči smo spoznali, da sonca nismo znali dovolj ceniti, saj smo se kaj kmalu spet potopili pod megleni pokrov.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar