Sinji vrh

Številni geozakladi na njegovem območju so bili glavni razlog, da smo se po slabih 5 letih ponovno povzpeli na Sinji vrh, po nam že znani poti, za kar se ne odločimo pogosto. Si je pa ta lepa pot tako vsaj prislužila tudi zapis na tej spletni strani. Za izhodišče poti smo izbrali izvir Hublja nad Ajdovščino. Hitro cesto skozi Vipavsko dolino smo zapustili na izvozu Ajdovščina in v prvem semaforiziranem križišču nadaljevali naravnost proti centru. V še nedokončanem krožišču smo izbrali prvi izvoz desno, nato pa takoj za mostom čez Hubelj zavili levo, na kar nas je opozorila tudi tabla na nasprotni strani ceste. Po nedavno obnovljeni in razširjeni cesti smo se pripeljali do izvira, kjer je sedaj na voljo celo nekaj več parkirnih mest, čeprav jih je po videnem sodeč še vedno premalo.

Dobro markirana pot se prične na desnem bregu potoka, takoj nad cesto, že pred odcepom k gostišču. Na samem začetku vodi ob ograji elektrarne, nato zavije levo in se prične zmerno vzpenjati skozi gozd. Za krajši čas se vzpon prekine na travnatem platoju, od koder se nam prvič odpre pogled proti Robu. A predah je kratek in kaj kmalu se v ključih spet vzpenjamo po strmem z gozdom poraščenem pobočju. Z nadmorsko višino se gozd počasi redči vse do razgledne točke s klopjo, od koder se ponuja lep pogled na Čaven, prvič pa lahko opazimo prehod med skalami, po katerem bomo v nadaljevanju poti dosegli Rob. Žal se je že tu nebo pričelo oblačiti, kar nas je v nadaljevanju prikrajšalo za lepše razglede.

Od razgledne točke dalje se pot obrne ostro levo in nas ob družbi vse manj številčnih dreves pripelje do Otliškega okna, na kar nas opozori tudi kažipot za bližnje malo Otliško okno, nad katerim lahko opazimo tudi velikega, čeprav se mu bomo bolj približali šele z vrha. Od Robu nas loči le še nekaj minut hoje. Tam nas ob številnih kažipotih za bližnje in bolj oddaljene cilje pričaka tudi vpisna knjižica. Mi nadaljujemo desno v smeri velikega Otliškega okna. Še preden ga dosežemo nas čez par sto metrov v levo usmerja kažipot h kamnitemu polžu, ki je zagotovo vreden ogleda in kratkega ovinka, ki nas loči od njega.

Le par minut naprej nas že čaka veliko Otliško okno, do katerega se lahko po stezi varno tudi povsem spustimo. Nas pot vodi naprej po Robu, in sicer prek pašnikov po travnatih pobočjih tik pod vrhom grebena. Tega zapustimo šele na naslednjem razcepu poti, kjer zavijemo levo na kolovoz proti Sinjemu vrhu. Žal se ta kaj kmalu izteče in vse do doma pod Sinjim vrhom nas markacije vodijo po ozki asfaltirani cesti, ki k sreči vsaj ni pretirano prometna. Od doma nas do Sinjega vrha loči le še nekaj minut vzpona po neoznačenem travnatem pobočju, za kar smo nagrajeni z lepi razgledom na vse strani neba, za katerega pa so vsaj nas v veliki meri prikrajšali oblaki.

Z vrha smo so spustili do doma in se po asfaltirani cesti in kolovozu vrnili vse do razpotja, kjer smo zapustili Rob. Ena od tabel nas na tem mestu usmeri tudi navzdol proti Ajdovščini in ravno to pot smo mi izbrali za spust, le da smo pred tem še malo postali na razgledišču, od koder se pod nami vidi prav cela Ajdovščina, pa tudi izvir Hublja, naše izhodišče, h kateremu smo se vračali. Kljub tabli na začetku poti so markacije v nadaljevanju bolj izjema kot pravilo. Sprva to še ne predstavlja težave, saj se dobro shojena pot v ključih spušča v dolino brez odcepov.

A ko pot postaja vse širša in se dokončno obrne v levo, se ji z desne pričnejo priključevati druge poti, ki so še toliko bolj mikavne, ker se v tej smeri nahaja tudi naše izhodišče. A mimo prvih dveh takšnih priključkov moramo nadaljevati še naprej v levo, da pridemo mimo prepadnega robu Stare babe. Šele tretji odcep v desno, na ožjo pot, ki zavija manj ostro, je pravi za nas. Že v kratkem spustu po njem dosežemo širšo makadamsko cesto, na katero seveda ponovno zavijemo v desno in ji sledimo mimo vodnega zbiralnika ter nekaj zapuščenih in propadajočih stavb vse do našega izhodišča.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.