Begunjščica

Za ta konec tedna vremenska napoved končno ni spet obetala poslabšanj v obliki padavin in neviht. To je bilo seveda potrebno izkoristiti za daljšo planinsko turo in tako smo se danes povzpeli na Begunjščico, kar smo imeli že nekaj časa v načrtu. Za izhodišče smo si izbrali mejni prehod Ljubelj, tako da smo se po Gorenjski avtocesti morali zapeljati do odcepa za Tržič, nato pa mimo Tržiča vse do predora, kjer smo avto pustili na prostornem parkirišču.

Po nekaj minutah neuspešnega iskanja zaklada v neposredni bližini parkirišča smo se odločili, da raje prej začnemo z vzponom, z iskanjem pa nadaljujemo, ko se vrnemo. Naš prvi cilj je bil Planinski dom na Zelenici, na pravo pot pa nas je usmeril dobro viden kažipot ob parkirišču na dnu smučišča. Začetek vzpona je tako potekal po levi strani grape, izmenično po kamniti cesti in po gozdu, a že po nekaj minutah se je pot nadaljevala po smučišču, pod sedežnico, ki je z obratovanjem danes začela pred sedmo uro zjutraj. Pričakovano smo med hojo po pobočju videli nekaj planincev, ki so si odločili na ta način prihraniti vzpon na Zelenico.

Od koče Vrtača naprej nam ropotanja sedežnice nad glavo ni bilo več potrebno poslušati. Ta je namreč v nadaljevanju speljana bolj desno, medtem ko markirana pot zavije levo, kjer se v ključih vzpenja med ruševjem. Tu nam je v hrbet že začelo sijati toplo jutranje sonce, tako da nam je bilo vroče še preden smo zaključili s prvim vzponom. Pri Domu na Zelenici smo za kratek čas zavili v senco. Od doma smo se odpravili levo, v smeri Begunjščice in Roblekovega doma. A kakor hitro smo skozi kratek odsek gozda in ruševja prispeli do melišča, nas je sonce ponovno obsijalo. Že kar na samem začetku poti se nam je odločilo pokazati, kakšne temperature nas danes čakajo.

Precej položna pot se je nadaljevala le dokler nismo končali s prečenjem melišča. Kakor hitro smo dosegli ruševje na nasprotni strani, smo pričeli z zmerno strmim vzponom v ključih, ki se je nadaljevalo, vse dokler nismo dosegli roba pobočja. Na tem mestu se je značaj poti nenadoma spremenil. Za nekaj časa nam je pobočje Begunjščice zakrilo sonce, mi pa smo se po mestoma izpostavljeni gruščnati poti začeli spuščati proti kratkemu odseku melišča, ki ga je bilo ponovno potrebno prečiti. Na drugi strani se je pot spet blago vzpela, dokler se za naslednjim robom pobočja ni zgodba ponovila: še nekoliko daljši, mestoma izpostavljen spust, daljše prečenje melišča, kjer nas je spet obsijalo sonce, nato pa še en zmeren vzpon prek kamnitih severnih pobočij Begunjščice. Ves ta čas so se nam na desni odpirali lepi razgledi na Vrtačo in Stol, pod nami pa se je razprostirala zgornja dolina Završnice.

Ko smo dosegli še en rob pobočja, nas je čakal še ena ponovitev izkušnje. Spust je bil tokrat kratek in ne izpostavljen, pa tudi melišča ni bilo. Nas je pa med vzponom pričakal nekaj metrov visok skok, zavarovan z jeklenico, prek katerega se je bilo potrebno povzpeti. Ko je bil za nami tudi ta, smo končno zagledali mesto, kjer se bomo povzpeli prek grebena Begunjščice na njeno južno stran. Od njega nas je ločil le še en vzpon, ter kratko izpostavljeno prečenje, zavarovano z jeklenico.

Na drugi strani se je značaj gore seveda povsem spremenil: nič več prepadnih pobočij, namesto tega pa sprva nekaj ruševja, v nadaljevanju pa strma travnata pobočja, ki v vlažnem vremenu kar kličejo k zdrsu. Od roba smo se najprej morali nekaj metrov spustiti do razcepa poti, kjer se je v desno nadaljevala proti Roblekovemu domu, naš cilj, Veliki vrh Begunjščice pa nas je vabil na levo. Seveda smo vabilu prisluhnili in pričeli s kakšnim kilometrom dolgim prečenjem travnatega pobočja med stalnim zmernim vzponom. Večino časa so nam hojo lajšala drevesna debla, s katerimi je bil utrjen spodnji rob poti, da se zdrs le ne bi zgodil prehitro.

Šele tik pod Velikim vrhom nas je čakal še zadnji vzpon po spet nekoliko bolj kamnitem pobočju, kjer je bilo kljub markacijam pri izbiri poti potrebno tudi nekaj iznajdljivosti, da smo si izbrali kar najlažjo traso. Na vrhu je bil seveda čas za kratek počitek, med katerim so nam poleg drugih planincev delale družbo tudi številne nadvse družabne kavke. Najverjetneje so že vajene, da na ta način lahko pridejo celo do kakega priboljška.

Naslednji postanek nas je čakal že na naslednjem vrhu pri spominski plošči strmoglavljenemu jadralcu, od koder je Veliki vrh Begunjščice nadvse fotogeničen. Poleg tega smo se tu lotili iskanja naslednjega zaklada, ki pa nam ni šlo najbolje od rok, tako da nam je nadvse prav prišlo naključno srečanje s še enim iskalcem, ki je imel pri tem opravilu več sreče. Kratek klepet, izmenjava predmetov in vpis v dnevnik, pa smo se že odpravili po grebenu naprej proti vzhodu, vse dokler nismo dosegli sedla pred Begunjsko Vrtačo, kjer markirana pot proti planini Preval zavije desno.

Z nekaj truda smo uspeli izslediti njen pravi začetek, saj se nekako nismo uspeli znebiti občutka, da vodita v isti smeri kar dve markirani poti, kakšnih 10 metrov narazen. Pot je za kratek čas še prečila pobočje proti vzhodu, nato pa se je začela v ključih spuščati po strmini. Že travnati začetek je zahteval precej pozornosti, a najtežji del se je začel, ko smo dosegli rob, prek katerega se je pot prevesila. K dodatni previdnosti na tem mestu poziva tudi spominska plošča ponesrečeni planinki, kar smo seveda skrbno upoštevali. Že v suhem vremenu zaradi drobirja na poti noga še prehitro zdrsne, v vlažnem vremenu pa bi bil spust po tej večinoma blatni poti zares nevaren.

Ko smo dosegli prva drevesa je pot za boljši občutek najprej postala manj izpostavljena, nato je tudi strmina začela počasi popuščati. Kljub temu je tudi z gozdom poraščeno pobočje še vedno ostajalo strmo, le pot je delala večje okljuke in tako omogočila hitrejše napredovanje. Povsem presenetljivo smo sredi gozda naleteli na povsem ravno jaso, ki smo jo nemudoma izkoristili za kratko okrepčilo. Pot je od tu naprej postala še lažja in že v nekaj minutah smo dosegli planino Preval. Očitno je časovna ocena pred začetkom spusta močno pretirana. Kljub zelo previdni hoji smo namreč potrebovali le uro in 15 minut namesto ure in 45 minut.

V koči smo se osvežili še s kislim mlekom, nato pa smo se po nam že znani Bornovi poti odpravili proti Ljubelju. A izkazalo se je, da po njej res že dolgo nismo hodili. Od našega zadnjega obiska se je namreč zaradi izsekavanja povsem spremenil njen začetek, ki je mnogo širši. Sodeč po številu podrtih dreves, ki so sicer skrbno umaknjena s poti, je območje medtem doletelo tudi precejšnje neurje, drugačen pa je tudi sam konec poti pri Ljubelju, saj je strmi spust v nekaj ključ nadomestil iztek poti proti navidez opuščeni stavbi nad parkiriščem, zadnji spust pa se opravi kar po cesti, ki vodi do nje.

Pred odhodom proti domu nas je med zračenjem avtomobila čakalo še iskanje zaklada, nad katerim smo zjutraj obupali. Še vedno smo mu morali posvetiti kar nekaj časa, a na koncu nam je vendarle uspelo. Kot nalašč za uspešen zaključek prijetnega planinskega dneva.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.