Struška

Kratek jutranji vzpon na skoraj dvatisočak, vrh Struške, se je zdel kot nalašč za današnjo vremensko napoved, ki je obetala poslabšanje že v dopoldanskih urah. Za izhodišče smo izbrali Dom Pristava na Javorniškem rovtu, da smo lahko ubrali krožno pot z vzponom mimo Dobravskih rovtov po strmem pobočju Struške in spustom prek sedla Kočna in Pustega rovta. Sicer ob zgodnjih jutranjih urah ni bilo ravno jasno, kot smo pričakovali, a k sreči načrtov zaradi tega nismo spremenili.

S parkirišča smo proti Dobravskim rovtom takoj za domom zavili desno čez most, nato pa prek pašnika še naprej desno, skozi gozdiček prek dveh studencev in še enega pašnika v naslednji pas gozda. Po kratkem spustu smo iz gozda prispeli pri brunarici ravno v trenutku, ko se je k njej pripeljal prijazen par, od katerega smo v kratkem pogovoru prejeli še nekaj dodatnih napotkov za našo pot. Po kolovozu smo se od tam hitro vrnili do gozdne ceste, na katero smo zavili v levo.

Od Dobravskih rovtov nas je ločil kratek vzpon po gozdni cesti, kateri smo od tam sledili še naprej, le da je kmalu prešla v precej kamnit kolovoz. Vse do konca smo v razcepih vedno izbirali širšo in na videz bolj uporabljano alternativo, šele po ostrem zavoju desno in kasnejšemu ovinku v levo pa smo na prav zadnjem razcepu zavili levo do senika na travniku, kjer se je pot porazgubila. Prečno smo se povzpeli do pasu lesk, ki smo ga videli nad sabo in se za njim po komajda vidni stezi povzpeli vse do skrajnega vrha travnika, kjer smo zavili v gozd.

Tu je pot postala spet nekoliko bolj očitna, a vsaj prvi vzpon je še vedno zahteval nekaj več pozornosti, da smo opazili v serpentinah vzpenjajočo se stezo, ki je nato zavila levo in za “ovinkom” končno postala zares prepoznavna. Brez težav smo se po njej strmo vzpenjali vse do začetka iglastega gozda, kjer pa je sledenje spet postalo nekoliko težje. Vseeno smo kmalu dosegli vodni izvir, po kratkem vzponu pa tudi gozdno cesto nad njim.

Za brunarico nad njo smo hitro našli stezo, kateri je bilo potrebno slediti naprej v pobočje. Mi so se sicer povzpeli prav mimo brunarice, a bi bilo bolje, da bi šli po cesti nekaj metrov naprej v desno ter nato zavili levo po slabše vidni stezi, ki pripelje do iskane širše kamnite poti. Tej smo v bistvu sledili vse do Belske planine: sprva precej položno prečno po pobočju, nato v ključih navzgor, nazadnje pa še prečno v levo vse do pašne ograje, kjer so se nam končno začeli odpirati pogledi v dolino. Kot naročeno se je do takrat razkadila tudi megla, tako da so bila travnata pobočja prav prijetno obsijana s soncem. Še en zavoj desno in nazaj levo ter prek gozdne ceste, pa smo že dosegli pastirsko kočo na Belski planini.

Skriti pred radovednimi pogledi ljudi, ki so sedeli pred njo, smo hitro našli prvi zaklad današnjega dne, nato pa urno nadaljevali z vzponom. Pot proti vrhu se nad ograjenim vodnim zajetjem prečno začne vzpenjati po pobočju proti dobro izraženi prvi grapi. No, nas je zavedla markirana steza proti Medvedjaku in Vajnežu, tako da smo se z nje povzpeli kar direktno po grapi navzgor, dokler nismo dosegli poti, ki smo jo prej zgrešili. Tej poti smo med ruševjem ob občasni pomoči možicev, ki smo jih nekaj tudi sami popravili, sledili skorajda do vrha. Tu smo jo med izogibanjem kravam na paši zapustili in ubrali svojo pot do vpisne skrinjice.

Prek roba smo na avstrijski strani zagledali morje megle, ki je prekrivala praktično celotno površino z izjemo nekaj najvišjih vrhov. Hladen veter, ki nas je spremljal vse od Belske planine in zaradi katerega smo si nadeli vetrovke, se kar naenkrat ni zdel več tako slab. Vseeno smo se zgolj na hitro zabeležili v vpisno knjigo, iz skrivališča izbezali še drugi današnji zaklad in se po isti poti vrnili do Belske planine. Med vračanjem je po pobočju navzgor veter že začel nositi meglice, ki so ravno nekje pri Belski planini dokončno zakrile sonce.

Pri pastirski koči markirane poti proti sedlu Kočna sprva nismo opazili, zato smo se spustili kar po cesti, ki vodi na planino. Že za prvim ovinkom pa smo iskano pot že opazili nad sabo. Do nje smo se morali povzpeti nekaj metrov, nato pa smo ji sledili brez težav, čeprav je bila zaradi megle vidljivost precej zmanjšana. Ko smo končno ponovno dosegli greben, je sledilo še eno prečkanje pašne ograde, nato pa je gruščnata pot kmalu zavila ostro desno navzdol vse do naslednjega grebena, po katerem poteka tudi državna meja. Ker se je medtem megla spet nekoliko razkadila, se nam je celo odprl pogled na avstrijsko stran, kjer se je megleno morje ravno tako že pričelo razkrajati.

Mi smo grebenu sledili še do dna sedla, nato pa smo zavili levo na stezo, ki je vodila ob robu pašne ograde. Pot nam je popestrila druščina prijaznih osličkov, ki je pritekla k nam, kakor hitro nas je zagledala. Ker nismo imeli nobenega priboljška zanje, smo jih zgolj pobožali, nato pa nadaljevali spust do kamnitega kolovoza. Po njem smo v nekaj metrih dosegli gozdno cesto proti Belski planini, jo prečkali in prav kmalu prispeli do naslednje gozdne ceste, na katero smo zavili levo proti Pustemu rovtu, ki nas je pričakal že za prvim ovinkom. med prečkanjem Pustega rovta smo se s ceste nezadovoljni morali umakniti dvem osebnim vozilom, ki sta se vzpenjali po njej.

Na mestu, kjer je cesta desno zavila v gozd, bi kmalu spregledali markacijo, ki nas je vabila levo proti pašni ogradi. Seveda smo zavili na pot do nje in že po nekaj metrih dosegli gozd, kjer je postala precej bolj strma in razdrta. Kmalu se je iztekla na naslednjo gozdno cesto, na katero nas je markacija proti Pristavi usmerila desno. Zadnji orientacijski izziv je predstavljalo naslednje križišče, v katerem so nas kažipoti za Javorniški rovt usmerjali levo, za Pristavo pa desno. Po posvetovanju z zemljevidom smo se vseeno odločili za levi odcep, ki se je izkazal za povsem modro odločitev.

Cesta nas je po kakšnih dveh kilometrih pripeljala nazaj do izhodišča, pred tem pa se nam je še enkrat odprl pogled na danes osvojeni vrh, ki se je kot nalašč ponovno pokazal iz meglic. Tik pred domom smo s ceste zavili levo čez mostiček in si tako še za nekaj metrov skrajšali pot. Na parkirišču smo srečali par, ki nam je zaupal, da cesta na Javorniški rovt kljub delom in drugačnim informacijam na tabli ob gradbišču ni povsem zaprta, tako da smo se lahko do Jesenic spustili kar po njej, ne da bi nam bilo po gozdni cesti prek Križevca potrebno peljati do Planine pod Golico – lep zaključek prijetnega izleta pred začetkom deževnega vikenda.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.