Priznati moram, da smo za Korado prvič izvedeli šele pred par tedni, ko smo iskali navdih za izlete na Goriškem, kjer v tem času ni vse tako pomrznjeno kot na Gorenjskem. Navdušil nas je predvsem obet čudovitega razgleda z vrha, za katerega pa smo bili vremenski napovedi navkljub prikrajšani, saj smo še največ sonca videli zjutraj, še preden pa smo dosegli vrh, se je že povsem oblačilo, Alpe pa so bile celo pokrite z oblačnim klobukom. Kljub temu nas je Korada navdušila, tudi z lepimi gozdnimi potmi, ki bi celo v vročih poletnih dneh morale nuditi nekaj prijetnega hladu.
Z orientacijo smo imeli največ težav na samem začetku, ko smo z avtomobilom poskušali pripeljati do zamišljenega izhodišča, cerkve v vasi Plave. Cesto skozi Soško dolino smo zapustili pri odcepu za Goriška Brda in takoj po prečkanju Soče zavili desno pri Gostilni pri mostu. Ob njenem parkirišču je nato potrebno zapeljati levo v klanec in ozki cesti slediti vse do cerkve, poleg katere je prostora za parkiranje nekaj vozil. Zopet smo kljub ne najbolj zgodnji uri bili povsem prvi, medtem ko je bilo ob vrnitvi parkirišče že povsem zasedeno. Neposredno ob cerkvi nas je pričakal tudi kažipot za naš cilj, ki je napovedoval 2 uri hoje, kar se je izkazalo za približno pravilno oceno.
Kar je sprva še bilo videti kot kolovoz se je hitro spremenilo v gozdno pot. Markacije so nas nekaj časa kar redno spremljale in na vseh odcepih usmerjale na pot, ki se je ves čas zmerno vzpenjala. To se je povsem spremenilo pri razcepu, kjer se je levo v pobočje odcepila precej dobro vidna pot ali bližnjica. Še vedno namreč ne vemo, katera od obeh možnosti naj bi bila markirana. Mi smo namreč izbrali desno alternativo, ki se je še naprej zmerno vzpenjala, a od te točke dalje na njej ni bilo nobene markacije več. Še vedno pa nas je pravilno vodila naprej: v isti smeri se je vzpenjala vse do mesta, kjer je zavila ostro levo in sledila grebenu do izteka gozdne ceste. Tam se je z leve priključila še ena pot, ki bi lahko bila druga alternativa iz problematičnega razcepa, na skali pa nas je ponovno pričakala tudi markacija.
Zadovoljni smo nadaljevali po gozdni cesti dokler nas niso markacije in obarvane skale tik ob suhem hudourniku usmerile levo na pot par metrov nad cesto. Ta se je nekaj časa še blago vzpenjala vzporedno s cesto, nato pa je zavila levo v pobočje. Kmalu se ji je z leve pridružila še ena pot, po kateri bi se lahko kar neposredno povzpeli z mesta, kjer smo zapustili cesto. Sledil je še krajši vzpon, nato pa smo se obrnili v desno in pričeli s prečenjem pobočij vse do oddaljenega zaselka Vrtače, za katerega smo bili povsem prepričani, da ga ne bomo dosegli, ko smo ga prvič zagledali med drevesi. Na mestu, kjer smo se pridružili makadamski cesti, so nas markacije na vodnem koritu usmerile desno po cesti navzgor do zadnjih dveh hiš in nato med njima naprej v klanec.
Skozi gozd in prek travnika smo se povzpeli do naslednje ceste, tokrat asfaltirane, ki pa smo jo zgolj prečkali, saj so nas že nekaj metrov desno markacije na drevesu usmerile v strmo travnato pobočje, ki ga je bilo potrebno prečiti in se prek njega povzpeti do naslednje gozdne ceste. Nanjo smo zavili v levo, namenoma nadaljevali mimo markacij, ki so nas usmerjale levo proti cerkvi Sv. Gerderce, ter sledili cesti do mesta, kjer se je na levi končala ograda za živino, nato pa se ob njej po travniku povzpeli do neizrazitega sedla med vrhom Korade in cerkvijo. Najprej smo zavili desno na vrh, se vpisali v vpisno knjigo ter ob toplem čaju razmišljali o tem, kakšen bi bil razgled v lepem vremenu.
Po kratkem postanku smo se vrnili do sedla in se povzpeli na levo še do cerkve Sv. Gerderce ter mimo nje po markirani poti nazaj do mesta, kjer smo med vzponom namenoma spregledali markacijo. Do Vrtač smo se vračali po že prehojeni poti. Tam smo najprej preizkusili bližnjico, ki je za hišo vodila neposredno do ovinka pri koritu z markacijami, ter ugotovili, da je v zimskem času še nekako prehodna, zaradi trnjevega rastja pa je v toplem delu leta ne bi priporočili nikomur.
Namesto da bi se vrnili proti vasi Plave po isti poti, smo spust nadaljevali po makadamski cesti proti Zamedvejam. Markacije so bila na tej strani bistveno bolj redke in slabše vzdrževane, tako da smo zgrešili pot, ki naj bi se v prvem ostrem desnem ovinku odcepila v gozd, zato smo nadaljevali kar po cesti. Kljub pozornemu opazovanju nismo opazili niti mesta, kjer naj bi se ta pot ponovno priključila cesti. Na to nas je opozorilo zgolj dejstvo, da so se kar naenkrat ob cesti spet pojavile markacije.
Tako smo postali še bolj pozorni in tudi po zaslugi podrobne analize zemljevida nismo zgrešili naslednjega odcepa poti s ceste. Ta se ponovno zgodi na ostrem desnem ovinku, prvem po daljšem času, ko cesta vodi v isti smeri. Potrebno je bilo nadaljevati še nekaj metrov po gozdni vlaki, nato pa z nje zaviti desno navzdol na mestu, kjer na to opozarjajo markacije. Na naslednjem ostrem desnem ovinku smo se ponovno pridružili cesti, a pot skozi gozd se je še nadaljevala in nam tako prihranila še eno serpentino po cesti. Sedaj smo že dosegli vas Zamedveje, skozi katero smo se spustili po cesti v njej pa tudi prav prijetno poklepetali z domačinom, ki nam je povedal nekaj zanimivosti o zgodovini ceste skozi vas, ki naj bi jo gradili v času med obema vojnama.
Sedaj smo že bili skoraj na izhodišču. Po cesti smo se spustili do železniške proge in se vzdolž nje odpravili v smeri vasi Plave. Če bi vedeli, kar vemo sedaj, bi progi sledili do mesta, kjer se asfaltirana pot povzpne proti vasi in tik pred cerkvijo priključi cesti skozi vas. Nas pa je premamila pot, ki smo jo opazili v gozdu le nekaj deset metrov nad železnico in je prečkala Zamedvejski potok ter se povzpela v nasprotno pobočje. Tam je bilo potrebno prečkati še en travnik in se zriniti skozi nekaj trnjevih grmov, preden smo končno dosegli cesto v vasi, ki nas je nato ponovno pripeljala do cerkve.
Oglejte si album slik z izleta.
Oglejte in prenesite si zemljevid poti.
Naročite se na vir RSS.
Objavite komentar