Lijak in Skozno

Izlet, ki smo si ga izbrali za prvo decembrsko nedeljo, se ni iztekel ravno po pričakovanjih. Sicer smo kljub temu obiskali oba zastavljena cilja, izvir Lijak in naravno okno Skozno, vendar smo pot opravili v dveh kosih z nekaj kilometrov vožnje med njima. Kot se je izkazalo, je bila temu kriva predvsem preslaba vnaprejšnja priprava, a pojdimo lepo po vrsti.
Goriško avtocesto smo zapustili na izvozu Vogrsko in se odpravili proti Novi Gorici. Cesti smo sledili do odcepa za Šmihel, kjer smo že takoj v križišču avto pustili na parkirišču Društva jadralnih padalcev Polet iz Nove Gorice, ki je bilo ob zgodnji jutranji uri še povsem prazno. Že na parkirišču nas je na naše presenečenje čakala informacijska tabla z zemljevidom energijske tematske poti Od Lijaka do Sekulaka, za katero pred tem še nismo slišali. No, na žalost ta pot z izjemo tabel na informacijskih točkah praktično ni označena, kar je še pripomoglo k temu, da smo načrtovano pot zgrešili in se bili prisiljeni prilagoditi.
Naš prvi cilj je bil izvir Lijak, do katerega smo sledili kar na novo odkriti energijski tematski poti, torej po asfaltni cesti naprej proti Šmihelu, nato v prvem križišču levo in naprej po asfaltni cesti vse do mostu čez potok Lijak. Na nasprotnem bregu potoka smo zavili desno in nadaljevali ob potoku navzgor. Kot zanimivost naj omenim, da travnik levo od mostu služi kot malo letališče za letalske modele, kjer boste ob lepih koncih tedna zagotovo srečali vsaj nekaj navdušencev, ki bodo preizkušali svoje izdelke.
Že med prečkanjem mostu je postalo očitno, da smo za izlet izbrali dan, ko vode temu kraškem izviru niti zdaleč ne manjka. Med vzpenjanjem proti izviru se je ta vtis le še utrdil, saj je potok na nekaj mestih razširil svojo strugo in oblival številna drevesa, ki so ob manj vodnatih priložnostih zagotovo na suhem. Seveda tudi izvir ni razočaral in je privabil kar nekaj fotografov, ki so s stojalom in drugo opremo poskušali napraviti kar najlepše slike. In za takšne aktivnosti je bil ta dan res eden najbolj primernih, saj se je že v naslednjih dneh vreme spet poslabšalo, zaradi novega obilnega deževja pa je potok celo poplavil in verjetno tudi za nekaj časa preprečil dostop do izvira.
Od izvira smo se povzpeli po poti nad njim in prav tu so se naše težave z orientacijo kmalu začele. Zastavljena pot naj bi do nadaljnjega sledila tudi že omenjeni energijski tematski poti, zato nas je še toliko bolj zbegalo, ko sta nas kmalu ustavila tabla, ki je omejevala dostop nezaposlenim, in ograja prek poti nedaleč naprej. Ker markacij itak že ves čas ni bilo, smo pomislili, da se pot začasno nadaljuje v nasprotni smeri in se kasneje ponovno obrne, a tudi to se je hitro izkazalo za slepo ulico, saj se je pot na težko prehodnem pobočju kar porazgubila.
Tako smo se odločili ponovno poskusiti srečo mimo opozorilne table in prek ograje, ki je dala jasno vedeti, da nismo prvi zlezli čez njo. A tudi ta pot nas je mimo mladega oljčnega nasada pripeljala le do domačije, na zemljevidih označene kot Murnovi, o njenem nadaljevanju pa nismo bili več prepričani. Sedaj sicer vemo, da bi morali mimo domačije nadaljevati v isti smeri vse do Guna, a takrat se nam to ni zdelo tako očitno. Ker smo izgubili že kar nekaj časa, a smo bili še vedno v dolini brez jasnega načrta o nadaljevanju poti, smo se odločili po isti poti vrniti nazaj do parkirišča in za ogled naravnega okna poiskati drugo izhodišče na vrhu grebena.
Tja smo se odpeljali po vijugasti cesti mimo gradu Kromberk in skozi vas Ravnica, na koncu katere smo zavili desno proti Trnovemu. Ustavili smo se na mestu, kjer se je nedaleč pred Trnovim med dvema ostrima, skoraj pravokotnima ovinkoma, levim in nato desnim, z desne priključila makadamska cesta s širokim izvozom z dovolj prostora, da parkirani avto ni oviral morebitnih vozil z makadamske ceste. Prav tej smo do nadaljnjega sledili. V vseh razcepih smo izbrali širšo alternativo vse dokler nismo prišli do prvega kažipota za Skozno, ki nas je usmeril v desno.
V nadaljevanju spet ni bilo ne markacij, ne kažipotov, tako da smo se na številnih razpotjih vedno ožje ceste in kasneje poti ves čas odločali za na videz bolj shojeno izbiro. Tako smo čas prispeli do grebena, kjer se ni bilo težko obrniti v pravo smer do naravnega mostu. Bržkone bi ga uspešno našli, tudi če bi se v razpotjih odločali drugače. S skale prav nad potjo skozi okno smo uspeli razbrati tudi, s katere strani bi se do njega povzpeli iz doline. Z odločitvijo, da moramo to varianto ob naslednji priložnosti preizkusiti in tako izvesti izlet, tako kot smo si ga prvotno zamislili, smo se po mreži poti vrnili do avtomobila ter odpravili na pot domov.
>> Zemljevid poti << | >> Album slik <<