Čeprav je bila burja napovedana šele za drugo polovico dneva, nas je ta pozdravila že zjutraj ob prihodu v Vipavo. A nismo se pustili motiti in smo se kljub temu odpravili na načrtovani krožni izlet do Abrama na Nanosu. Avto smo parkirali kar ob cesti, ki v stari del mesta zavije tik pred mostom čez reko Vipavo, predvsem zato ker smo se nameravali vrniti prek Gradišča pri Vipavi, od koder se cesta spusti prav do tega križišča.
Od izhodišča smo se mimo izvirov Vipave odpravili proti Staremu gradu nad Vipavo. Mimo Podfarovža smo nadaljevali naravnost do prvega križišča, kjer smo zavili po cesti desno navzgor. Tam smo opazili tudi prvo markacijo, a nam je kljub temu uspelo označeno pot za krajši čas zgrešiti. Po dobro vidni pešpoti za zadnjo hišo na levi strani smo se zato povzpeli v pobočje in se že po nekaj minutah z desne ponovno pridružili prej zgrešeni poti. Po skrbno označeni poti smo brez presenečenj kmalu dosegli Stari grad, ki pa smo si ga ogledali le na hitro, saj so nas močni sunki burje spodbujali k nadaljevanju poti.
Čeprav ob gradu ni bilo opaziti markacij, z orientacijo nismo imeli težav. Odpravili smo se po edini od poti, ki se je od tam nadaljevala navkreber. In res so pravilnost odločitve prav kmalu potrdile tudi markacije, ki so nas zvesto spremljale še naprej. Za kratek čas smo se zbegali le na razpotju za Plaz in Lozo, kjer je kažipot za Abram kazal ravno proti sredini med obema potema. Za pravilnega se je izkazal desni odcep v smeri Plazu. Od tam sta se med vzponom z desne priključili še dve poti, mi pa smo nadaljevali v isti smeri vse dokler nismo dosegli kapelice in vpisne knjige na robu grebena Nanosa.
Kažipot za Abram nas je napotil na kolovoz, ki ga je na naše veliko presenečenje le kakih sto metrov pred nami prečkal par divjih prašičev. Žal sta izginila v gozdu še preden sem uspel poprijeti za fotoaparat. Zaradi nedavnih gozdarskih del je daljši odsek poti bolj spominjal na gozdno vlako kot na kolovoz, a k sreči zaradi nizkih temperatur vsaj nismo imeli opravka z blatom. Pot je ponovno postala manj prijetna, ko smo pod električno napeljavo z južnega prešli na severno pobočje, kjer nas je začela zvesto spremljati burja.
Po varčno markirani poti smo se vzdolž pobočja blago spustili do gozdne ceste, jo prečkali in za krajši čas po ravnem nadaljevali skozi gozd ter prek pašnika, na katerem niti sončnim žarkom ni uspelo premagati hladnega vetra. Pred nami je bil še zadnji vzpon po mestoma nerodno markirani poti, za katero smo dobili občutek, da je bila nedavno preusmerjena s trase, ki je prej vodila bolj desno. Ko smo spet prispeli na gozdno cesto, smo bili praktično že na cilju. Pred nami je bila turistična kmetija Abram, ob cesti pa pregleden zemljevid Nanosa z vrisanimi označenimi potmi.
Nas je pot vodila navzdol v smeri Podnanosa. Začetek smo opazili brez večjih težav, čeprav so nam polomljene veje ves čas preprečevale nemoteno hojo. Morda so bile tudi te krive, da smo zgrešili v opisih navedeni ostri zavoj markirane poti v levo. Ko smo opazili, da nas je zaneslo preveč desno smo se po drugi neoznačeni poti v levo spustili mimo kmetije do gozdne ceste, po kateri smo spet levo nadaljevali vse do mesta, kjer jo prečka markirana pot, po kateri bi se morali spustiti mi. Tam smo nanjo ponovno zavili v desno ter ji brez težav sledili mimo para kamnitih hiš do naslednje gozdne ceste, ki pa smo jo le prečkali in nadaljevali levo, še naprej v smeri Podnanosa. Le še krajši vzpon prek sedla nas je ločil od južnega pobočja, ki nam je končno ponudilo nekaj zavetja pred burjo.
V nekaj minutah smo po krajšem spustu in prečkanju pobočja dosegli vrh Konja z vpisno knjižico. Čeprav nas je pogled prek roba kar malo prestrašil, češ kakšen prepaden spust je pred nami, se je izkazalo, da se pot po strmem pobočju v serpentinah skozi gozd in prek nekaj melišč vije prav prijetno. Smeri za Podnanos smo sledili vse do naslednjega kažipota, pri katerem smo zavili desno na gozdno cesto proti cerkvi Sv. Miklavža. Na našo žalost so nas po njej spet spremljali sunki burje, a vseeno sem nam je zdelo manj hladno kot na vrhu Nanosa.
Pri cerkvi se je gozdna cesta iztekla, markacije pa so nas usmerile na prijetno gozdno pešpot, ki nas je mimo številnih plezališč in odcepa proti Gradiški turi hitro privedla do parkirišča nad Gradiščem, kjer nas je presenetil velik športni rekreacijski objekt na mestu, kjer je bil ob našem zadnjem obisku le travnik. Od parkirišča smo se po ne preveč prometni cesti spustili do križišča, kjer smo zjutraj pustili avto.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar