Grlovec (Ferlacher Horn)

Pogled prek Borovskega vrha na Borovlje in CelovecTokrat smo si za cilj izbrali razgledni vrh na avstrijski strani Karavank, in sicer Grlovec oz. Ferlacher Horn, ki smo si ga ogledovali že lani, a nekako ni prišel na vrsto. Nanj smo se povzpeli iz zahodne strani, zato je bilo naše izhodišče gostišče Deutscher Peter, mimo katerega nas vodi cesta z mejnega prehoda Ljubelj proti avstrijskemu Podljubelju. Če smo dovolj zgodnji, nam je na voljo par parkirnih mest le nekaj metrov naprej od tabel, ki označujejo začetek planinske poti na nasprotni strani ceste. V kolikor tam opazimo prostor, je najbolje, da obrnemo pri gostišču in se vrnemo, tako da nam pri parkiranju ne bo potrebno prečkati ceste.

Potok ob začetku potiZačetek poti označujejo rumene planinske table, s katerih lahko razberemo tudi, da bomo sledili planinski poti številka 603, ki je zapisana na nekaterih markacijah. Začnemo z zložnim vzponom po kolovozu ob desnem bregu studenca, ki ima tudi v tem sušnem obdobju kar nekaj vode. Kljub temu struga kmalu presahne, tako da jo še laže prečkamo, ko kolovoz preide v pešpot. Po le nekaj metrih hoje ob sosednji strugi pot ostro zavije v levo ter se začne strmo vzpenjati v breg. V nekaj ključih dosežemo greben, po katerem spet položno skozi travo in praprot prvič dosežemo gozdno cesto.

Kapelica na EselsattelMarkirana pot jo zgolj prečka, mi pa smo se odločili, da napravimo še ovinek čez sedlo Eselsattel (Oslovo sedlo, Oslovsko sedlo?), da na njem poiščemo zaklad, zato nadaljujemo po cesti v desno, dokler nas pred masivnimi vrati, ki opozarjajo na privatno posest, markacije koroške obmejne poti (Kärntner Grenzweg – KGW) ne usmerijo desno v breg vzdolž ograde tega posestva. Z nekaj sreče lahko na tem mestu opazimo celo škotsko višavsko govedo, ki se pase na pašniku za ogrado. Ko pot zavije levo proč od ograde smo le še en ovinek oddaljeni od sedla, na katerem spet dosežemo gozdno cesto. Splača se nam povzpeti še nekaj metrov prek nje do klopi ob kapelice, od koder se odpre tudi lep razgled na obe strani.

Kratek odsek gozdne cesteZa nadaljevanje vzpona se ponovno spustimo na cesto in po njej nadaljujemo nazaj v levo – v smer, iz katere smo prišli. V ostrem desnem ovinku se tej cesti pridruži tudi markirana pot, ki smo jo predhodno zapustili. Cesti od tam sledimo še do naslednjega ovinka, kjer nadaljujemo naravnost po pešpoti, ki se najprej povzpne ob in po strugi suhega studenca, nato pa se po ravnini redkega, s travo poraslega gozda izteče v križišče gozdnih cest, ki pa ga zgolj prečkamo. Takoj na nasprotni strani se pot spet nadaljuje v gozd, tik pod eno izmed gozdnih cest, ki se odcepi v isto smer. Po krajšem vzponu se na to cesto ponovno povzpnemo in nato nadaljujemo po njej.

Dolina Žerjavskega potoka in KošuticaPred poseko lahko nad cesto opazimo par markacij, ki pa naj nas ne zavedejo, saj so verjetno še ostanek predhodne trase. Nadaljevati moramo nekje do sredine te poseke in tam zaviti v pobočje po stezi, na katero nas usmerja markacija. Pot nas vodi prek poseke v gozd nad cesto, ki smo jo zapustili, do razpotja, kjer se nam pridruži še pot iz smeri Kota (Winkel). Nadaljujemo na greben in kmalu dosežemo zanimivo spominsko obeležje v bližini katerega smo poiskali še en zaklad.

Akacija le malo pod vrhomPred nami je še zadnji del vzpona na vrh, ki je hkrati tudi najtežji. Pot ves čas vodi nekoliko desno od grebena, ki je na levo stran večino časa prepaden, vendar pa pot kljub temu ni prav nikjer izpostavljena. Le sem ter tja je potreben malo bolj previden korak, ko je steza nekoliko ožja, pobočje pa nekoliko bolj strmo. Najhujši vzpon moramo premagati prav na začetku, do razgledne točke, od koder se nam prvič odpre pogled proti severu. Le nekoliko manjša strmina pa se nadaljuje vse do mesta, kjer med drevesi lahko prvič ugledamo križ na vrhu.

Begunjščica, Vrtača in Stol na juguTa naznani tudi bolj položen preostanek poti po vedno bolj razglednem in travnatem pobočju vse do cilja, ki ponuja lepe razglede na prav vse strani neba, še posebej če mimo križa nadaljujemo še nekaj metrov naprej do skrajne točke vrha. Od tam na severu vidimo Borovlje in Celovec, na vzhodu Javornik in sosednje vrhove, na jugu mejni greben Karavank, v katerem so najbolj prepoznavni Košuta, Begunjščica, Vrtača in Stol, na zahodu pa Plajberk. Med vračanjem smo nedaleč od vrha poiskali še zadnji zaklad tega dne, nato pa smo se spustili po že znani poti z izjemo ovinka, ki smo ga napravili prek sedla Edelsattel. V ostrem levem ovinku gozdne ceste smo sedaj namreč kar naravnost sledili strmi markirani poti po pobočju, ki nas je privedla do mesta, kjer smo se med vzponom obrnili desno na gozdno cesto.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.

2 Komentarji:

Klavdija Potočnik pravi ...

Ali je na vrhu tudi žig?

Damir Arh pravi ...

Nisem sicer povsem prepričan, a se mi zdi, da ga ni.

Objavite komentar

Potepanja v naravi © 2009. Avtor predloge: Dicas Blogger.

Na vrh