Vodice in Sveta Gora

Poti na Sveto Goro in v njeni okolici v nam razpoložljivih virih niso najbolje opisane, poleg tega pa so le slabo ali sploh ne markirane, čeprav nekateri zemljevidi nakazujejo drugače (npr. izletniška karta Goriška). Kljub temu nam je z ustrezno pripravo vnaprej in z nekaj iznajdljivosti na licu mesta uspelo izvesti prijeten krožni izlet. Za izhodišče smo si izbrali majhno parkirišče na zunanji strani prvega ostrega desnega ovinka na cesti, ki s križišča pri Solkanu vodi na vrh Svete Gore. Ob (ne pretirano) zgodnji deveti uri s parkiranjem še nismo imeli težav, se je pa stanje sredi dneva, ko smo se vrnili, precej spremenilo in vozila so bila parkirana tudi ob cesti, da niti ne omenjamo dejstva, da je mesto, ki smo ga sprostili, že naslednji trenutke zasedel nov avto.

S parkirišča smo se na pot odpravili po sicer nemarkirani, a dobro vidni in ohranjeni mulatjeri, ki proč od ceste preči pobočje vzdolž Soče. Kar nekaj časa nas je vodila skoraj naravnost, hojo pa nam je skozi gola drevesa občasno popestril le pogled na Sabotin, ki se je kopal v jutranjem soncu. Prva omembe vredna zanimivost ob poti je bil vodni izvir, ki pa je bil tako lepo urejen, da smo se spraševali, ali je morda mogoče, da v poletnem času ne presuši. Čez zgolj nekaj metrov pa se je značaj poti nenadoma spremenil, obrnila se je namreč v pobočje in se začela strmeje vzpenjati, kar se ni spremenilo vse do točke, ko se je iztekla na makadamsko cesto, ki s Sveto Goro povezuje Plave.

Nanjo smo seveda zavili na desno in nadaljevali s še nekoliko strmejšim vzponom navkreber, ki pa se je kaj kmalu končal na stičišču številnih poti iz vseh smeri, ki je na zemljevidih označen kot Preški vrh, kar je zanimivo, saj se je nam zdel mnogo bolj podoben sedlu. Na tem mestu smo opazili tudi prve kažipote tega dneva, ki so nas usmerili levo proti našemu prvemu cilju, Vodicam. Le nekaj metrov naprej po kolovozni cesti pa smo na levi strani ceste opazili celo markacije, ki so nas usmerile na precej dobro ohranjeno pot. Po njej smo mimo številnih jarkov in kavern skoraj naravnost prispeli na vrh. Na klopi z improvizirano mizo smo se pogreli s čajem iz termovke ter se naužili čudovitega razgleda na Sabotin in Sveto Goro. Na hitro smo si ogledali še spomenik žrtvam iz prve svetovne vojne, nato pa smo pot nadaljevali nekaj 100 metrov v isti smeri, dokler nismo dosegli naslednjega spomenika, tokrat z zanimivim orlom vrhu, v bližini katerega so k raziskovanju vabile kaverne, na katere opozarjajo tudi številne table.

Da se ne bi vračali po isti poti, smo se do razpotja na sedlu vrnili po kolovozni poti, ki nas je v lahkotnem spustu do tja pripeljala po nekoliko daljši, bolj naokrog speljani trasi. Od tam smo seveda nadaljevali z vzponom po makadamski cesti na Sveto Goro, ki presenetljivo spet ni markirana. Tik pod vrhom, pri parkiriščih za številne obiskovalce, ki se na vrh raje zapeljejo z avtom, makadamsko cesto nadomesti asfalt, po katerem smo se povzpeli vse do bazilike, ki smo si jo z zanimanjem ogledali, a zaradi pasje družbe in gneče zavoljo nedeljskih bogoslužij le od zunaj. Nadaljevali smo mimo nje in se sprehodili do skrajne točke vrha Skalnice, ki jo krasi kip in od koder se ponuja lep razgled na Grgarsko kotlino z zasneženimi Alpami v daljavi.

Žal od tod v dolino vodi le pot proti Grgarju, ki se nahaja na napačni strani vzpetine, zato smo se morali vrniti vse do mesta, kjer se na levo navzdol spusti sprva neoznačena pot, ki nas po številnih improviziranih stopnicah v serpentinah pripelje do asfaltne ceste na vrh. To je potrebno zgolj prečkati, saj lahko na nasprotni strani opazimo markacijo, ki nas usmerja po pobočju navzdol. Dobro vidna in za spremembo tudi dokaj na gosto markirana pot se precej strmo spušča po pobočju, vse dokler se ne izteče na drugo pot, ki naravnost preči pobočje.

Markacije nas nanjo usmerijo v levo, medtem ko kažipoti na desno omenjajo “T.D.”, za kar nismo uspeli ugotoviti, kaj bi bilo, radovednost pa tudi ni bila tako močna, da bi odšli preverit. Zato smo se raje odpravili v levo, a ne za dolgo, saj smo vedeli, da nas bo ta pot na asfaltno cesto pripeljala precej daleč od parkirišča in se bomo morali po njej vračati, zato smo se raje odločili raziskati neoznačeno pot, ki se je kmalu dobro vidna odcepila desno po pobočju navzdol. Odločitev se je izkazala za pravilno, saj nas je pripeljala direktno k našemu avtomobilu, nekaj več previdnosti pa je zahtevala le v zadnjih metrih, kjer je bilo nekoliko bolj strmo, hojo pa je oteževali tudi suho listje na tleh.

Oglejte si album slik z izleta.

Oglejte in prenesite si zemljevid poti.

Naročite se na vir RSS.