Čez Mežaklo s Kočne do Podmežakle

Včeraj smo se odpravili na ogled zanimivosti na vzhodnem delu Mežakle, pri čemer smo se držali napotkov za Potep po Mežakli iz zloženke Pohodniške poti po občini Jesenice, ki je na voljo v Turistično informacijskem centru Jesenice. Ker pot ni krožna, smo se je lotili z dvema avtomobiloma. Prvega smo pustili ob izteku poti, kamor smo se zapeljali mimo hokejske dvorane Podmežakla, mimo Vulkanizerstva Čop in nato pod avtocesto. Tam je že opaziti prvo markacijo na cesti, avto pa smo pustili na makadamskem prostoru desno nad avtocesto. Z drugim avtom smo se odpeljali do začetka poti na Kočni, natančneje prav na zadnjem ovinku pred Kočno iz smeri Jesenic. Izkoristili smo parkirišče na desni strani ceste, nedaleč naprej od tega ovinka.

Začetni del poti je bil res odlično markiran in tudi precej strm. Strmina se je z izjemo kratkega ravnega odseka nadaljevala vse do označenega odcepa na desno proti Poljanski babi. Do nje smo prispeli v nekaj minutah, se naužili lepega, čeprav malo meglenega razgleda in se ponovno vrnili do razcepa, od koder smo spet sledili markirani poti.

Sledil je krajši manj prijeten odsek prek pobočja s številnimi podrtimi drevesi, ki pa je zaradi dobrega vzdrževanja poti kljub temu bil prehoden brez večjih težav. Ko je strmina enkrat popustila, smo kmalu zaslišali kravje zvonce, ki so že napovedovali planino Obranca. Pred nadaljevanjem smo se mimo spomenika iz 2. svetovne vojne sprehodili do vrha Obrance, od koder se nam je ponudil čudovit pogled na Bled, Gorje in druge okoliške vasi ter hribe in planote okrog njih.

Pot smo nadaljevali prek pašnika do pastirske koče, mimo katere smo se odpravili po kolovozu na njeni levi strani. V ostrem desnem ovinku nas je na desni strani pričakala slabo vidna markacija, ki nas je usmerila na nekaj deset metrov oddaljeno gozdno cesto nad našim kolovozom. Po njej smo nadaljevali v levo, vse dokler nas desno v gozd po nekoliko širši pešpoti z nje niso usmerile markacije proti Snežni jami.

Čez nekaj minut smo zapustili tudi to pot, saj so nas v desno usmerile markacije k vhodu v Snežno jamo. Ko smo se op remili z naglavnimi svetilkami, ki smo jih v ta namen prinesli s seboj, smo se spustili vanjo. Ko smo v prijetnem hladu splezali skozi dva nizka prehoda, smo se kar naenkrat znašli v pravem kraškem podzemlju. Brez večjih težav smo se sprehodili vse do konca jame in se nagledali značilnih apnenčastih tvorb. Ogled jame z lastno razsvetljavo je bilo posebno doživetje, ki so ga kalili le “grafiti” predhodnih obiskovalcev, ki so v jami morali pustiti svojo sled.

Po izhodu iz jame smo se vrnili na pot, ki smo jo pred tem zapustili in po njej nadaljevali vse do že skoraj kolovozne gozdne ceste, na katero smo ob upoštevanju markacij zavili desno. Sledili smo ji vse do njenega konca, nato pa zavili levo na gozdno pot in se začeli vzpenjati proti Planskemu vrhu. Kmalu po tem, ko smo prečkali še eno gozdno cesto, na kateri smo videli edini dve vozili na tokratnem izletu, smo imeli prve težave z orientacijo. Pot je namreč nekaj časa vodila vzporedno nad gozdno cesto, nato pa nenadoma ponovno zavila navkreber v točki, kjer ni bilo opaziti nobene markacije. Odcep smo tako zgrešili in pot zmotno nadaljevali naravnost. A napako smo hitro odkrili, ko je te “pot” izginila, zato smo se vrnili do zadnje markacije, ki smo jo še opazili, in nato pravilno zavili navkreber, kar je že čez nekaj metrov potrdila tudi naslednja markacija.

Vse do Planskega vrha smo sedaj sledili razgibani in ne prestrmi poti ter se sproti osvežili še z nekaj gozdnimi jagodami, ki smo jih našli ob njej. Pot sicer ne vodi na sam vrh, tja smo zavili pri drevesu z zares velikim številom markacij. No, v resnici vrh ni ravno izrazit, niti ne zanimiv, saj je označen le z mejnim kamnom in skalo z rdeče obarvano konico. Tako smo se hitro vrnili na markirano pot, ki nas je pripeljala vse do severnega roba Mežakle, s katerega so se med drevesi začeli ponujati lepi razgledi na Jesenice in vrhove v nasproti ležečih Karavankah. In že smo bili pri naslednji znamenitosti – naravnem mostu. Čeprav spust k njemu zaradi strmine ni priporočljiv, je med drevesi dobro viden in vreden ogleda.

Ob številnih razgledih smo se počasi bližali oddajniku, katerega je bilo prvič opaziti kmalu za naravnim mostom. Le malo pred njim je bila naslednja točka, ki je zahtevala nekaj orientacijske zbranosti. Ko se je pešpot močno približala gozdni cesti, ki vodi proti oddajniku, se je zazdelo, da markacije vodijo navzdol prek nje. V resnici je šlo za razcep markirane poti in mi smo našo pot nadaljevali vzdolž roba Mežakle proti oddajniku, ko smo to enkrat ugotovili. Čeprav pot vodi tik pod oddajnikom, smo se seveda povzpeli vse do njega, saj je od tam na voljo daleč najboljši razgled, ki ga ne zakriva niti eno drevo.

Od tod smo spet sledili markirani poti, ki nas je kmalu pripeljala do še zadnje zanimivosti – prve partizanske bolnišnice na Gorenjskem. Proti njej kaže kažipot, ki pa je bolje viden iz nasprotne smeri. Vseeno mesta ni bilo mogoče zgrešiti, saj je bila na desni dobro vidna ograja, ki je varovala pot navzdol proti bolnišnici. Kljub precejšnjemu spustu in ponovnemu vzponu smo si z zanimanjem ogledali tudi to.

S tem se je naša pot res že počasi bližala koncu. Preostajal nam je le še spust navzdol proti Jesenicam, ki smo si ga zavoljo nekaj slabših markacij sami še malce dodatno otežili. Markacije so nas namreč že kmalu za bolnico usmerile desno navzdol po pobočju, ki pa se nam je zdelo prestrmo, tako smo še malo nadaljevali po robu, kjer smo ravno tako opazili markacije. Vse dokler nas navzdol v pobočje le niso “premamile” gozdarske oznake, ob katerih smo se spustili vse do markirane poti, ki je prišla z desne, in po kateri bi se lahko spustili tudi mi, če bi na vrhu še malo vztrajali v isti smeri.

Strmina je čez čas le nekoliko popustila in kmalu smo dosegli gozdno cesto, na katero smo zaveli v levo. Tudi to smo v desno zapustili malo prezgodaj, tako da smo skozi nato nekaj deset metrov nadaljevali kar skozi gozd, dokler spet nismo dosegli markirane poti, po kateri smo se končno brez težav spustili do avtomobila, ki smo ga pustili na parkirišču. Se pa tekom celotnega spusta nismo mogli znebiti občutka, da je pot, po kateri smo se spuščali z Mežakle, slabše markirana v smeri spusta kot v smeri vzpona. V vsakem primeru priporočamo branje opisa vzpona na Mežaklo v nasprotni smeri, preden se odpravite na to pot.

>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<