Vajnež

Vajnež je precej neizrazit vrh nedaleč od Stola, ki je z nekaj nad 2000 m nadmorske višine verjetno še najbolj znanj kot najvišji vrh v jeseniški občini. Nanj smo se povzpeli z Javorniškega Rovta, od koder markirana pot vodi do sedla Seča na mejnem grebenu Karavank, kjer se priključi slovenski planinski poti, kateri sledimo v nadaljevanju. Najprimernejše mesto za parkiranje je nekaj metrov pred domom Trilobit ob jezeru hidroelektrarne Javorniški rovt, kjer je na desni strani cest prostor za nekaj avtomobilov. V ta namen moramo cesto, ki vodi do Doma Pristava na Javorniškem Rovtu, zapustiti v ostrem levem ovinku nad začetkom vasi in krajši čas nadaljevati po makadamu.

Od tod peš nadaljujemo po cesti mimo doma Trilobit, za katerim se dokončno izteče v še eno neurejeno potencialno parkirišče, ki pa je zaradi gozdarskih del trenutno precej razrito in ni blatno zgolj po zaslugi sušnega vremena. Nadaljujemo v klanec po kamnitem kolovozu, posutem s številnimi deli vej, še enim ostankom nedavnih gozdarskih del. Na razpotju sledimo levo po edini markirani poti v smeri planine Seče. Po krajšem vzponu dosežemo izvir Malega Javornika, kjer se nahaja tudi vodno zajetje.

Na tem mestu pot preide v za hojo bolj prijetno stezo, po kateri se ob številnih markacijah v senci gozda dlje časa strmo vzpenjamo. Šele ko na desni med drevesi opazimo melišča Srednice in se gozd začne redčiti, strmina za nekaj časa nekoliko popusti. V nadaljevanju, ko pobočje spet postane bolj strmo, pa se pot začne viti v ključih, tako da vzpon postane manj naporen. Na veliko presenečenje nas je ob poti razveselilo tudi malinovje s številnimi malinami, kar je letos bolj izjema kot pravilo. Očitno pozeba v višjih legah le ni povsem opravila svojega dela.

Na robu pašnika nas pričaka razpotje. Mi v desno nadaljujemo v smeri Vajneža, medtem ko v levo pot vodi naprej proti Struški in Golici. V družbi krav se še nekoliko povzpnemo, nakar se pot obrne navzdol, sprva položno, nato pa kakšnih deset metrov tudi precej strmo in delno izpostavljeno. To mesto je zagotovo najmanj prijetno na celotni poti. Nadaljujemo s prečenjem melišč okrog krnice Rida, nato pa se med ruševjem spet bolj strmo povzpnemo do roba planjave okrog neizrazitega vrha Kamnitnika. Ta je sprva še gosto poraščena z ruševjem, a po krajšem položnem vzponu dosežemo razgledne travnike, od koder se nam končno odpre pogled na Radovljiško ravnino, Bled, Mežaklo, Gornjesavsko dolino in Julijce.

Ravnino že po nekaj korakih zapustimo in nadaljujemo s prečenjem razglednih pobočij proti vzhodu. V primerjavi z nedavno prehojeno Begunjščico je tu pot ves čas nekoliko širša in posledično tudi v vlažnem vremenu manj nevarna za zdrs. Mimo spominskega obeležja, pri katerem smo si med iskanjem zaklada privoščili tudi kratek odmor, v družbi ovc in kavk kmalu le malo pred Vajneževim sedlom pod Potoškim stolom naletimo na kažipot, ki nas na vrh Vajneža usmerja levo po sprva še vidni neoznačeni stezici.

Ta se med travo prav kmalu porazgubi, tako da smo pri vzponu prepuščeni kar sami sebi. Če nas pri vzponu ne ovira megla, to ne predstavlja nobene težave, saj levo nad sabo ves čas vidimo vrh s prepoznavnim križem na njem, sicer pa je najbolje da se najprej naravnost povzpnemo do mejnega grebena, nato pa vzdolž njega nadaljujemo levo, dokler ne dosežemo vrha. Tu smo se dokončno lahko prepričali, da nam megla ne bo privoščila prav veliko pogleda na avstrijsko stran. Poleg doline Bärental smo za kratek čas ugledali le še Mačensko planino in Celovško kočo ter Ovčji vrh nad njima. Po vpisu v kar dve vpisni knjigi (slovensko in avstrijsko) smo se po isti poti vrnili v dolino.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.